Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je treba skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanje pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih nalog pa so si razdelili ostali zaposleni, pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 10. 2016 nezakonita in da tožniku na podlagi te odpovedi delovno razmerje ni prenehalo, temveč še traja. Zavrnilo je tudi reintegraciji in reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto organizatorja v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in da je bila odpoved tožniku, ki je invalid III. kategorije, izpeljana v skladu z določbami prvega odstavka 116. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbo 83. člena ZDR-1 glede vprašanja, ali je tožena stranka izpolnila dolžnost pisne obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z oceno sodišča prve stopnje o pomenu mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Tožena stranka je obstoj odpovednega razloga utemeljevala s tem, da naj bi se v letu 2016 zmanjšal priliv računov za skeniranje, kot posledica manjšega obsega poslovanja družb D., d. d., P., d. o. o., S., d. o. o. in K., d. o. o. Tožnik bi svojo trditveno podlago, ki jo je podkrepil z listinami, da pri navedenih družbah v letu 2016 ni prišlo do bistvenih sprememb glede količine dela za tožnika, lahko dokazoval le z izvedencem finančne stroke, sodišče pa je štelo, da je dejansko stanje dokazno zgolj z zaslišanjem dveh prič, ki sta ekonomsko odvisni od tožene stranke in zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ima interes, da tožena stranka uspe v tem sporu.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nepopolno oziroma prepozno, revizijske navedbe pa je prerekala tudi o vsebini.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko je po prejemu revizije, v kateri je bila (očitno po pomoti) kot tožena stranka označena A., tožnika pozvalo, da revizijo dopolni s pravilno navedbo tožene stranke. Sodišče je pri tem spregledalo, da v skladu s 383. členom ZPP v postopku z revizijo smiselno velja določba 336. člena ZPP. Ta določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje revizijo moralo zavreči, če bi bila ta zaradi napačne označbe tožene stranke v resnici nepopolna. Revizija je nepopolna, če v njej ni natančno naveden tisti del sodbe, ki se z revizijo izpodbija, oziroma niso navedeni razlogi, ki jih stranka uveljavlja, oziroma če niso izpolnjene zahteve iz 373. člena ZPP.1 Vse te sestavine je pravočasno vložena revizija vsebovala. Zgolj zato, ker je bila v tej reviziji, ob pravilni navedbi izpodbijane sodbe, kot tožena stranka navedena druga pravna oseba, pa revizija ni nepopolna in tudi ne nerazumljiva. Pravočasnost revizije je zato treba presojati glede na datum vložitve prvotne revizije, v kateri je kot tožena stranka sicer bila označena A., in ne na podlagi ponovno vložene revizije, ki jo je tožnik vložil na poziv sodišča prve stopnje za popravo nepopolne vloge. Dodatni sodni rok za popravo oziroma dopolnitev vloge tudi sicer ne more podaljšati zakonskega roka za vložitev revizije.2 Navedeno pomeni, da se tožena stranka neutemeljeno zavzema za zavrženje revizije kot nepopolne oziroma prepozne.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Obstoj te kršitve je tožnik uveljavljal že s pritožbo, sodišče druge stopnje pa je ta ugovor pravilno zavrnilo (tudi) s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP. Ta določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, upoštevajo le, če stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče prve stopnje je preostale dokazne predloge, torej tudi predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, zato bi tožnik, v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, že na tem naroku moral uveljavljati kršitev pravice do izjave, vendar pa tega ni storil. Tožnik je navedeno kršitev določb pravdnega postopka uveljavljal šele s pritožbo, ne da bi pri tem zatrjeval, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej, kaj takšnega pa ne navaja niti v reviziji. Obenem zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni takšna, da bi sodišče druge stopnje nanjo pazilo po uradni dolžnosti. Zato tudi ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 286.b člena ZPP, ki določa izjemo od sankcije prekluzije, če stranka takoj, ko je to mogoče, ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Na pritožbene navedbe v zvezi s pomenom mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče druge stopnje vsaj posredno odgovorilo v 14. točki obrazložitve, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje navaja, da je tožena stranka pridobila pozitivno mnenje navedene komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji invalidov (ZZRI, Ur. l. RS, 63/2004 s spremembami) in da je bil ob obstoju poslovnega razloga (glede tega se je sodišče opredelilo v predhodnih točkah obrazložitve) izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, to je, da je odpoved podana v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S tem je sodišče zavzelo povsem jasno stališče, da je mnenje komisije pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidov, da pa mora biti hkrati podan tudi z zakonom predvideni odpovedni razlog (v konkretnem primeru poslovni razlog).

10. Revizijske navedbe o obsegu poslovanja tožene stranke z družbami D., d. d., P., d. o. o., S., d. o. o. in K., d. o. o., pomenijo predvsem izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so predvsem naslednje: — tožnik, ki je imel status delovnega invalida, je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu administratorja v poštnem oddelku sprejemno informacijskega centra, njegovo delo pa je bilo predvsem raznos pošte po oddelkih, skeniranje računov in vnos faktur; — sredi leta 2016 je tožena stranka prenehala z raznašanjem pošte po oddelkih; — v letu 2015, še bolj pa v letu 2016, je prišla do upada števila prejetih računov (povečalo se je število elektronskih računov), zaradi česar se je zmanjšala potreba po vnosu in skeniranju teh računov; — Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dne 22. 9. 2016 podala mnenje, da tožena stranka za tožnika (in še tri zaposlene v tožnikovem oddelku) nima ustreznega delovnega mesta; — štirje od devetih zaposlenih v tožnikovem oddelku so dobili odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; vsa dela, ki so še ostala v tem oddelku sedaj opravljajo zgolj štirje zaposleni; — ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovim omejitvam, niti prostega delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno s prilagoditvijo ali prekvalifikacijo.

12. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je treba skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanje pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih nalog pa so si razdelili ostali zaposleni, pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ta kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opredeljuje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

13. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Zmotno je stališče tožnika, da zapis v odpovedi „zmanjšanje obsega dela in zmanjšanje količine dela v sprejemno informacijskem centru“ ne pomeni zadostne pisne obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ, da gre le za posplošen odpovedni razlog. Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo, kdaj delodajalec zadosti zahtevi iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1, že večkrat zavzelo stališče, da mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu in da ne zadošča le navedba zakonskega, abstraktnega razloga.3 Opis dejanskih razlogov v izpodbijani odpovedi je v resnici dokaj skromen, vendar pa ne gre le za ponovitev abstraktne zakonsko opredelitve poslovnega razloga. Z navedbo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da sta se zmanjšala tako obseg kot tudi količina (tožnikovega) dela, je tudi po presoji revizijskega sodišča izpolnjena zakonska zahteva po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, zato odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem. Nenazadnje je tožnik v tožbi izrecno prerekal, da bi se zmanjšala obseg in količina njegovega dela, kar pomeni, da mu je bilo na podlagi prejete odpovedi jasno, kaj je dejanski razlog za odpoved.

14. Ne gre za nedopustno navajanje drugega dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Tožena stranka je s tem, ko je v sodnem sporu navajala in dokazovala, da se je zmanjšal obseg faktur, ki jih je potrebno skenirati, da so ukinili vpisovanje računov ter raznos pošte za druge oddelke, kar vse so bila opravila, ki jih je tožnik opravljal v okviru oddelka pošte spremno informacijskega centra tožene stranke, ostala v okviru tistih dejanskih razlogov, ki jih je navedla v odpovedi (zmanjšanje obsega in količine dela).

15. Ni bistveno, da je tožena stranka dejanske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi bolj natančno kot v odpovedi razčlenila v predlogu za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je na podlagi 103. člena (ZPIZ-1) še pred odpovedjo naslovila na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Res je, da navedeni predlog ni sestavni del odpovedi, čeprav se ta nanj v svojih razlogih sklicuje, vendar pa je tudi ta predlog pomemben za presojo, da odpovedni razlog ni bil navidezen, kot je zatrjeval tožnik, in da tožena stranka ni šele v sodnem sporu poljubno uveljavljala neke druge razloge, kot pa so bili navedeni v sami odpovedi.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Lojze Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3 knjiga, Uradni list RS in GV Založba 2009, str. 558. 2 Glej Sklep VIII Ips 102/2012 z dne 16. 10. 2012. 3 Glej npr. sodbo in sklep VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017.