Jedro

Postopek v pravdi se po razveljavitvi sklepa o izvršbi ne vrne v začetno stanje, t.j. stanje ob vložitvi tožbe, pač pa se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari. Predpostavlja se, da listine, priložene predlogu za izvršbo, vsebujejo dovolj dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, ki je podlaga zahtevku, in da je z njim mogoče identificirati terjatev upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ig 2002/03934 z dne 14. 11. 2002 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo.

Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili tožeči stranki, ki drugostopnemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zato, ker tožeči stranki na poziv sodišča tožbe nista dopolnili z navedbo dejstev, na katera opirata zahtevek. Tožbo je torej štelo za nepopolno, zato jo je na podlagi 4. odst. 108. člena ZPP zavrglo.

Postopek se je v konkretni zadevi začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se na podlagi 2. odst. 62. člena ZIZ šteje kot tožba v pravdnem postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Drži, da tožba, kot je vsebovana v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ne ustreza pogojem iz 1. odst. 180. člena ZPP, saj v predlogu za izvršbo niso navedena dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in da je takšna tožba torej z vidika zahtev iz 180. člena ZPP nepopolna. Vendar pa je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da mora v takšnem primeru tožeča stranka tožbo dopolniti tako, kot da predlog za izvršbo predhodno niti ni bil vložen, ker da ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da določno nasprotuje tožbenemu zahtevku, za katerega tožeča stranka ni postavila ustrezne trditvene podlage. Za takšno stališče v zakonu ni opore, saj se postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi v pravdi ne vrne v začetno stanje, t.j. v stanje ob vložitvi tožbe, pač pa se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari (2. odst. 62. člena ZIZ v zvezi s 437. členom ZPP) Tožena stranka je bila tudi dolžna argumentirano nasprotovati tožbenemu zahtevku, vsebovanem v predlogu za izvršbo, že v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, saj mora biti ta v smislu 2. odst. 61. člena ZIZ obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze za ta dejstva. Takšna zakonska zahteva je smiselna zgolj zaradi tega, ker se predpostavlja, da listine, ki jih je tožeča stranka priložila predlogu za izdajo sklepa o izvršbi, vsebujejo dovolj dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, ki je podlaga zahtevku, in da je z njimi mogoče identificirati terjatev upnika.

Seveda zahteva razpravno načelo, ki velja v nadaljnjem pravdnem postopku, da tožeča stranka določno navede dejstva, na katerih temelji njen zahtevek, in da zanje predloži dokaze, še zlasti, če so ta glede na ugovor toženi stranki nepoznana. Vendar pa takšno dopolnitev trditvene podlage tožeča stranka lahko poda tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (2. odst. 436. člen ZPP). Sodišče sicer lahko stranko v skladu z načeli smotrnosti in ekonomičnosti postopka tudi s sklepom pozove k dopolnitvi, vendar gre v takem primeru le za sklep materialnoprocesnega vodstva (285. čl. ZPP), ki ne more imeti posledic po 108. členu ZPP.

V zvezi s vprašanjem popolnosti tožbe se v sodni praksi res pojavljajo na videz ali pa tudi v resnici različna stališča. To ne preseneča, saj enotnega pravila ni in ga tudi ne more biti. Odgovor na to vprašanje je mogoče dati le ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin konkretnega primera. Da je tožba popolna, namreč ni treba navesti vseh pravnorelevantnih dejstev, pač pa le toliko, da omogočijo individualizacijo zahtevka in njegovo nadaljnje obravnavanje. Zato je meja med popolnostjo in sklepčnostjo tožbe včasih zabrisana. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba tožbo v dvomu obravnavati kot nesklepčno, saj se tožniku z nepopolno tožbo sodno varstvo njegove pravice odreče, pa tudi sicer je institut zavrženja vloge v osnovi namenjen sankcioniranju neobstoja formalnih in ne vsebinskih predpostavk.

V konkretni zadevi sta tožeči stranki s tem, ko sta navedli, da sta tožeči stranki od leta 1990 toženi stranki dobavljali računalniške komponente in predložili zbirnik toženi stranki izstavljenih računov, po mnenju pritožbenega sodišča identificirali zahtevek v tolikšni meri, da ga je mogoče obravnavati. Povsem drugo vprašanje pa je, ali sta navedli dovolj dejstev in predložili dovolj dokazov, da bi mu bilo mogoče ugoditi.

Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (2. odst. 165. člena ZPP).