Jedro

Nevarna dejavnost ni le tista, ki povzroči poškodbo pri vsakomur, ki pride z njo v stik. Temeljno izhodišče za presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Da gre pri delu v konstantnem hrupu (tudi če niso presežene mejne vrednosti) za večjo nevarnost za okvaro sluha, izkazujejo ne tako redki primeri takih okvar pri osebah, ki delajo v hrupu.

Proizvodnje jekla in jeklenih izdelkov ni mogoče šteti za splošno koristno dejavnost v smislu pravnega standarda iz določbe tretjega odstavka 133. člena OZ.

Da bi lahko govorili o možnosti uveljavljanja odškodnine za bodočo škodo, torej o vložitvi tožbe pred nastankom škode, se mora vzrok njenega nastanka (škodno dejstvo) že zgoditi. V tem primeru začne zastaranje tudi za bodočo škodo teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Škoda, katere vzrok še ni nastal, pa ni bodoča škoda v smislu 182. člena OZ. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje (razen v delu o zavrnitvi tožnikove pritožbe v drugem odstavku I. točke izreka in delu II. točke izreka) in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi in tretji odstavek izreka v celoti, drugi odstavek izreka pa nad zneskom 2.776,72 EUR s pp) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 4.126,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2006 do plačila, višji zahtevek (za znesek 5.471,36 EUR) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik zaradi dela v hrupu utrpel okvaro sluha. Splošnemu hrupu je bil izpostavljen tudi že v času zaposlitve v Ž. J., od koder je bil na podlagi sklepa o prehodu k toženi stranki razporejen po njeni ustanovitvi v letu 1992. Glede na trajanje izpostavljenosti hrupu pri toženi stranki, v primerjavi s trajanjem izpostavljenosti hrupu pri obeh delodajalcih, je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo v deležu, ki se nanaša na toženo stranko. Ugovor zastaranja je zavrnilo z obrazložitvijo, da se tožnikova okvara sluha povečuje.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (na tožnikovo pritožbo, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo), in sicer tako, da je zvišalo prisojeno odškodnino na 6.821,00 EUR z obrazložitvijo, da je tožnik k toženi stranki prešel od prejšnjega delodajalca brez svoje volje, zato je upoštevaje kontinuiteto delovnega razmerja upravičen do celotne odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi dela na delovnem mestu tako pri toženi stranki, kot v Ž. J.. Glede ugovora zastaranja se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da odškodninska terjatev ni zastarala, ker je tožnik še vedno naglušen in se mu izguba sluha še slabša. 3. Zoper pravnomočno sodbo je revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje v zvezi z zastaranjem napačno. Kljub navedbi, da je tožnik upravičen do plačila odškodnine le za težave, ki jih je imel tri leta pred vložitvijo tožbe, je v nadaljevanju ugotovilo, da za vso škodo, ki je nastala v času dela tožnika od leta 1993 dalje, nosi odgovornost tožena stranka. Še več, odgovorna naj bi bila tudi za škodo, ki je nastala pri drugi pravni osebi od leta 1978 dalje. Nadalje meni, da je delež, ki se nanaša na izgubo sluha zaradi starosti, prenizko določen. Do leta 1987 tožnik na delovnem mestu ni bil izpostavljen hrupu, kljub temu pa je tedaj njegova izguba sluha po Fowlerju znašala že 4,6 %, torej le 0,9 % manj, kot je običajna izguba sluha za starostno obdobje, v katerem je tožnik sedaj. To je po mnenju revizije sodišče prezrlo in s tem zagrešilo relativno kršitev določb pravdnega postopka. Napačno naj bi bil uporabljen tudi 15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji). Prevzema delavcev, pri katerem se avtomatično prenesejo na novega delodajalca vse pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ni moč enačiti s prenosom neugotovljene odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je bila ustanovljena 23. 12. 1993 in zato ne more nositi odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala morebiti še v času dela pri drugi pravni osebi. Zmotno je po mnenju revizije ugotovljeno tudi, da delo, pri katerem je bil tožnik izpostavljen hrupu, pomeni nevarno dejavnost. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, s katero konkretno nevarno dejavnostjo naj bi se tožena stranka ukvarjala, temveč nevarno dejavnost opredelita na temelju dolgotrajne, več desetletne izpostavljenosti hrupu, kar pomeni, da dejavnost v primeru delavca, ki bi bil istemu hrupu izpostavljen manj časa, ne bi bila nevarna. Izvedenec ni izključil drugih vplivov na tožnikovo okvaro sluha, dejstvo, da je bila stopnja njegove naglušnosti neobičajno višja, kot je sicer v tem starostnem obdobju, pa kaže na najmanj neobičajno reakcijo tožnika na vpliv delovnega okolja. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj tožena stranka opravlja splošno koristno dejavnost. Prav tako očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo 153. člena OZ o deljeni odgovornosti. Tožena stranka je tožnika po priporočilu zdravnika, po opravljenem obdobnem pregledu takoj, ko so bili za to dani pogoji, dne 1. 4. 1996 razporedila na drugo delovno mesto, kar bi storila že prej, če bi jo tožnik o zdravstvenih težavah obvestil. Ker je ni obvestil, tožena stranka učinkov hrupa na sluh tožnika nedvomno ni mogla odvrniti oziroma se zaradi pasivnosti tožnika le-tem izogniti. Z načelom pravičnosti je nezdružljivo dejstvo, da mora tožena stranka nositi odgovornost za celotno škodo v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, s katerim ni bila seznanjena in to kljub temu, da je pri zagotavljanju varnega delovnega okolja izvajala vse predpisane ukrepe. Revident se ne strinja tudi z višino prisojene odškodnine, saj je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za škodo, ki je nikoli ni zatrjeval. Zlasti ni utemeljena odškodnina za strah, saj bi tožnik, če bi v resnici občutil strah pred poslabšanjem naglušnosti oziroma oglušelostjo, nedvomno zaprosil za premestitev na drugo delovno mesto. Po prepričanju revidenta sta sodišči pri odmeri odškodnine, poleg zagrešene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), tudi zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 179. člen OZ. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje (pravilno: spremembo) tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revident zatrjuje, da tožnik do leta 1987 ni delal na delovnem mestu, kjer bi bil izpostavljen kakršnemu koli hrupu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik delal v splošnem hrupu vse od leta 1973, od leta 1986 oziroma 1987 pa v intenzivnem hrupu. Gre za dejansko ugotovitev, ki je v revizijskem postopku, glede na tretji odstavek 370. člena ZPP, ni mogoče izpodbijati.

8. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

9. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je v reviziji pavšalen, razen v delu, kjer se sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in smiselno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Prva naj bi bila zagrešena v zvezi z odmero odškodnine. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožniku je bila prisojena vsa zahtevana odškodnina za strah, čeprav je sodišče ugotovilo, da strah pred popolno izgubo sluha ni bil utemeljen. S tem, ko je sodišče ocenilo, da je za strah, ki je utemeljen, primerna odškodnina, ki jo je tožnik zahteval za ves zatrjevani strah, vključno s strahom pred popolno oglušelostjo, sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa je zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Tudi očitek kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP je neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Konkretno je v zvezi z odmero odškodnine navedlo, da nima pomislekov glede priznane odškodnine za vsako posamezno obliko ugotovljene nepremoženjske škode.

11. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

12. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik od leta 1973 delal v Ž. J., po njeni reorganizaciji in ustanovitvi tožene stranke v decembru 1992 pa je bil premeščen k toženi stranki. Ves čas je delal v hrupu, sprva nekaj let v splošnem hrupu v Ž. J., nato pa od leta 1986 oziroma 1987 v intenzivnejšem na delovnem mestu operaterja ravnalnega stroja MDS. Leta 1996 je bil premeščen na drugo delovno mesto kalilec – žarilec na liniji Drever, kjer je bil hrup nekoliko manjši, a še vedno intenziven. Večinoma je bil sicer hrup v mejah dovoljenih vrednosti, občasno, ko je moral tožnik zapustiti kabino, v kateri je delal, ali pa zaradi komuniciranja s sodelavci in nadrejenimi odstraniti zaščitne čepke, pa je bil izpostavljen tudi hrupu, ki je presegal dovoljeno vrednost. Od leta 2004 je zaradi tehnoloških izboljšav hrup manjši. Pri tožniku je kljub uporabi zaščitnih sredstev prišlo do okvare sluha, ki se postopoma slabša vse od leta 1978, ko je bila okvara prvič ugotovljena. Takrat je okvara sluha znašala 2,5% po Fowlerju, v nadaljnjih letih pa se je večala in v letu 2008 dosegla 17,3% po Fowlerju. V letu 2008, ko je bil tožnik star 53 let, bi v primeru, če ne bi bil izpostavljen hrupu, lahko prišlo do starostne naglušnosti, ki v povprečju za to starost znaša 5,5%. Drugih vplivov, ki bi še lahko povzročili okvaro sluha, sodišče ni ugotovilo. Izvedenec medicinske stroke je izrecno poudaril, da je okvara posledica dela v stalnem hrupu.

13. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z objektivno odgovornostjo tožene stranke. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo je po prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno pravilo civilnega prava o odškodninski odgovornosti je vsebovano v prvem odstavku 131. člena OZ. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Načelo krivdne odgovornosti za povzročeno škodo je v odškodninskem pravu pravilo, vendar pa je v določenih primerih odgovornost lahko tudi objektivna (ne glede na krivdo). Ne glede na krivdo se po drugem odstavku 131. člena OZ odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. V spornem primeru krivdna odgovornost tožene stranke ni bila ugotovljena, pač pa je bila ugotovljena njena objektivna odgovornost. Po prvem odstavku 150. člena OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšne so posledice, če zaradi nje pride do škode. Ali je neka dejavnost nevarna, se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Zato revizija utemeljeno poudarja, da gre za pravni standard, katerega vsebino, glede na okoliščine primera, določi sodišče. Neutemeljen pa je očitek, da nižji sodišči tega nista storili in da nista odgovorili na vprašanje, s kakšno nevarno dejavnostjo se tožena stranka ukvarja. Nevarna dejavnost ni le tista, ki povzroči poškodbo pri vsakomur, ki pride z njo v stik. Temeljno izhodišče za presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Po splošnem pojmovanju mora taka dejavnost odstopati od drugih dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti za nastanek škode. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbe oziroma bolezen taka dejavnost zahteva strožje varnostne ukrepe pa tudi večjo pazljivost tistega, ki tako dejavnost opravlja (1). Da gre pri delu v konstantnem hrupu (tudi če niso presežene mejne vrednosti) za večjo nevarnost za okvaro sluha, izkazujejo ne tako redki primeri takih okvar pri osebah, ki delajo v hrupu. Ravno zaradi nevarnosti pred okvaro sluha so v dejavnostih, kjer je hrup neizogiben, predpisana različna zaščitna sredstva, ki jih je tožnik tudi uporabljal. Z zagotovitvijo zaščitnih sredstev se lastnost nevarne stvari sicer ne spremeni in v pravnem pomenu še vedno ostane nevarna. Opredelitev nevarne dejavnosti oziroma nevarne stvari tudi ni odvisna od trajanja učinkovanja. Daljša izpostavljenost ima lahko eventualno za posledico večjo škodo, ni pa od trajanja odvisno, ali bo neka dejavnost opredeljena za nevarno ali ne. V tej smeri se očitki revizije izkažejo za neutemeljene, saj tudi iz sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, da je delo v hrupu nevarna dejavnost le v primeru, če ji je delavec izpostavljen daljše časovno obdobje.

14. V zvezi z ugovorom, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo tretjega odstavka 133. člena OZ (2) je potrebno poudariti, da je tudi pojem splošno koristne dejavnosti pravni standard, ki ga sodna praksa opredeljuje kot dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov (3). Proizvodnje jekla in jeklenih izdelkov v smislu tako določenega pravnega standarda ni mogoče šteti za splošno koristno dejavnost, sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, ki bi pričal o nasprotnem.

15. V zvezi z odmero odškodnine revizija navaja, da jo je sodišče prisodilo tudi za tisto škodo, ki ni bila zatrjevana. Tožnik je že v tožbi zatrjeval nastalo škodo in jo po posameznih postavkah tudi podrobno opisal. Izvedenec je tožnikovo subjektivno doživljanje posledic delne izgube sluha le objektiviziral. Zato ni utemeljen očitek, da je tožniku prisojena odškodnina za škodo, ki je ni zatrjeval. 16. Utemeljeno pa revizija opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnitve ugovora zastaranja odškodninske terjatve. Ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik trpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (tožba je bila vložena 27. 11. 2006) je utemeljen, saj ni bilo ovire, da bi za škodo, ki je nastala pred tem, uveljavljal odškodnino že prej. Obrazložitev sodišča druge stopnje in pred tem sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tega ugovora je pomanjkljiva, tako da niti ni jasno, ali sodišče druge stopnje zavrača ugovor zastaranja v celoti ali le delno. To, da je tožnik še vedno naglušen, da se mu izguba sluha slabša in da ima še vedno težave, povezane z naglušnostjo, samo po sebi ne utemeljuje zavrnitve ugovora zastaranja. Poleg tega pa na strani 5 obrazložitve sodišče druge stopnje obrazloži, da je tožnik upravičen do odškodnine za tiste težave, ki jih je imel tri leta pred vložitvijo tožbe, v nadaljevanju na strani 7 pa odškodnino odmeri za vso škodo, tudi tisto, ki je nastala zaradi izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu v Ž. J. (to pa je bilo pred letom 1993). Glede na takšno utemeljitev in iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, je sodišče določbe o zastaranju odškodninskih terjatev zmotno uporabilo.

17. V skladu s prvim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ 29/78 in naslednji) – oziroma sedaj prvim odstavkom 352. člena OZ, odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po 165. členu OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. S tožbo je mogoče zahtevati tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki bo šele nastala. Podlaga za odločitev o odškodnini za bodočo škodo je v 182. členu OZ. Gre za bodočo škodo, za katero je gotovo, da bo ob normalnem teku stvari nastala (nastajala) tudi v prihodnosti. Da bi lahko govorili o možnosti uveljavljanja odškodnine za bodočo škodo, torej o vložitvi tožbe pred nastankom škode, se mora vzrok njenega nastanka (škodno dejstvo) že zgoditi. V tem primeru začne zastaranje tudi za bodočo škodo teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode oziroma je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.(4) Iz navedenega izhaja, da za zastaranje ni pomembno le to, ali škoda še nastaja, ampak tudi, iz katerega škodnega dogodka izvira, kdaj je ta nastal in kdaj je bila iz tega dogodka izvirajoča škoda določljiva. Odškodninska terjatev za tisto škodo, za katero je tožnik vedel (že nastala in bodoča) več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, je zastarala.

18. Škoda, katere vzrok še ni nastal, pa ni bodoča škoda v smislu 182. člena OZ. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 zavzelo stališče, da nepremoženjske škode, ki se pojavlja zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, ni ustrezno enačiti z bodočo (čeprav sukcesivno nastajajočo) škodo, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Za tako škodo ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. To pa ne pomeni, da odškodninske terjatve za škodo, ki še nastaja zaradi še trajajočega škodnega dogodka, niso podvržene zastaranju (5). Ugovor zastaranja terjatve za škodo, ki jo je tožnik trpel več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, je utemeljen (tožnik je vedel tako za škodo, kot za povzročitelja), ni pa utemeljen ugovor zastaranja za škodo, katere vzrok tedaj (pred tremi leti) še ni nastal. 19. Tožnik je tako upravičen do odškodnine le za tisto škodo, ki mu je nastala tri leta pred vložitvijo tožbe in od tedaj dalje ter je ni mogoče šteti za bodočo škodo v smislu zgoraj citiranega 182. člena OZ. Ne govorimo o škodi, ki je posledica zmanjšanja sluha od 0% do 17,3% po Fowlerju, ampak za škodo, ki je posledica zmanjšanja sluha od 15% do 17,3% po Fowlerju (takšno zmanjšanje je zabeleženo od 2003 do 2006). Sodišči prve in druge stopnje materialnega prava nista uporabili v skladu z zgoraj obrazloženim, zato tudi dejanskega stanja v tem smislu nista ugotavljali.

20. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi v zvezi z odmero odškodnine za strah. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino za strah v celoti, kolikor je zahteval, čeprav je ugotovilo, da v delu strah (pred popolno izgubo sluha) ni bil utemeljen. Po prvem odstavku 179. člena OZ za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Iz te določbe izhaja, da je strah škoda, ki izvira iz oškodovančeve osebne sfere. Odškodnina je namenjena odpravi oziroma omilitvi prizadetosti, njena višina pa je odvisna od oškodovančeve prikrajšanosti (trpljenja). Če je torej tožnik ocenil, da je primerna satisfakcija za zatrjevani strah, vključno s strahom pred popolno oglušelostjo, 400.000,00 SIT (1.669,17 EUR), sodišče pa je ugotovilo, da strah pred popolno izgubo sluha objektivno ni bil utemeljen, okoliščine primera ne utemeljujejo odločitve, da se tožniku odškodnina za strah prizna v celoti.

21. Končno je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z uporabo določb OZ o oprostitvi odgovornosti. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je po drugem odstavku 153. člena OZ prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je nastala škoda izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari (četrti odstavek 153. člena OZ). Samo dejstvo, da je tožnik moral opravljati delo na svojem delovnem mestu, ne pomeni, da mu prispevka k nastanku škode ni mogoče očitati. Za oceno njegovega prispevka je še kako pomembno, ali bi tožena stranka, če bi jo tožnik o slabšanju sluha obvestil, objektivno (npr. s premestitvijo) škodo lahko vsaj omilila. Enako pomembna je tudi zatrjevana okoliščina, da iz zdravstvenih spričeval ob obdobnih pregledih ni izhajalo, da tožnik na svojem delovnem mestu ne more opravljati dela, zlasti glede na to, da pa so obvestila pregledovancu (in torej ne delodajalcu) kazala na izgubo sluha zaradi hrupa.

22. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavilo. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve ugotovi, katera je tista škoda, ki je nastala v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe (in izvira iz poslabšanja sluha od 15% po Fowlerju na 17,3% po Fowlerju), in ki je ni bilo, kot posledico škodnega delovanja izpred tega obdobja, mogoče uveljavljati že prej. Le za to škodo je tožnik upravičen do odškodnine.

23. Pri odmeri bo moralo upoštevati tudi, da odškodnine ni mogoče priznati v celoti, če ni ugotovljena vsa zatrjevana škoda. V ponovljenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem dejstva, da tožnik tožene stranke o slabšanju sluha ni obvestil, to pa ni izhajalo niti iz zdravniških spričeval ob obdobnih pregledih, oceniti tudi, ali so podani pogoji za (vsaj delno) oprostitev odgovornosti v smislu 153. člena OZ.

24. Do ostalih revizijskih navedb, ki za odločitev niso bile pomembne, se revizijsko sodišče ne opredeljuje (glede izgube sluha zaradi starosti, delovnopravne kontinuitete).

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 302/2004 z dne 24. 5. 2005 Op. št. (2): „Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.“ Op. št. (3): Sodba VS RS II Ips 473/2001 z dne 30. 5. 2002. Op. št. (4): Prim. sodbe VS RS II Ips 44/2004 z dne 11. 5. 2005, II Ips 99/2005 z dne 26. 5. 2005, II Ips 629/2006 z dne 12. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009 Op. št. (5): Prim. sklep VS RS III Ips 9/94 z dne 12. 5. 1994