Jedro

Težko popravljiva škoda mora biti izkazana najkasneje ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in to z materialnimi dokazili. Postopek izdaje začasne odredbe je namreč po zakonu hiter, saj mora sodišče odločiti o zahtevi v roku 7 dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik takšnih dokazil ob zahtevi za izdajo začasne odredbe ni podal, predlagano zaslišanje tožnika kot stranke in zaslišanje njegove žene kot priče pa po presoji Vrhovnega sodišča nista dokazili, ki bi ju bilo mogoče uspešno uveljavljati v postopku izdaje začasne odredbe po ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote ... z dne 1. 6. 2010 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z izpodbijano prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožnik takoj po njeni vročitvi ustaviti nadaljnjo gradnjo stanovanjskega objekta, stoječega na zemljišču s parc. št. 1 k. o. B., ter objekt odstraniti do 1. 9. 2010, sicer bo odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev v prejšnje stanje opravljena po drugi osebi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tožnik niti ne navaja, da bi z družino živel v obravnavanem objektu, da ne živi v tem objektu, izhaja tudi iz njegovega naslova in enakega naslova njegove žene.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, razpiše obravnavo in o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči samo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje z napotilom za razpis glavne obravnave. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da bi porušitev zgrajenega stanovanjskega objekta, dimenzij 20,50 m x 9,80 m s prizidkom zanj pomenila veliko in nepopravljivo škodo, saj je v zgraditev objekta vložil vse svoje prihranke, prizadeva pa si, da bi pridobil gradbeno dovoljenje za legalizacijo objekta. To mu bo tudi uspelo, kajti Mestna občina A., ki je sedanja lastnica nepremičnine parc. št. 1 k. o. B., je pripravljena zaradi legalizacije kompleksa, v katerem se nahaja tudi tožnikov objekt, prodati zemljišče investitorjem, sprejeti prostorski izvedbeni načrt in s tem omogočiti izdajo gradbenih dovoljenj. Obravnavani objekt je edini stanovanjski prostor, v katerem živi s svojo ženo in dveletnim otrokom. Nima druge nepremičnine, v katero bi se lahko preselili. V primeru izvršitve izpodbijane odločbe bi se tako on kot njegova družina znašli v hudi stanovanjski socialni stiski. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je predlagal svoje in ženino zaslišanje, sodišče prve stopnje pa se o tem dokaznem predlogu, ki je bistvenega pomena za ugotovitev dejanskega stanja, sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj je to vplivalo na zakonitost sklepa. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se mu ni treba ukvarjati s presojo sorazmernosti med začasnim zadržanjem izvršitve inšpekcijske odločbe in prizadetostjo javne koristi, s čimer je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

6. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sklep I Up 123/2010 z dne 22. 4. 2010) materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode. Tudi tožnikove trditve, da se bo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe znašel v hudi socialni stiski, ker nima druge nepremičnine, v katero bi se lahko vselil z družino, ne izkazujejo težko popravljive škode. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da je tožnik v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe ali v času vložitve tožbe z družino živel v obravnavanem objektu, prav tako to ne izhaja iz tožbenih prilog. Tožnikov naslov, kot ga navaja v tožbi, je R., iz tožbenih navedb pa je razvidno, da obravnavani objekt leži ob ulici P. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožnik z družino ne živi v obravnavanjem objektu. Pritožbeni ugovor, da tožnik z družino živi v obravnavanem objektu, je pritožbena novota, glede katere tožnik ni obrazložil, zakaj je ni navajal že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta oziroma v zahtevi za izdajo začasne odredbe in zato ne more biti upoštevana (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1; prim. tudi 52. člen ZUS-1), še zlasti, ker zanjo ni predložil nobenega materialnega dokazila. Zato tožnik s pritožbenim razlogom nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti.

9. Težko popravljiva škoda mora biti izkazana najkasneje ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in to z materialnimi dokazili. Postopek izdaje začasne odredbe je namreč po zakonu hiter, saj mora sodišče odločiti o zahtevi v roku 7 dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik takšnih dokazil ob zahtevi za izdajo začasne odredbe ni podal, predlagano zaslišanje tožnika kot stranke in zaslišanje njegove žene kot priče pa po presoji Vrhovnega sodišča nista dokazili, ki bi ju bilo mogoče uspešno uveljavljati v postopku izdaje začasne odredbe po ZUS-1. Zato očitana opustitev sodišča prve stopnje, ki v izpodbijanem sklepu res ni navedlo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, po presoji Vrhovnega sodišča nima nobenega vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, zato bistvena kršitve določb postopka ni podana.

10. Glede na to, da tožnik ni za verjetno izkazal težko popravljive škode, se po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 prizadetost javne koristi v obravnavanem primeru ne presoja. V primeru ukrepov, ki jih izreče gradbeni inšpektor, je tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskega zavezanca na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec, ko je v tretjem odstavku 146. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 predpisal, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži izvršitve. To pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se nezakoniti posegi v prostor čimprej odstranijo in prostor sanira. Zato je treba okoliščine, ki bi bile močnejše od tega javnega interesa in ki bi opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati. Ker v obravnavani zadevi niti navedene posebne okoliščine niti osnovni pogoj niso izkazani, je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

11. Pritožbeno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 152. člena ZPP in 22. členom ZUS-1).