Jedro

Drugotožnik dne 17. 6. 2013 vstopil v družbo prvotožnika in je dne 7. 4. 2014 postal edini družbenik te družbe. Ravno ta navezna okoliščina v zvezi s prvotožnikom je bistvena za odločanje o prošnji za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika v Republiki Sloveniji.

Nesporna okoliščina, da je bil zakoniti zastopnik družbe C. obsojen zaradi kaznivega dejanje in je v krivdnem izreku sodbe naveden tudi drugotožnik, kot imetnik večinskega (80%) poslovnega deleža prvotožnika, prav gotovo pomeni, da je tudi ta okoliščina za drugotožnika v tolikšni meri obremenjujoča, da izkazuje upravičen dvom upravnega organa v to, da se bo drugotožnik podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba prvotožnika C. d.o.o. se zavrže. II. Tožba drugotožnika A.A. se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko upravno odločbo je odločeno, da se zavrne prošnja A.A. (drugotožnika v tem sporu), državljana Kosova, za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. V 2. točki izreka je odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je prvotožnik kot delodajalec dne 18. 7. 2014 vložil prošnjo pri upravnem organu za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Pravna podlaga za odločanje sta 37. in 55. člen ZTuj-2, ki opredeljujeta, kdaj se lahko tujcu dovoljenje za začasno prebivanje izda (prvi odstavek 37. člena) in v katerih primerih se tujcu dovoljenje ne izda, kar je določeno z izpolnitvijo pogojev določenih v tretjem in četrtem odstavku 33. člena tega zakona. V peti alinei 55. člena ZTuj-2 je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

2. V nadaljevanju navaja celotni ugotovitveni postopek s pridobitvijo vseh listin, ki so zakonsko potrebne za presojo izpolnjevanja pogojev izdaje dovoljenja, zaslišanje stranke (drugotožnika) preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini ter z njegovo seznanitvijo z vsemi okoliščinami glede izdaje dovoljenja tujcu. Tretji odstavek 60. člena ZTuj-2 določa, da mora tujec državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen. Glede na to, je v 2. točki izreka drugotožniku postavljen rok za zapustitev Republike Slovenije.

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa. V obrazložitvi ponovno navaja dejanske in pravne razloge za zavrnitev prošnje, kot so že navedeni v prvostopenjski odločbi, zato jih sodišče v sodbo ne povzema.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Glede utemeljitve aktivne legitimacije navaja, da tožbo vlaga prvotožnik, kot delodajalec drugotožnika ter sam drugotožnik kot prosilec in menita, da sta oba upravičena do vložitve tožbe.

5. Stališče, da je podan dvom, da se drugotožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije na podlagi ugotovitve, da prvotožnik ni pravočasno izplačal plač za mesece marec, april in maj 2014 ter nadalje, da je bil predhodni direktor te družbe spoznan za krivega kaznivega dejanja organiziranja preseljevanja več tujcev s preslepitvijo pristojnih organov glede njihovega pravega namena vstopa na ozemlje Republike Slovenije, ni pravilno. Do situacije je prišlo, da so bile plače z zamudo izplačane, ker se je prvotožnik soočal s finančnimi težavami, kar lahko potrdi tudi drugotožnik. Na dan 24. 7. 2014 so bili plačani vsi davki in druge obvezne dajatve, kar bi se moralo upoštevati. Pravni standard „obstaja dvom, da se tujec ne bo podrejal pravu Republike Slovenije“ je širok in nedoločen pojem in ga je treba razlagati zelo previdno, saj se lahko zgodi, da pride do samovoljnega odločanja. Drugotožnik je mlada neizkušena oseba, kar pa še ne pomeni, da se ni pripravljen podrejati pravu Republike Slovenije.

6. Nepravilna je ugotovitev, da se drugotožnik ni pripravljen podrejati pravnemu redu s tem, da je bil B.B. (direktor prvotožnika) obsojen v kazenskem postopku. Drugotožnik v tej zadevi ni bil obdolženec, niti ni bil zaslišan kot priča. Ni v pristojnosti upravnega organa, da ravnanje drutožnika presoja po ravnanju drugih oseb. S tem so kršene njegove temeljne človekove pravice. Drugotožnik ni imel možnosti odgovoriti na navedbe, ki jih je tožena stranka uporabila za odločitev. Tako ni jasno, od kod domneva, da se tudi drugotožnik, ki ni bil v nobenem postopku, ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

7. Tudi odločba, izdana po prostem preudarku, mora biti dana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katero je bilo pooblastilo dano. Upravni organ je samovoljno širil svoje pristojnosti izven namena, ki ga zasleduje zakonodajalec. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, ker odločbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi, zakaj se drugotožnik ni pripravljen podrejati pravu Republike Slovenije, so nerazumljivi, diskriminatorni in ne omogočajo preverbe izpodbijane odločbe v smislu njene pravilnosti in zakonitosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče dopusti in izvede vse predlagane dokaze ter odloči, da se prvostopenjska odločba odpravi in se vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

9. Tožba prvotožnika se zavrže. 10. V skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Za izpodbijanje v upravnem sporu tako velja, da mora biti upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Pred vložitvijo tožbe je treba v upravnem sporu vedno izkoristiti zakonsko določeno pritožbeno pot v upravnem postopku ali drugem postopku izdaje upravnega akta. Upravni spor torej ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni storila. 6. člen ZUS-1 v prvem odstavku izrecno določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je v spornem primeru prvotožnik začel upravni spor, ne da bi v rednem upravnem postopku izdaje oziroma zavrnitve prošnje drugotožnika za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razlogov zaposlitve ali dela, izkoristil vsa pravna sredstva, to je vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

11. Ker ni izpolnil navedene procesne predpostavke za vložitev tožbe, je sodišče tožbo prvotožnika na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot nedovoljeno zavrglo.

K točki II. izreka:

12. Tožba drugotožnika ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialnega predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter še dodaja:

14. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da je prvotožnik kot delodajalec sicer res izplačal tri zaporedne plače drugotožniku z zamudo, ker so za to obstajali ekonomsko finančni razlogi, vendar pa je drugotožnik imel na dan 24. 7. 2014 plačane vse davke in druge obvezne dajatve. Navedeni tožbeni ugovor se sicer nanaša na prvotožnika, glede katerega je sodišče tožbo zavrglo, vendar sodišče ta ugovor presoja tudi v povezavi z drugotožnikom, glede na to, da iz izpisa AJPES izhaja, da je drugotožnik dne 17. 6. 2013 vstopil v družbo prvotožnika (takrat je bilo tudi izdano drugotožniku prvo dovoljenje za prebivanje) in da je dne 7. 4. 2014 postal edini družbenik te družbe. Prošnja za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela po 37. členu Zakona o tujcih, je bila s strani prvotožnika vložena na upravno enoto dne 18. 7. 2014. Kot že navedeno, je ravno ta, prej navedena navezna okoliščina v zvezi s prvotožnikom bistvena za odločanje o prošnji za izdajo podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje drugotožnika v Republiki Sloveniji. Drugotožnik je sicer imel, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, s strani upravnega organa preverjeno na dan 24. 7. 2014 pri Davčni upravi RS plačane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve, ni pa imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev prvotožnik. Sodišče tako tudi ne dvomi v ugotovitev upravnega organa, da so bili s strani prvotožnika za drugotožnika oddani pristojnemu davčnemu organu vsi REK-1 obrazci ter na isti dan, dne 17. 7. 2014 vse tri plače (za mesece marec, april in maj) izplačane, izključno zaradi pridobitve podaljšanja drugotožnikovega dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela. Na podlagi petega odstavka 35. člena ZTuj-2 sme tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, prebivati v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje izdano, kar pa v tem primeru tudi po presoji sodišča ni izkazano.

15. Sodišče zavrača nadaljnji tožbeni ugovor, da se je kazenski postopek zoper družbenika in zakonitega zastopnika prvotožnika B.B. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (peti odstavek 208. člena KZ-1) vodil samo zoper njega, kar pa nima nobene zveze z drugotožnikom, ki je nekaznovan, kot to izhaja iz dokaznih listin v upravnem spisu. Nesporna okoliščina, da je bila navedena oseba obsojena zaradi tega kaznivega dejanje in je v krivdnem izreku sodbe II K 27243/2014 naveden tudi drugotožnik, kot imetnik večinskega (80%) poslovnega deleža prvotožnika, prav gotovo pomeni, da je tudi ta okoliščina za drugotožnika v tolikšni meri obremenjujoča, da izkazuje upravičen dvom upravnega organa v to, da se bo drugotožnik podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Vse prej navedene okoliščine in dejstvo, da gre v spornem primeru za postopek izdaje podaljšanja začasnega dovoljenja tujcu iz razloga zaposlitve ali dela (ne za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje), tako utemeljuje zavrnitev prošnje na podlagi prvega odstavka pete alinee 55. člena ZTuj-2. Glede na navedeno, sodišče drugih tožbenih ugovorov ni presojalo, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

16. Sodišče je tožbo drugotožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki III. izreka:

17. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.