Jedro

Tožba ni dopustna, če prizadeta oseba pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka. Gre torej za procesno predpostavko: tožnik je upravičen do sodnega varstva samo takrat, ko je odgovorni urednik zahtevani popravek bodisi prezrl, bodisi zavrnil ali ga objavil na zakonsko neustrezen način.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. II. Tožeča stranka mora toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 165,60 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka kot odgovorna urednica v zvezi s člankom „XXX“ iz revije Y najkasneje v drugi izdaji te revije objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev, z zahtevano vsebino in v enakovredni obliki, kot jo je imel sporni članek. Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 185,40 EUR njenih pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga zavrženje tožbe, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožničine zahteve za objavo popravka z dne 21. 9. 2012 ni nikoli prejela. Ker je tožničin pooblaščenec o zahtevi za objavo popravka ni pravilno obvestil, niso izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe. Toženki je bila s tem odvzeta pravica do izjave v postopku. Način vročitve zahteve za objavo popravka v zakonu ni predpisan. Vsekakor pa bi toženka z zahtevo morala biti seznanjena, da bi se nanjo lahko odzvala. Toženka je bila v času vročitve zahteve na dopustu. Ker je tožnica pošiljko naslovila na toženko osebno in brez oznake, da je pismo namenjeno njeni službeni vlogi v družbi S. d.o.o, nihče drug v tej družbi ni imel pooblastila za odprtje pošiljke. Toženka je o tem predlagala poizvedbe pri svojem delodajalcu in svoje zaslišanje, vendar je sodišče predlagane dokaze neupravičeno zavrnilo kot nepotrebne. Sicer pa je bilo z objavo članka „ZZZ“ v 42. številki revije X že dejansko ugodeno zahtevku za objavo popravka v ožjem smislu. Do popravka v širšem smislu tožnica ni upravičena, saj ne gre za nikakršen prikaz nasprotnih dejstev, s katerimi bi tožnica izpodbijala ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevala navedbe v članku. Poleg tega toženka osebnih podatkov oseb, navedenih v popravku, brez njihove privolitve ne sme objaviti. Toženka dvomi o tožničini subjektivni prizadetosti zaradi spornega članka in se ponovno sklicuje na javni interes, ki je toženko vodil pri objavi članka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravica do popravka objavljenega obvestila je ustavna pravica, Zakon o medijih (ZMed) pa predpisuje način njenega uresničevanja. V skladu s 26. členom navedenega zakona ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes; objavo popravka lahko zahteva v tridesetih dneh od dneva, ko je izvedel za objavo, vendar najkasneje v treh mesecih od objave obvestila. Če odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na način, določen s tem zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, na podlagi 33. člena ZMed pravico vložiti tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka pri pristojnem sodišču; to lahko stori najpozneje v tridesetih dneh po preteku roka za objavo popravka, oziroma od dneva, ko je bil popravek objavljen na način, ki ni v skladu s tem zakonom.

5. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, tožba ni dopustna, če prizadeta oseba pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka. Gre torej za procesno predpostavko: tožnik je upravičen do sodnega varstva samo takrat, ko je odgovorni urednik zahtevani popravek bodisi prezrl, bodisi zavrnil ali ga objavil na zakonsko neustrezen način.

6. Tožničin pooblaščenec je na toženko pravočasno (trideseti dan od sporne objave) naslovil zahtevo za popravek. Pismo ji je poslal po pošti kot priporočeno pošiljko s povratnico. Ker toženka pošiljke ni prevzela, jo je pošta vrnila pošiljatelju. Sodišče prve stopnje je kljub temu štelo, da je bila toženka kot odgovorna urednica z vsebino zahteve za objavo popravka „seznanjena oziroma bi glede na okoliščine lahko bila seznanjena“. Po presoji pritožbenega sodišča pa za takšno domnevo ni podlage. Iz Zakona o poštnih storitvah, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, ne izhaja, da velja priporočena pošiljka za vročeno najkasneje s potekom roka, v katerem bi jo naslovnik še lahko prevzel. Takšne pravne posledice ne določa niti ZMed, ko gre za zahtevo, ki jo prizadeta oseba naslovi na odgovornega urednika zaradi popravka objavljenega obvestila. Ta zakon v drugem odstavku 44. člena resda napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar le v sodnih sporih v zvezi z objavo popravka ali odgovora, ne pa v predhodnem postopku z zahtevo za popravek, naslovljeno na odgovornega urednika. Tudi za uporabo analogije, za katero se je zavzemala tožnica v svoji pripravljalni vlogi, ni pogojev. Domneva vročitve, ki nastopi petnajsti dan po obvestilu o pošiljki, je izključena že zato, ker v obravnavanem primeru toženka na takšno posledico v obvestilu ni bila vnaprej opozorjena, poleg tega pa je bila pošiljka po določenem času vrnjena pošiljatelju in ne puščena na razpolago toženki. Jasno je, da se toženka, ki pošiljke ni prevzela in je bila zato neodprta vrnjena tožničinemu pooblaščencu, z njeno vsebino pač ni mogla seznaniti. Ni bistveno, ali je bila toženka v času vročitve res na dopustu in koliko časa je njen dopust trajal. Prav tako za to pravdo ni relevantno, ali in kako je toženka poskrbela za nadomeščanje v času svoje odsotnosti. Za presojo dopustnosti tožbe je pomembno le, da toženka ni prejela zahteve za objavo popravka, pri tem pa ni izkazano, da je sprejem pošiljke, ki je vsebovala zahtevo, zavrnila ali da se je vročitvi izmikala. Neupravičen je namreč tožničin očitek toženki, da ji je bilo znano, kakšna je vsebina sporne pošiljke. V dopisu z dne 14. 9. 2012 je tožničin pooblaščenec od izdajatelja revije X zahteval opravičilo in preklic neresničnih navedb ter napovedal vložitev odškodninske tožbe in zasebne kazenske tožbe, medtem ko je izrecno navedel, da se tožnica za popravek članka zaenkrat ni odločila. Potemtakem toženka samo zato, ker je teden dni pozneje zanjo prispelo pismo iz iste odvetniške pisarne, ni bila dolžna sklepati, da tožnica tokrat zahteva objavo popravka.

7. Ne glede na doslej navedeno, pa bi tožnica oziroma njen pooblaščenec morala poskrbeti, da bi toženko kot odgovorno urednico seznanila z zahtevanim popravkom oziroma ji to omogočiti. ZMed ne predpisuje nobenega posebnega načina za vročitev takšne zahteve, zato bi lahko tožnica izbrala tudi kakšno drugo pot za seznanitev toženke z zahtevanim popravkom. Izbrani način (priporočena poštna pošiljka s povratnico) je resda najobičajnejši, vendar v obravnavanem primeru očitno ni bil ustrezen. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da bi toženka kot odgovorna urednica morala zagotoviti vse, kar je potrebno, da bi prizadete osebe tudi v primeru njene odsotnosti lahko učinkovito uveljavile svojo ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do popravka. Ob tem pa vendarle ni mogoče spregledati dejstva, da tudi tožnica in njen pooblaščenec nista bila dovolj skrbna. Če bi bila vročitev opravljena, bi lahko povratnico pričakovala najpozneje drugi ali tretji delovni dan, odkar je bila zahteva poslana po pošti. Poleg tega mora odgovorni urednik medija prizadetega v roku štiriindvajsetih ur po prejemu popravka obvestiti, v kateri številki oziroma oddaji bo objavljen zahtevani popravek, oziroma, da zavrača objavo (osmi odstavek 27. člena ZMed). Če tožnica in njen pooblaščenec nista prejela takšnega obvestila, hkrati pa tudi ne vrnjene povratnice, bi morala preveriti, ali je bila vročitev sploh uspešno opravljena in v nasprotnem primeru vročanje ponoviti na enak ali drugačen način, posebej še upoštevaje predpisane prekluzivne roke za uveljavljanje pravice do popravka. Tožnica temu postopkovnemu bremenu ni zadostila. Ker je vložila tožbo, čeprav se je njena zahteva toženki za objavo popravka vrnila nevročena, tožba ni bila dopustna.

8. Sodišče prve stopnje se torej ne bi smelo spustiti v vsebinsko obravnavanje tožbe, ker tožnica ni predhodno izkoristila predpisane pravne poti, po kateri bi lahko od odgovornega urednika dosegla objavo popravka, kar predstavlja procesno oviro za tožbo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP, tožbo pa zavrglo. Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile pomembne.

9. Zavrženje tožbe vključuje tudi tožničine pravdne stroške. Tožnica pa mora, ker je v pravdi propadla, toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Po Odvetniški tarifi tako toženki pripada nagrada za postopek na prvi stopnji (39,00 EUR), nagrada za narok (36,00 EUR), materialni stroški (15,00 EUR) in nagrada za postopek s pritožbo (48,00 EUR), kar skupaj z 20% DDV znaša 165,60 EUR.