Jedro

V obravnavanem primeru gre za izrek inšpekcijskega ukrepa, ki ga je mogoče izreči v primeru nelegalne gradnje. Glede na to, da so iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidne ugotovitve o legi, dimenzijah in konstrukciji objekta v gradnji, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil z ogledom, in ugotovitve, ki izhajajo iz tožnikovih izjav, razvidnih iz zapisnika o zaslišanju, med katerimi je tudi tožnikova izjava, da gradbeno dovoljenje ni izdano, sodišče ne more slediti zatrjevani kršitvi materialnega prava.

Ni dvoma, da odstranitev objekta za marsikoga pomeni veliko škodo, vendar gre za inšpekcijski ukrep, ki je posledica protipravnega ravnanja inšpekcijskega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku kot investitorju naložena ustavitev vseh nadaljnjih del na objektu nelegalne gradnje stanovanjske hiše tlorisnih dimenzij cca. 20,50 m x 9,80 m, s prizidkom garaže na južni strani objekta, tlorisnih dimenzij cca. 11,50 m x 6,40 m in z nadstreškom, podprtim na armiranobetonskih stebrih na severni in na zahodni strani objekta, etažne višine P + N, na zemljišču s parc. št. 2216/1, k. o. ... (1. točka izreka). Navedeno nelegalno gradnjo mora tožnik odstraniti do 1. 9. 2010 in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). S 3. točko izreka so mu bile odrejene nekatere izmed prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr. in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi ogleda 26. 3. 2010 in zaslišanja tožnika ugotovil, da gre za gradnjo novega objekta, za katerega tožnik nima gradbenega dovoljenja. Ugotovil je, da je tožnik investitor navedene gradnje in da je bil objekt do inšpekcijskega nadzora zgrajen do III. gradbene faze brez gradbenega dovoljenja, na zemljišču, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana. Upravni organ v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožnik na zaslišanju izjavil, da je z gradnjo začel septembra leta 2009 in da je predložil kopijo vloge z dne 15. 12. 2009 za odkup zemljišča ter geodetski načrt za pripravo projektne dokumentacije za legalizacijo objekta. Navedeno je podlaga za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje.

Pritožbeni organ je 3. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil in jo nadomestil z novo 3. točko, v kateri ni prepovedi, ki bi zemljiškoknjižno lastnico omejevale pri izvrševanju njenih pravic, saj tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem objekt stoji. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da se prepovedi po 158. členu ZGO-1 lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Ker je prvostopenjski organ izrekel tudi prepoved, ki omejuje zemljiškoknjižno lastnico zemljišča, je to nezakonitost z novo 3. točko izreka odpravil. Pritožbeni organ pa je kot neutemeljene zavrnil tožnikove navedbe, da si prizadeva za odkup zemljišča in legalizacijo objekta, saj bi moral gradbeno dovoljenje pridobiti pred začetkom gradnje. Pojasnjuje, da je sankcija za nelegalno zgrajen objekt določena v 152. členu ZGO-1 in da naknadno pridobivanje ustreznega upravnega dovoljenja ne vpliva na dejansko in pravno stanje, ugotovljeno v inšpekcijskem postopku. Kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj gre v obravnavani zadevi za inšpekcijsko nadzorstvo, ki se uvede in vodi po uradni dolžnosti zaradi varovanja javnega interesa, gradnja brez gradbenega dovoljenja pa je v nasprotju z javnim interesom, ki izhaja iz ZGO-1. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da si prizadeva legalizirati navedeni objekt v sodelovanju z lastnico nepremičnine Mestno občino Ljubljana, saj se z njo dogovarja za odkup dela nepremičnine, na kateri stoji objekt. Navaja, da je bilo na sestanku dne 22. 7. 2009 dogovorjeno, da bo Mestna občina Ljubljana sprejela izvedbeni prostorski načrt, po sprejetju odloka o tem načrtu bi na pretežnem območju občine veljal enoten prostorski izvedbeni akt, ki bi bil podlaga za pripravo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja. Lastnica nepremičnine naj bi tožnika in ostale krajane, ki imajo črne gradnje, obvestila, da je v dogovoru z Ministrstvom za okolje in prostor o vključitvi črnih gradenj (med katerimi je tudi tožnikova gradnja) v območje zazidljivosti. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba preuranjena in se sklicuje na 7. člen ZUP. Prepričan je, da bo pridobil vsa potrebna dovoljenja in bo s tem namen ZGO-1 dosežen. Zato meni, da je ukrep rušitve objekta nesorazmeren in nezakonit, saj naj bi posegal v njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Navaja, da uveljavljanje njegove pravice do socialne varnosti ni na škodo pravic drugih in v nasprotju z javno koristjo, ker je dejanska raba nepremičnine, na kateri stoji obravnavana gradnja, opredeljena kot neplodno zemljišče in je poseljena z objekti, ki čakajo na dovoljenje za njihovo legalizacijo. Toženi stranki očita, da je dejansko stanje ugotovila zmotno in nepopolno, saj ni upoštevala prej navedenih dejstev, da ni ravnala po pravilih postopka in da ni sledila namenu ZGO-1. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja naj bi odločba temeljila na napačno uporabljenem materialnem predpisu. Vsebinsko isti razlogi naj bi utemeljevali bistveno kršitev določb ZUP.

Izpodbijana odločba naj bi posegala v tožnikovo pravico iz 50. člena Ustave, ker bi mu z izvršitvijo odločbe nastala nenadomestljiva in nepopravljiva velika premoženjska škoda, saj bi moral lastno stanovanjsko hišo rušiti, po pridobitvi gradbenega dovoljenja pa bi jo moral ponovno zgraditi. Navaja, da je v objekt vložil vse svoje prihranke, z izvršitvijo te odločbe pa bi se tožnik, njegova žena in sin znašli v hudi socialni stiski. Sodišču še pojasnjuje, da nima druge nepremičnine, v katero bi se lahko vselil s svojo družino. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje objekta, zaradi česar je bila tožniku med drugim v skladu s 152. členom ZGO-1 odrejena ustavitev nadaljnje gradnje spornega stanovanjskega objekta in njegova odstranitev. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Tožbeni ugovori o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar naj bi prišlo do kršitve materialnega prava, so po presoji sodišča neutemeljeni. Kot je pojasnil že drugostopenjski upravni organ, dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navajal že v pritožbi, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane inšpekcijske odločbe. Očitki o kršitvi pravil upravnega postopka so pavšalni in zato ne omogočajo nadaljnjega preizkusa, nestrinjanje z inšpekcijskim ukrepom pa samo po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev kršitev procesnega prava.

V obravnavanem primeru gre za izrek inšpekcijskega ukrepa, ki ga je mogoče izreči v primeru nelegalne gradnje. Za nelegalno gradnjo gre, če investitor brez gradbenega dovoljenja gradi objekt, za katerega je gradbeno dovoljenje potrebno, saj se v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Glede na to, da so iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidne ugotovitve o legi, dimenzijah in konstrukciji objekta v gradnji, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil z ogledom, in ugotovitve, ki izhajajo iz tožnikovih izjav, razvidnih iz zapisnika o zaslišanju, med katerimi je tudi tožnikova izjava, da gradbeno dovoljenje ni izdano, tudi sodišče ne more slediti zatrjevani kršitvi materialnega prava.

Neutemeljeni so tudi tožnikovi očitki o kršitvi pravice iz 50. člena Ustave. Prvi odstavek 50. člena Ustave določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Ta določba Ustave torej zagotavlja državljanu pravico, da je enakopravno vključen v sistem socialne varnosti, ki ga izoblikuje zakonodajalec. Socialne pravice niso predmet inšpekcijskega postopka, izpodbijana odločitev pa tudi ne temelji na stališču, ki bi v to pravico poseglo. Po stališču Ustavnega sodišča bi bilo namreč napak to določbo razlagati, kot da posamezniku zagotavlja varstvo ekonomskega položaja, ki ga je dosegel (odločba št. U-I-230/00 z dne 17. 4. 2003). Ni dvoma, da odstranitev objekta za marsikoga pomeni veliko škodo, vendar gre za inšpekcijski ukrep, ki je posledica protipravnega ravnanja inšpekcijskega zavezanca. Ukrep, ki ga inšpekcijski organ izreče v primeru nelegalne gradnje, pa je določen v 152. členu ZGO-1. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).