Jedro

ZMed ne predpisuje načina vročanja zahtevka za objavo popravka (pred vložitvijo tožbe) s strani zainteresirane osebe odgovornemu uredniku medija. Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica uporabila razumno, običajno poštno pot. Z izbranim načinom se tudi v morebitnem nadaljnjem sodnem postopku omogoča dokazovanje tako samega uveljavljanja kot tudi pravočasnosti predpravdne zahteve.

Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo obveznost po prvem in drugem odstavku 26. člena ZMed in je toženki kot odgovorni urednici omogočila, da bi se z zahtevo seznanila, toženka pa je tista, ki dane možnosti ni izkoristila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo objavo popravka. Med drugim je presodilo, da je tožba dopustna kljub temu, da toženka zahteve za objavo popravka dejansko ni prejela, čeprav ji jo je tožnica poslala s priporočeno pošiljko.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo. Stališče pritožbenega sodišča je, da je za dopustnost tožbe potrebno, da je bila toženka z zahtevo dejansko seznanjena.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo. V njej uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker nižji sodišči nista upoštevali tožbene trditve, da je zahtevo za objavo popravka 21. 9. 2012 poslala toženki tudi z navadno poštno pošiljko. O navadni pošiljki, glede katere tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, v odločbah nižjih sodišč ni razlogov. Poleg tega se revidentka ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da bi ona morala poskrbeti za seznanitev toženke z zahtevanim popravkom. Meni, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo sledilo namenu in duhu pravice do popravka. Revidentka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo pritožbe in priglaša stroške.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravno pomembne so naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki med strankama tudi niso sporne: - tožnica je zahtevek za objavo popravka, naslovljen na toženo stranko z navedbo, da je toženka odgovorna urednica revije A., pravočasno poslala s priporočeno pošiljko s povratnico na sedež medija, kot je razviden iz impresuma revije; - pošta je priporočeno pošiljko vrnila tožnici z oznako, da naslovnik pošiljke ni dvignil. 7. Pravica do popravka je po 40. členu Ustave RS ustavno varovana pravica. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njem in so z njim prizadete njegove pravice ali koristi. Primarno je pravica do popravka namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki lahko v odgovoru na objavljeno obvestilo zatrjuje netočno prikazovanje dejstev in ščiti svoje osebnostne pravice; hkrati pa se s to pravico varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo(1). Gre za pravico pozitivnega statusa, ki državi nalaga obveznost sprejetja ustreznih ukrepov, ki prizadetemu posamezniku omogočajo njeno učinkovito uresničevanje.

8. Zakon o medijih (v nadaljevanju ZMed) ne predpisuje načina vročanja zahtevka za objavo popravka (pred vložitvijo tožbe) s strani zainteresirane osebe odgovornemu uredniku medija. Revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica uporabila razumno, običajno poštno pot. Z izbranim načinom se tudi v morebitnem nadaljnjem sodnem postopku omogoča dokazovanje tako samega uveljavljanja kot tudi pravočasnosti predpravdne zahteve.

Stališče pritožbenega sodišča, da leži breme dejanske vročitve zahtevka za objavo popravka odgovornemu uredniku v celoti na prizadeti osebi, je prestrogo, nasprotno cilju pravice do popravka in zato materialnopravno zmotno. Tožnica je s tem, ko je zahtevek za objavo popravka pravočasno poslala s priporočeno pošiljko s povratnico odgovorni urednici na sedež medija, tej omogočila seznanitev (s tem pa ukrepanje še pred začetkom sodnega postopka). Odgovorni urednik mora delo organizirati tako, da med svojo odsotnostjo zagotovi ustrezno nadomeščanje. Sicer bi se lahko zgodilo celo, da bi bila prizadeti osebi pravica do popravka izničena zaradi poteka objektivnega roka, ki ga je za čas odprave ugotovljene protiustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMed določilo Ustavno sodišče v že zgoraj citirani odločbi. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo obveznost po prvem in drugem odstavku 26. člena ZMed in je toženki kot odgovorni urednici omogočila, da bi se z zahtevo seznanila, toženka pa je tista, ki dane možnosti ni izkoristila.

9. Glede na gornje razloge je za odločitev o utemeljenosti revizije nepomembno, ali je tožnica zahtevo poslala toženki tudi z navadno pošiljko in ali je bila toženka v (celotnem) relevantnem obdobju zaradi dopusta odsotna, zato se revizijsko sodišče do teh vprašanj ni opredeljevalo.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zavrglo. Ker pa zaradi narave svoje odločitve pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ni izčrpalo v celoti, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

11. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Odločba US RS U-I-95/09, Up-419/09.