Jedro

Zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je potrebno skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanja pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih delovnih nalog pa so si razdelili, prav gotovo pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 10. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te odpovedi, temveč še traja, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da je vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo, smiselno pa zoper I. točko izreka in zoper odločitev o njegovih stroških postopka v II. točki izreka, pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da se je obseg dela v sprejemno informacijskem oddelku (število dospelih in vnesenih dokumentov) bistveno zmanjšal. Tožena stranka je v odpovedi le pavšalno navedla, da je delo tožnika zaradi manjšega obsega dela postalo nepotrebno. Sodišče je vezano na utemeljitev odpovedi v obrazložitvi odpovedi in ne na razloge, navedene v predlogu komisiji. Napačen je zaključek sodišča, da postavitev izvedenca finančne stroke ni potrebno. Priča A.A. in tožnik sta izpovedala, da so navedbe v odpovedi, da se je delo tožnika zmanjšalo zaradi manjšega obsega poslovanja s B. d. o. o., neresnične. To podjetje je v stečaju od leta 2012. Tudi poslovanje družbe C. d. d. ter družbe D. d. o. o. ni bistveno vplivalo na obseg skeniranja in obdelave prejetih računov. E. d. o. o. pa je že v letu 2014 in 2015 utrpel upad prihodkov in števila računov, zato je to v letu 2016 predstavljalo minorno spremembo. Iz poročil pa je razvidno, da tožena stranka povečuje prihodke in širi dejavnosti, povečalo se je tudi število zaposlenih. Izvedenec finančne stroke bi zato z vpogledom v finančno dokumentacijo tožene stranke lahko ugotovil, ali je dejansko šlo za upad prejetih računov, hkrati pa bi pojasnil, katere dejavnosti je tožena stranka opravljala in za katere naročnike. V času podane odpovedi tožniku je potreba po njegovem delu obstajala, tožena stranka pa ga je nadomestila z razporeditvijo delavke F.F. A.A. je pojasnila, da se do sredine 2016 ni zmanjšal obseg faktur, tožnik pa je od avgusta do novembra s tremi drugimi opravljal delo. Izpovedba zakonitega zastopnika je kontradiktorna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršenju pravil pravdnega postopka, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Tožnik je ta dokazni predlog predlagal v zvezi z oceno, ali je prišlo do spremembe v količini obdelave računov pri njegovem delu v letu 2016 glede na leto 2015. 7. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Iz pravice do enakega varstva pravic načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza. S tem je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015 z dne 22. 9. 2015 in VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013).

8. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je navedeni tožnikov dokazni predlog zavrnilo, ker je že na podlagi zaslišanja prič ter zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je prišlo do upada obdelave računov v spornem obdobju, o tem pa je izpovedal tudi sam tožnik. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Tudi sicer pa tožnik te (domnevne) kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal pravočasno in skladno s 286.b členom ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do upada števila prejetih računov, hkrati pa se je povečeval delež elektronskih računov, s čimer se je zmanjšala tudi potreba po vnosu in skeniranju računov. Nadalje je ugotovilo, da je sredi leta 2016 tožena stranka prenehala tudi z raznašanjem pošte po oddelkih. Glede na dejstvo, da je tožnik na podlagi svoje zaposlitve opravljal predvsem raznos pošte po oddelkih ter skeniranje in vpisovanje računov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), skladno s katero so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je potrebno skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanja pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih delovnih nalog pa so si razdelili, prav gotovo pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da tožniku zaradi zmanjšanja obsega dela in količine dela v sprejemnem informacijskem centru ne more nuditi nove pogodbe o zaposlitvi, obstoj poslovnega razloga pa je dokazala tudi v sodnem postopku. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka izpolnila dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga, ki izhaja iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1, pri čemer mora delodajalec v odpovedi navesti in obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na takšno opredelitev. Delodajalec v sodnem postopku lahko podrobneje dokazuje obstoj odpovednega razloga, navedenega v odpovedi, ne more pa razširjati razlogov oziroma se sklicevati na druge dejanske razloge, kot jih je navedel v odpovedi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb oziroma razlogov, navedenih v predlogu Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved POZ (Komisiji), saj je tožena stranka s tem le dokazovala obstoj poslovnega razloga, navedenega v odpovedi.

12. Tožnik neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za navidezen odpovedni razlog. Tožnik sam v pritožbi navaja, da so nekatera podjetja, s katerimi je sodelovala tožena stranka, prenehala poslovati ali so obseg svojega poslovanja zmanjšala. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dolžan dati že ob prvih znakih slabšega poslovanja. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka povečala prihodke in širila dejavnosti, niso relevantne, saj je za presojo v konkretnem primeru pomemben obseg dela na poštnem oddelku, na katerem je delal tožnik. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A. ter G.G. pa izhaja, da to ni vplivalo na obseg dela na poštnem oddelku.

13. Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da je potreba po njegovem delu dejansko še vedno obstajala, ker je moral v času čakanja na delo (od avgusta do novembra 2016) priti nazaj na delo. Kot izhaja iz izpovedi prič A.A. in G.G. je prva tožnika poklicala nazaj na delo, ker je ostala sama in je bilo dela zanjo preveč. Tožena stranka je odpoved podala tudi F.F., za katero pa nato Komisija ni podala pozitivnega mnenja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnika nadomestila s to delavko.

14. Kot izhaja iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje, je tožena stranka preverila možnosti za zaposlitev tožnika na drugem delovnem mestu znotraj podjetja in pri drugih (devetih) podjetjih. Pridobila je tudi pozitivno mnenje Komisije po 103. členu ZPIZ-1, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRI. Ob obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi, to je, da je ta podana v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pri tem postopala v skladu z določbami zakonov, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila tožniku zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

16. Ker v izpodbijanem delu sodbe niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).