Jedro

Tožnik je delo opravljal v nevarnem delovnem okolju – okolju z močnim hrupom, zato je tožena stranka za okvaro sluha v obliki naglušnosti, ki je nastala zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupu, objektivno odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino 6.821,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2006 dalje do plačila, pod izvršbo.

Zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine v znesku 2.776,72 EUR s pp se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.516,22 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 210,06 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

IV. Vsaka stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

V. Revizija v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 2.776,72 EUR se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 4.126,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2006 dalje do plačila, pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine v višjem znesku, to je še 5.471,36 EUR, zavrnilo. V tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 203,06 EUR v 8 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo predlog tožnika za zavarovanje dokaza, po katerem se toženi stranki prepove oziroma jo pozove, da naj do opravljenih meritev ne menja šob na liniji MDS ali opravlja drugih posegov na liniji, ki bi zmanjšale hrupnost te linije.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da po opravljeni pritožbeni obravnavi v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za izgubo sluha tožnika. Iz meritev hrupa v letu 2000, 2005 in 2006 jasno izhaja, da so mejne vrednosti tako na MDS liniji kot na liniji Drever redno presegale 100 dB, hrup pri padanju plošč pa je dosegel vsaj 130 dB. Toženo stranko meritve, ki jih je opravila, ne morejo ekskulpirati. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi starostna naglušnost pri tožniku znašala 5,5 % po Fowlerju, saj je izvedenec pojasnil, da je do 5,5 % po Fowlerju na račun starostne izgube sluha prišel na osnovi povprečja, ki velja za to starostno obdobje. Iz tega razloga tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da na pritožbeni obravnavi ponovno zasliši izvedenca dr. A.G.. Tožniku bi zaradi naglušnosti pripadala celotna vtoževana odškodnina, kar je razvidno iz primerljive sodne prakse. Tožena stranka ni dokazala, da bi bila starostna naglušnost tožnika konkretno 5,5 % po Fowlerju. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odmeri končne višine odškodnine upoštevati le čas dela tožnika pri toženi stranki, ne pa tudi čas dela tožnika v Ž.J. d.o.o.. Tožnik je bil prevzet od Ž.J. d.o.o. k toženi stranki na podlagi sklepa. Tožena stranka je nadaljevala dejavnost Ž.J. d.o.o., od nje je prevzela delavce, vse prostore, delovne naprave in obveznosti delavcev. Sklep o prehodu tožnika v drugo podjetje je bil sprejet zaradi reorganizacije Ž.J. d.o.o.. Glede na navedeno gre nedvomno za delovnopravno kontinuiteto tožnika pri obeh delodajalcih. Pravdni stroški so napačno odmerjeni, saj je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa do 57 %, tako da njegov uspeh v sporu znaša 78,50 %.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni zastaran. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj je tožniku škoda nastala. V tem sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je kot škodo upoštevalo stopnjo poslabšanja sluha tožnika od leta 1993 dalje, tako da je očitno, da je za škodo štelo nekaj drugega, za kar je na to odmerilo odškodnino. Tožba je bila vložena več kot pet let po tem, ko je tožnik prenehal opravljati delo na spornem delovnem mestu operater ravnalnega stroja MDS. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, ni pa ugotavljalo krivdne odgovornosti tožene stranke, niti poklicne bolezni. Ni jasno, če je sodišče prve stopnje ugotovilo objektivno odgovornost ali pa morda krivdno odgovornost tožene stranke. Materialno pravo v zvezi z uporabo pravnih standardov „nevarna stvar“ oziroma „nevarna dejavnost“ je bilo zmotno uporabljeno. Sodišče v obrazložitvi ne navede, s kakšno nevarno dejavnostjo naj bi se ukvarjala tožena stranka oziroma od kakšne nevarne stvari naj bi izvirala škoda, ki naj bi nastala tožniku. Izpostavljenost hrupu po standardih dovoljene količine hrupa ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Tudi okoliščine, v katerih je tožnik delal in še dela, niso takšne, da bi se lahko opravljanje dela štelo za nevarno. Sodišče bi moralo upoštevati tudi 133/3 člen OZ, saj bi tožnik eventualno lahko zahteval le povrnitev tiste škode, ki presega meje običajne škode. Tožena stranka z zdravstvenim stanjem tožnika ni bila seznanjena, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 153. člen OZ. Tožena stranka je takoj, ko je bilo to možno (1. 4. 1996) tožnika iz delovnega mesta operater na ravnalnem stroju MDS, premestila na delovno mesto kalilec linije Drever. Iz zdravniških spričeval z dne 6. 4. 1998, 25. 3. 2003 in 22. 5. 2006 izhaja, da je tožnik svoje delo lahko opravljal brez omejitev, okvara sluha pa ni bila ugotovljena. Pri tožniku tudi ni bilo ugotovljene poklicne bolezni oziroma zmanjšanje delovnih zmožnosti. Sodišče je prezrlo izpovedbo tožnika, da nadrejenim ni povedal, da ga zaradi hrupa boli glava, zato je tudi sam prispeval k svoji naglušnosti, če ni že v celoti kriv zanjo. Prezrlo je tudi izjavo izvedenca, da bi bila tožnikova naglušnost manjša, če bi tožnik že v letu 1980 zahteval premestitev. Tožena stranka tožnika glede na veljavno zakonodajo ne more premestiti na drugo delo ali mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, zato je absurdno, da mora brez utemeljenega razloga nositi odgovornost za škodo v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, s katerim ni bila seznanjena. O krivdnem ravnanju tožene stranke ni mogoče govoriti. Tožena stranka je tožniku zagotavljala vsa razpoložljiva sredstva in izvajala ukrepe, da vsebnost hrupa na tožnikovem delovnem mestu ni presegala predpisanih mej. Dokazni postopek je pokazal, da gre najmanj za neobičajne reakcije tožnika na vplive delovnega okolja. Pri tožniku je bila že v letu 1978 prisotna senzorinevralna naglušnost, izguba sluha po Fowlerju pa je pri tožniku znašala 2,5 %, v letu 1987 pa že 4,6 %, čeprav tožnik do leta 1987 ni bil izpostavljen prekomernemu hrupu na delovnem mestu. Za tožnika tudi ni bil sprožen noben postopek na invalidski komisiji glede poklicne bolezni oziroma glede ugotovljene spremenjene delovne zmožnosti. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, temveč le načelo individualizacije višine odškodnine. Odmerjena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode ne ustreza sodni praksi, izpodbijane sodbe pa se v tem delu niti ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ni storil ničesar za preprečitev slabšanja sluha.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in v tem delu potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi naglušnosti, do katere je prišlo v posledici prekomernega hrupa na njegovem delovnem mestu. Glede na škodo, ki jo trpi, je iz naslova fizičnih bolečin zahteval 600.000,00 SIT (sedaj 2.503,75 EUR) iz naslova strahu 400.000,00 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.300.000,00 SIT (sedaj 5.424,80 EUR), skupaj torej 2.300.000,00 SIT (sedaj 9.597,72 EUR). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, najprej zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Ugotovilo je, da tožnik opravlja delo v nevarnem delovnem okolju in da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da je tožniku škoda (naglušnost) nastala zaradi njegovega dela pri toženi stranki, zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nevarno dejavnostjo, s katero se ukvarja tožena stranka (posledica dejavnosti tožene stranke, s katero se ukvarja, je močan hrup, ki je vplival tudi na poslabšanje slušnega zaznavanja tožnika). Ugotovilo je namreč, da je prišlo pri tožniku do okvare sluha, ki se je odrazila v tožnikovi naglušnosti, zaradi dolgotrajnega dela tožnika v močnem hrupu (dolgotrajno delo v prekomernem hrupu je delo, pri katerem je nevarnost okvare sluha večja od običajne). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik za vsako obliko nepremoženjske škode vtoževal odškodnino v primernem znesku, ki skupaj znaša 9.597,72 EUR, vendar pa je pri odločitvi o utemeljenosti višine tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevalo, da je tožnikova naglušnost, ki znaša 17,3 % po Fowlerju, do 5,5 % po Fowlerju tudi posledica starostne naglušnosti. Glede na to je ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi dela na delovnem mestu, kjer je bil tožnik izpostavljen prekomernemu hrupu, v višini 6.821,00 EUR. Ker pa je tožnik zahteval od tožene stranke odškodnino za naglušnost, ki mu je nastala tako pri toženi stranki kot na delu v Ž.J. d.o.o., mu je prisodilo le odškodnino v znesku 4.126,36 EUR, glede na čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki (in neupoštevaje njegovo delo v Ž.J. d.o.o.).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zgoraj opisanimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, pretežno pa tudi z njegovimi pravnimi zaključki (razen glede zavrnjene odškodnine za čas zaposlitve tožnika v Ž.J. d.o.o.).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral. Sodišče prve stopnje se je do ugovora zastaranja opredelilo v zadnjem odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob ugotovitvi, da se je tožnikova naglušnost slabšala že od leta 1978 dalje, da je tožnik še vedno naglušen, da se mu izguba sluha še slabša (mnenje sodnega izvedenca za medicino – otorinolaringologijo dr. A.G.) in da ima težave, povezane s to naglušnostjo, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek ni zastaran in da je tožnik upravičen do odškodnine za tiste težave, ki jih je imel tri leta pred vložitvijo tožbe. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je tožniku škoda nastala. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je bila tožba vložena več kot pet let po tem, ko je tožnik prenehal opravljati delo na spornem delovnem mestu operater ravnalnega stroja MDS, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik bil izpostavljen prekomernemu hrupu tudi na delovnem mestu kalilec – žarilec linije Drever.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi z njegovim sluhom zaradi dela na delovnem mestu operater ravnalnega stroja MDS oziroma na delovnem mestu kalilec – žarilec linije Drever. Nevarna dejavnost je dejavnost, ki je sicer po naravi stvari dovoljena, vendar pa iz nje izvira večja verjetnost za nastanek škode kot pri običajni dejavnosti. Dejavnost tožene stranke, pri kateri prihaja do močnega hrupa, je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da nevarne dejavnosti ni zato, ker je bil hrup pri opravljanju dejavnosti tožene stranke v mejah dovoljenega. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tožena stranka delavcem v hrupu, ki bi presegel meje dovoljenega hrupa, sploh ne bi smela pustiti delati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik izpostavljen prekomernemu hrupu (šum dveh ročnih ventilov, nameščenih v kabini; hrup, ki ga je povzročil zrak, ki se je sproščal pod pritiskom pri ravnanju plošče na stroju MDS; hrup ventilatorja; pihanje zraka iz ravnalnega stroja MDS) občasno tudi prekoračenim vrednostim hrupa, še posebej pa intenzivnemu kratkotrajnemu hrupu ob padanju plošč z žerjava na tla. Ta hrup je po ugotovitvi izvedenca vplival na tožnikov sluh, zaradi česar je prišlo do delne izgube njegovega sluha. S posodabljanjem proizvodnje se je ta hrup sicer nekoliko zmanjšal, vendar pa še vedno vpliva na tožnikov sluh. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Tožena stranka, ki je gospodarska družba, ustanovljena po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj., ki je veljal v času ustanovitve tožene stranke) ni izkazala, da opravlja splošno koristno dejavnost, ki bi bila podlaga za uporabo člena 133/3 OZ. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na 153. člen OZ, ker naj bi bila tožena stranka deloma oziroma v celoti prosta odgovornosti zato, ker naj bi tožnik prispeval k nastanku škode. Tožnik je svoje delo pri toženi stranki moral opravljati na delovnem mestu, kjer je bil izpostavljen prekomernemu hrupu, zato mu ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škode s tem, da nadrejenim ni povedal, da ga boli glava. Razen tega v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi prišlo do naglušnosti tožnika zaradi tega, ker naj tožnik ne bi uporabljal zaščitnih sredstev, ki mu jih je v zvezi z izpostavljenostjo hrupu nudila tožena stranka. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožena stranka s tožnikovim zdravstvenim stanjem glede njegove naglušnosti ni bila seznanjena, z ozirom na zgoraj navedeno in glede na obrazložitev sodišča prve stopnje ne nudi opore zaključku, da je tožena stranka deloma ali popolnoma prosta odgovornosti (153. člen OZ). Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah sodnega izvedenca dr. A.G., so nebistvene pritožbene trditve tožene stranke, da iz zdravstvenih spričeval ne izhaja, da tožnik dela na svojem delovnem mestu ne bi mogel opravljati in da iz teh spričeval ne izhaja, da bi bil tožnikov sluh okvarjen. Ob tem ne gre prezreti tega, da je iz obvestila pregledovancu dne 22. 5. 2006 oziroma 25. 4. 2003, ki ju je podal Dispanzer za medicino delo, prometa in športa pri OE ZDJ, razvidno, da testiranje sluha tožnika kaže na izgubo sluha zaradi hrupa (A5, A6). Dejstvo, da v obvestilu pregledovancu z dne 14. 5. 2008 (A9) ni navedeno, kakšna je slušna sposobnost tožnika, ne pomeni, da tožnik v letu 2008 ni trpel zaradi naglušnosti kot posledice izpostavljenosti prekomernemu hrupu pri delu na njegovem delovnem mestu. Nebistveno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o tem, da je do naglušnosti tožnika prišlo zaradi neobičajne reakcije tožnika na hrup. Dejstvo je, da se je tožniku povečala naglušnost zaradi izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu, kar je ugotovil izvedenec medicinske stroke s področja otorinolaringologije.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožnikova starostna naglušnost oziroma izguba znašala 5,5 % po Fowlerju. Sodni izvedenec medicinske stroke dr. A.G. je v svojem izvedenskem mnenju jasno zapisal, da bi imel tožnik v tem starostnem obdobju izgubo sluha 5,5 % po Fowlerju tudi v primeru, če ne bi bil izpostavljen hrupu. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi katerakoli od strank to ugotovitev sodnega izvedenca izpodbijala oziroma v zvezi s to ugotovitvijo predlagala v izvedbo kakršenkoli drug dokaz, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnikova starostna naglušnost znaša 5,5 % po Fowlerju.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje glede priznane odškodnine za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode (za fizične bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Priznana odškodnina glede na obseg posamezne oblike nepremoženjske škode ustreza odškodninam dosojenim v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, tako da je pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s tem neutemeljena. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno prisodilo odškodnino iz naslova škode za sekundarni strah, ki naj bi bil v tem, da se tožnik boji popolne oglušitve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno ugotovilo, da je tožnikov strah pred popolno naglušnostjo neutemeljen. Utemeljen pa je njegov strah pred nadaljnjim poslabšanjem njegove naglušnosti in s tem strah pred možnostjo sporazumevanja z okolico. Izvedenec je v izvedenskem mnenju zares pojasnil, da je tožnikova okvara sluha take stopnje, da ne vpliva bistveno na njegovo vsakodnevno aktivnost. S to okvaro sluha ima tožnik morda nekoliko slabše razumevanje govora v hrupu, saj bolje sliši samoglasnike od soglasnikov. Osebe s tako okvaro sluha zaznavajo popačeno glasbo. Sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev v zvezi s priznanjem odškodnine za duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika oprlo tudi na tožnikovo izpovedbo, v kateri je pojasnil, kakšne težave ima zaradi svoje naglušnosti in kar je v svoji sodbi obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini 6.821,00 EUR (glede na posamezne oblike nepremoženjske škode, ki jo je vtoževal, zmanjšano za starostno naglušnost tožnika, kot jo je ugotovil izvedenec medicinske stroke).

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno pri določitvi odškodnine za tožnikovo naglušnost upoštevati le obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in ne tudi za obdobje njegovega dela, ko je tožnik delal v Ž.J. d.o.o.. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik prešel na delo k toženi stranki od Ž.J. d.o.o. na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90; ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). S prehodom delavcev od enega k drugemu delodajalcu, ki je bil izveden na podlagi 15. člena ZTPDR, se delavcem v smislu delovnopravne kontinuitete položaj ni mogel poslabšati, saj je prešel delavec k novemu delodajalcu brez svoje volje. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožniku škoda nastajala zaradi izpostavljenosti hrupa na delovnem mestu tako v Ž.J. d.o.o., kot tudi pri toženi stranki, tožnik zaradi tega ni upravičen le do znižane odškodnine, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč do celotne odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi dela na delovnem mestu, kjer je bil tožnik izpostavljen hrupu in to tako pri toženi stranki kot v Ž.J. d.o.o.. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nastale naglušnosti, neupoštevaje starostno naglušnost, do višine 6.821,00 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo od zneska 4.126,36 EUR na znesek 6.821,00 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Ker glede preostalega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških in o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške obeh strank priznalo in odmerilo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Ker pa se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških obeh strank, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel do 71 %, tožena stranka pa je v tem sporu uspela do 29 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 3.296,91 EUR, glede na 71 % uspeh v stranki pa znaša to 2.340,81 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov v znesku 2.843,40 EUR, 29 % od navedenega zneska pa predstavlja 824,59 EUR. Po pobotu teh zneskov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini 1.516,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila.

Ker je tožnik glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe uspel do 49 %, mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe 500 točk (tarifna št. 15/4 OT), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT), 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 147,78 EUR, kar znaša skupaj 428,69 EUR. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel do 49 %, mu je dolžna tožena stranka povrniti za 210,06 EUR njegovih pritožbenih stroškov. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe. Obe stranki tudi sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora.

Ker zavrnjeni del odškodnine ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 ter upoštevaje 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v tem delu ne dopusti.