Ker se domneva, da sta delež zakoncev skupnem premoženju enaka, je treba pri računanju obračunske vrednosti zapuščine šteti, da je dedinja za časa življenja s strani zapustnice prejela polovico tega zneska.
Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu drugega odstavka 299. člena OZ od vložitve tožbe naprej. Ni razloga, da bi zamudne obresti tekle že prej, saj preden dedič ne izve, da bo terjan za vračilo darila, ne more biti v zamudi. ZD v 39. členu določa, da velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. To pa je praviloma vložitev tožbe. Dobrovernost in zamuda nimata zveze z načinom ugotavljanja vrednosti darila (52. člen ZD; po stanju ob daritvi po vrednosti ob smrti).
I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I.2., II.1. in III.1. izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je toženka dolžna vrniti v zapuščino, zviša za 18.198,11 EUR (na 24.699,85 EUR), in sicer z obrestmi od 10. 12. 2019 (ne od 12. 10. 2015), za razliko do zahtevanih 40.000,00 EUR z obrestmi od 12. 10. 2015 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne; tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti 60 % njunih pravdnih stroškov, tožeči stranki pa toženi 40 % njenih pravdnih stroškov.
II. V ostalem, izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.
1. Sestri, toženka in pokojna A. A., sta po smrti njune matere, zapustnice B. B., postali njeni edini zakoniti dedinji, saj ni napisala oporoke (njen mož, C. B., pa je pokojen že od leta 2005). Po smrti A. A. sta v zapuščinski postopek preko vstopne pravice vstopila njena otroka, tožnika. Tožnika sta vložila tožbo zoper toženko, s katero sta uveljavljala prikrajšanje nujnega dednega deleža in zahtevala, da se v razmerju in v obsegu prikrajšanega nujnega dednega deleža razveljavi darilna pogodba, s katero je zapustnica toženki 5. 5. 1993 podarila trisobno stanovanje na naslovu ... (ID znak: 000-16). Zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža sta tožnika zahtevala, da toženka v zapuščino vrne 40.000,00 EUR, kot sorazmerni del darila (1/4 vrednosti stanovanja).
2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek prvič zavrnilo, češ da ni mogoče ugotoviti, da bi bil nujni dedni delež tožnikov prikrajšan. A. A. je namreč za časa življenja dobila s strani zapustnice B. B. darilo v obliki finančne pomoči pri odkupu svojega stanovanja. Ker naj nobena od strank ne bi natančno navedla dejanske vrednosti zapuščinske mase, naj sodišče ne bi moglo ugotoviti, ali je do prikrajšanja nujnega dednega deleža prišlo.
3. V drugem sojenju je tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je toženki naložilo, da v zapuščino vrne 6.501,74 EUR z obrestmi od 12. 10. 2015.1 Ugotovilo je, da je čista zapuščina znašala 469,58 EUR (sredstva na računu), dolgov ni bilo, obračunska vrednost pa je zaradi daril 133.997,49 EUR: zapustnica naj bi toženki podarila stanovanje v vrednosti 120.200,00 EUR, pravni prednici tožnikov pa denarna sredstva v skupni vrednosti 13.327,91 EUR.
4. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnika kot toženka.
5. Tožnika izpodbijata zavrnilni del s predlogom za njegovo spremembo ali razveljavitev, opredeljujeta tudi svoje pritožbene stroške. Menita, da ni dokazano, da so manjša denarna nakazila njuni materi bila neodplačno razpolaganje torej darila oz. da niso bila vrnjena. Po prepričanju pritožnikov gre v resnici za denar starega očeta. Kot bistveno pa očitata, da je sodišče napačno ocenilo, da šlo pri nakazilu 632.231 SIT za odkup stanovanja za darilo zapustnice. Grafolog ni potrdil podpisa zapustnice na položnici, tudi zaslišanja tega ne potrjujejo. Pritožnika se sklicujeta na zapis v oporoki deda D. B., češ da je on odkupil tudi to stanovanje. Nadalje pritožnika opozarjata, da je sodišče od ugotovljene obračunske vrednosti njunega nujnega deleža nerazumljivo odštelo znesek 26.528,05 EUR, česar ni pojasnilo, le sklepati gre, da gre morda za napako, saj gre za dvojni znesek 13.327,91 EUR, kolikor naj bi bilo po sodišču ugotovljenih prejetih daril. 6. Toženka pa sodišču prve stopnje očita, da je napačno določilo tek zamudnih obresti, saj tečejo te kvečjemu od vložitve tožbe skladno z določbo 39. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki določa, da je prejemnik darila dobroveren do trenutka, ko izve, da se zahteva vrnitev darila. Predlaga spremembo sodbe v tem delu in opredeljuje svoje stroške.
7. Tožnika sta na toženkino pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila nadaljnje stroške, toženka pa na njuno pritožbo ni odgovorila.
8. Pritožbi sta delno utemeljeni.
9. Sodišče prve stopnje je tokrat pravilno ugotovilo sporna relevantna dejstva, kršitev postopka ni storilo, materialno pravo je v izhodišču pravilno uporabilo, je pa storilo napako pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine in prikrajšanja dednega deleža ter pri določitvi teka zamudnih obresti od zneska darila, ki ga mora toženka vrniti v zapuščino. Vse te napake je lahko odpravilo pritožbeno sodišče na seji senata.
10. Pravna podlaga za presojo spora ni sporna: ugotoviti je bilo treba vrednost zapuščine - zapustničinega premoženja v času smrti (aktiva zapuščine), od česar se odštejejo dolgovi (pasiva zapuščine), razlika pa je čista zapuščina, h kateri je treba prišteti vrednost daril (zapustnice) za časa življenja in na ta način se dobi obračunsko vrednost zapuščine po 28. čl. ZD. Od te se izračuna zakonite dedne deleže nujnih dedičev.
11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo čisto vrednost zapuščine 469,58 EUR, kar ni sporno, sporno pa tudi ni več, da je zapustnica za časa življenja toženki podarila stanovanje v vrednosti 120.200,00 EUR. Sporna so denarna darila, ki naj bi jih od zapustnice prejela druga hči zapustnice, torej mati današnjih tožnikov.
12. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je za odkup stanovanja pravna prednica tožnikov pok. A. A. prejela denarna sredstva v vrednosti 13.327,91 EUR. Vendar pa je sodišče izrecno in tudi pravilno ugotovilo (tč. 28.), da so bila vsa denarna darila materi tožnikov dana s strani obeh staršev, zakoncev B., tako zapustnice B. B. kot njenega zakonca C. B. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na domnevo o skupnem premoženju zakoncev in to tudi ustrezno obrazložilo (27. in 28. tč.). Pritožbena teza tožnikov, da je šlo izključno za premoženje drugega od zakoncev C. B., ni utemeljena, ker tudi ni sklepčno podprta z ustreznimi navedbami (z navedbami dejanskih okoliščin, ki bi napeljevale na sklep, da gre za posebno premoženje zakonca). Ker se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (1. odst. 74. čl. Družinskega zakonika, prej 1. odst. 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij), je treba šteti, da je torej A. A. za časa življenja s strani zapustnice prejela polovico tega zneska, to je 6.663,95 EUR ne pa njegov dvakratnik (ne 26.528,05 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje (tč. 40. obrazložitve)). Tudi pri obeh manjših darovanih zneskih 119,68 EUR in 127,77 EUR velja enako; če je sodišče ugotovilo, da so bila vsa denarna darila dana iz skupnega premoženja, so bila iz skupnega premoženja darovana tudi ta. Tudi glede teh dveh tožnika ne ponudita razumne razlage, zakaj bi šlo za posebno premoženje njunega deda, torej drugega od zakoncev. Tudi nista uspela dokazati, da bi šlo za posojila, ki bi bila vrnjena. Ker je šlo za njune trditve, je dokazno breme bilo na njima, ne drži pa, da je bilo to s strani toženke neprerekano.
13. Glede na povedano je treba torej korigirati izračun obračunske vrednosti zapuščine. Pravilna obračunska vrednost zapuščine je tako sledeča: 469,58 EUR plus 6.663,95 EUR (1/2 od vsote 13.080,46 EUR, 119,68 EUR in 127,77 EUR) plus 120.200,00 EUR, kar je 127.333,53 EUR. Nujni delež tožnikov nesporno znaša 1/4, kar je torej 31.833,38 EUR. Ta delež je delno prikrajšan. Pri izračunu, koliko je prikrajšan, je treba odšteti to, kar je dedinja že prejela, torej 6.663,95 EUR, in čisto zapuščino (469,58 EUR), ki se bo še delila, torej 7.133,53 EUR. Ob pravilnem izračunu se tako pokaže, da je znesek, ki ga mora toženka vrniti v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, 24.699,85 EUR (nujni delež 31.833,38 EUR minus 7.133,53 EUR).
14. Utemeljena je tudi pritožba toženke glede teka zamudnih obresti, in sicer delno, kajti utemeljeno sicer uveljavlja kasnejši tek obresti, vendar implicite neutemeljeno od nižjega zneska dolgovane glavnice. Tedaj, ko nujni dedič zahteva izročitev ali vrnitev denarne protivrednosti darila v zapuščino, lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti po splošnem pravilu 2. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) od vložitve tožbe naprej.2 Ni razloga, da bi zamudne obresti tekle že prej, saj preden dedič ne izve, da bo terjan za vračilo darila, ne more biti v zamudi. ZD v 39. čl. določa, da velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. To pa je praviloma vložitev tožbe. Dobrovernost in zamuda nimata zveze z načinom ugotavljanja vrednosti darila (52. čl. ZD; po stanju ob daritvi po vrednosti ob smrti).
15. Po povedanem je pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo in na podlagi 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).
16. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnika sta uspela s približno 60 % svojega zahtevka, zato sta v tem obsegu upravičena do povračila njunih stroškov, toženki pa dolgujeta 40 % njenih stroškov; oboje bo izračunalo sodišče prve stopnje (2. odst. 154. čl. ZPP). V tej smeri je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev.
17. Uspeh s pritožbo pritožnikov pa je približno enakovreden, zato je pritožbeno sodišče tudi ob primerjanju potrebnih stroškov ocenilo, da je najbolj ustrezno, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP).
1 Kar je prvi naslednji dan po smrti zapustnice. 2 Primerjaj npr. sodbe VSL I Cp 190/2015, VSL II Cp 1319/2015, glej tudi Končina Peternel M., Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, letnik 34 (2008), št. 6 do 7, str. 1559.