Jedro

Iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje.

V obravnavanem primeru je s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave, ker je arbitrarno, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede uporabe 163. člena ZPP.

Izrek

I.Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II.Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo tretji namesto (pravilno) sedmi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku.

III.Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 224 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti brez razpisa naroka izdalo odločbo o sporu. Tožničinemu toženemu zahtevku je (glede odločitve o glavni stvari za plačilo 84,13 EUR) ugodilo. Toženec se je zoper to odločitev pritožil in skupaj s pritožbo priglasil stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V obravnavani zadevi je sporna samo odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Dosedanji potek postopka

2.Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 84,13 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za obresti) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati stroške postopke v znesku 438,66 EUR, v primeru zamude z obrestmi (III. točka izreka).

3.Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pod I. točko izreka v celoti zavrnilo. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pod III. točko izreka in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

Razlogi sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje(1)

4.Sodišče druge stopnje pojasni, da je moralo, ker je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, skladno z drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poseči tudi v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnica s tožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov postopka, toženec pa svojih pravdnih stroškov do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni specificirano priglasil (drugi in tretji odstavek 163. člena ZPP), temveč je to storil šele v pritožbi, kar je prepozno. Zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Povzetek zahteve za varstvo zakonitosti

5.Zoper odločitev sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z vprašanjem, ali je v okoliščinah obravnavane zadeve, ko je sodišče druge stopnje tožencu zaradi nepravilne uporabe določbe 163. člena ZPP o pravočasnosti priglasitve stroškov postopka na prvi stopnji v tem obsegu odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, potreben odziv Vrhovnega sodišča na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti, če upoštevamo, da pravni red stranki postopka zoper tako (očitno nezakonito) odločitev ne daje nobenega pravnega sredstva, pri čemer ponovitve očitane napake tudi v bodoče ni mogoče izključiti, stroški postopka pa večkratno presegajo vrednost spornega predmeta. Vrhovno državno tožilstvo trdi, da je sodišče druge stopnje samovoljno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede pravočasnosti vložitve zahtevka za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji, kadar sodišče prve stopnje izda odločbo brez razpisa naroka. Ob tem se sklicuje na Pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 21. 6. 2001, Pravna mnenja 1/2001, stran 11, in zadeve VSL I Cp 2025/2012, VSL I Cp 1793/2010, VSK Cpg 240/2013 in VSL I Cpg 931/2014 ter stališče pravne teorije(2). Sodišču druge stopnje očita, da je nepravilno uporabilo tretji namesto sedmi odstavek 163. člena ZPP (kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve). Navedena kršitev je prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave. Poudarja, da je toženec stroške postopka pravočasno in specificirano priglasil v pritožbi, vendar mu je sodišče druge stopnje v tem delu odreklo sodno varstvo in brez sleherne obrazložitve odstopilo od dolgoletne ustaljene sodne prakse in jasnega stališča pravne teorije glede navedenega vprašanja. V obravnavanem primeru je tožnica zaradi tožbe za plačilo 84,13 EUR, ki se je izkazala za neutemeljeno, tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje (po specificiranih stroških v pritožbi) povzročila za 410,65 EUR pravdnih stroškov, kar je petkratnik višine vrednosti spora. Ob tem dodaja, da toženec zoper nepravilno odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka v našem pravnem sistemu nima na razpolago nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva niti (s stroškovnega vidika) učinkovite ustavne pritožbe. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) lahko zaradi odločitve o stroških postopka v določenih primerih pride do kršitve pravice do dostopa do sodišča, ki jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).(3) Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Povzetek toženčevega odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti

6.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama. Toženec je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril in predlagal enako kot Vrhovno državno tožilstvo. Dodal je le, da je imel strošek tudi s sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki znaša 55 EUR, torej skupno 465,64 EUR (verjetno pravilno: 465,65 EUR) stroškov.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje

7.Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena.

8.Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča ali ni vložena. Namenjena je torej zagotavljanju javnega interesa, ki presega konkreten primer in interese konkretnih strank. Zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP),(4) tj. če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Gre zlasti za primere pravnih vprašanj, glede katerih odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali glede katerih sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži tudi v sporu majhne vrednosti.

9.Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru dovoljena, ker odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. To je vprašanje, ali je odločitev sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo toženčeve pravice do dostopa do sodišča, ker je prisiljen nositi nesorazmerno finančno breme v obliki stroškov postopka (stroški postopka petkrat presegajo vrednosti spornega predmeta) v zvezi s presojo pravočasnosti priglasitve stroškov postopka na prvi stopnji v sporu majhne vrednosti, kadar sodišče prve stopnje brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. To vprašanje presega pomen konkretne zadeve in se Vrhovno sodišče o njem še ni izreklo.

O presoji ustavnosti spornega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP

10.Od uveljavitve ZPP-E(5) dalje ima zahteva za varstvo zakonitosti praviloma le ugotovitveni učinek. Tretji odstavek 391. člena ZPP namreč določa, da če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena tega zakona in Vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo, razen če je bila v tej zadevi vložena revizija ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti.

11.Ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče ugotovilo, da bi bilo treba uporabiti del tretjega odstavka 391. člena ZPP, ki določa "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". Ker je ocenilo, da je ta del tretjega odstavka 391. člena ZPP v nasprotju z Ustavo, je postopek prekinilo in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za začetek postopka za presojo ustavnosti navedenega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP (156. člen Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču). Ustavno sodišče je o zahtevi odločilo z odločbo U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024.

12.Z odločbo U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 je Ustavno sodišče v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavilo besede "ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti". Poudarilo je, da je namen zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 385. člena ZPP zagotavljanje javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, in presodilo, da tretji odstavek 391. člena ZPP posega v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kolikor določa, da mora Vrhovno sodišče, če spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti, vložena po merilu pomembnega pravnega vprašanja v zadevi, v kateri revizije ni mogoče dopustiti, utemeljena, poseči v izpodbijano pravnomočno sodno odločbo. Z učinkovanjem te odločbe tudi za utemeljene zahteve za varstvo zakonitosti, vložene pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zadevah, v katerih zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti, velja, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

13.Vrhovno sodišče je po odločitvi Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti spornega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje (I. točka izreka) in v nadaljevanju odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti.

O učinku zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru

14.Obravnavani sklep o stroških pravdnega postopka (ne glede na to, ali je vsebovan v "enotni" odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali je izdan kot samostojen sklep) ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je tudi ni mogoče dopustiti.(6) To pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, z učinkovanjem odločbe U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024 ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

15.Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakonsko izhodišče

16.Iz določbe 163. člena ZPP, ki obravnava "stroškovni zahtevek", izhaja, da o povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek); stranka mora povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek). Sedmi odstavek 163. člena ZPP pa določa, da se lahko, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka.

17.Po oceni Vrhovnega sodišča iz določb 163. člena ZPP izhaja, da je treba v primeru, ko sodišče izda odločbo v sporu brez razpisanega naroka v postopku v sporih majhne vrednosti, uporabiti sedmi odstavek 163. člena ZPP(7) (in ne tretjega, kot je nepravilno zaključilo sodišče druge stopnje), torej da lahko stranka zahteva povrnitev stroškov v zakonskem roku 15 dni po prejemu takšne odločbe. Drugi del tretjega odstavka 163. člena ZPP se namreč nanaša na primere, ko sodišče odloči brez poprejšnjega obravnavanja (npr. enostranska izdaja plačilnega naloga), ne pa na redni kontradiktorni postopek. Postopek v sporih majhne vrednosti pa je vrsta rednega kontradiktornega postopka (predhodnemu preizkusu tožbe in vročitvi tožbe sledi odgovor na tožbo itn.).

Presoja okoliščin konkretnega primera

18.Upoštevaje prej navedeno zakonsko izhodišče in razlago 163. člena ZPP, je po oceni Vrhovnega sodišča presoja sodišča druge stopnje o nepravočasnosti toženčeve priglasitve stroškov postopka na prvi stopnji v sporu majhne vrednosti (šele) v pritožbi nepravilna in nezakonita. Priglasitev stroškov v pritožbi (vloženi v roku osmih dni) je pravočasna. Hkrati Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča druge stopnje za toženca pomeni nevzdržen izid. V obravnavanem primeru je bil v sporu proti svoji volji (bil je tožena stranka) in v postopku je uspel. Uspel je namreč dokazati, da ga je tožnica neutemeljeno tožila, saj je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato bi morala v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožencu povrniti njegove stroške postopka. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, pa pomeni, da mora toženec (pri sporu za plačilo 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške postopka, ki presegajo 400 EUR.

19.V obravnavanem primeru je torej s strani sodišča druge stopnje nepravilno uporabljen 163. člen ZPP privedel do absurdnega zaključka, da mora toženec (ki se je uspešno branil zoper neutemeljen tožbeni zahtevek za zgolj 84,13 EUR) sam kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka, ki približno petkrat presegajo vrednost spornega predmeta. Iz sodbe ESČP Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021 izhaja, da mora biti pravica do dostopa do sodišča "dejanska in učinkovita", ne pa samo "teoretična ali iluzorna", in da lahko naložitev znatnega finančnega bremena po zaključku postopka (v obliki stroškov postopka) pomeni omejitev pravice do dostopa do sodišča v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP. To pomeni, da je sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru poleg kršitve 163. člena ZPP (zaradi kršitve načela sorazmernosti) kršilo tudi toženčevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave, ker je arbitrarno, neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč glede uporabe 163. člena ZPP.(8)

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

20.Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena. Vrhovno sodišče je zato v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP ugotovilo kršitev zakona, kot je razvidno iz II. točke izreka te odločbe.

Odločitev o stroških

21.Izrek o stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo ugodeno, zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Sestava senata in glasovanje

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)Vrhovno sodišče ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje ne povzema, ker je sporna samo odločitev sodišča druge stopnje glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

Op. št. (2)N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2006, stran 59.

Op. št. (3)Premik v smeri vrednotenja pomena pravdnih stroškov v zvezi z dostopom do sodišča predstavlja odločitev ESČP v zadevi Čolić v. Hrvaška z dne 18. 11. 2021.

Op. št. (4)Primerjaj zadevo VSRS II Ips 182/2017 z dne 22. 11. 2016.

Op. št. (5)Uradni list RS, št. 10/17.

Op. št. (6)Primerjaj zadevi VSRS II DoR 440/2022 in II DoR 303/2022.

Op. št. (7)Že v Pravnem mnenju Občne seje VSRS z dne 21. 6. 2001 je zavzeto stališče, da tožba ni predlog iz tretjega odstavka 163. člena ZPP, zato lahko tožnik po izdaji zamudne sodbe zahteva vrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP.

Op. št. (8)Primerjaj zadeve VSL I Cp 2025/2012, VSL I Cp 1793/2010, VSK Cpg 240/2013 in VSL I Cpg 931/2014.

---.---

ZvezaZakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 163, 163/3, 163/7, 367a, 367a/1, 385, 385/3 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 156