Jedro

Sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine ni odločalo po prostem preudarku, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč je svojo presojo ustrezno pretehtalo in obrazložilo, s temi razlogi pa pritožba konkretizirano ne polemizira.

Izrek

I. Pritožbi se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu jo je toženec povzročil, ko je tožnika udaril in mu zlomil nos. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožniku plača 2.318,50 EUR s pripadki (I. točka izreka), v presežku (glede zneska 2.500 EUR) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec in med drugim navaja, da tožnik ni utrpel nepremoženjske škode v višini 2.318,50 EUR, tožnik se dejansko ni zdravil, ni obiskoval zdravnika niti ni bil izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke. Brez obstoja zdravstvene dokumentacije ni možno odločanje o višini nastale nepremoženjske škode. Sodišče ne more po prostem preudarku določati višine nepremoženjske škode. Tožnik tudi ni izkazal obstoja premoženjske škode kot kilometrine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Da je mogoč vsebinski preizkus izpodbijane odločitve, mora pritožba vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi sodišča prve stopnje, ne pa zgolj posplošeno nasprotovati sprejeti odločitvi. Obravnavana pritožba temu standardu ne zadosti, saj se konkretizirano ne sooči s pravilnimi, popolnimi in skrbno obrazloženimi razlogi sodbe, temveč v pretežni meri pavšalno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo obseg tožnikove nepremoženjske škode, za kar je imelo podlago v medicinski dokumentaciji in izpovedbi tožnika na zaslišanju, ustrezno pa je obrazložilo tudi višino odškodnine, kar je med drugim oprlo tudi na primerljive odločbe sodne prakse (primerjaj 8. do 13. točko obrazložitve ter opombi številka 3 in 4 izpodbijane sodbe). S temi razlogi se pritožba vsebinsko ne sooči, temveč le pavšalno navaja, da naj bi tožnik ne izkazal škode v prisojeni višini. Pravno zmotne so trditve, da brez zdravstvene dokumentacije in izvedenca medicinske stroke ni možno odločati o višini nepremoženjske škode, pri čemer te navedbe tudi spregledajo, da je tožnik določeno dokumentacijo predložil. Enako pravno zgrešene so (tudi sicer pavšalne in nejasne) navedbe, da je sodišče protispisno razsodilo, da tožniku pripada »nepremoženjska škoda«1 v prisojeni višini; odmera višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar uporabe materialnega prava, taka odločitev pa že pojmovno ne more biti protispisna.2 Sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine ni odločalo po prostem preudarku, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč je svojo presojo ustrezno pretehtalo in obrazložilo, s temi razlogi pa pritožba konkretizirano ne polemizira.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede premoženjske škode, saj se pritožba ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženec višine zatrjevane premoženjske škode iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem ni konkretizirano prerekal. Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe 170. in 171. člena Obligacijskega zakonika in domnevno zmotne uporabe materialnega prava so tako pavšalne in vsebinsko prazne, da jih ni mogoče preizkusiti.

8. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi 165. členom ZPP).

1 Pravilno najbrž: odškodnina za nepremoženjsko škodo. 2 Protispisnost je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP), ki pomeni nasprotje med vsebino listin ali zapisnikov in razlogi sodišča o teh listinah ali zapisnikih.