Jedro

Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V sodni in poslovni register je bil kot družbenik vpisan od 1. 3. 2006 in od 6. 5. 2013 tudi kot poslovodna oseba in od 4. 4. 2009 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je toženec pravilno odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in sicer od 1. 4. 2016 dalje, skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, saj je bilo vzpostavljeno pravno razmerje iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe, na podlagi 16. člena ZPIZ-2, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Pri tožniku je namreč z dnem 6. 5. 2013, ko je v register vpisan kot eden izmed dveh družbenikov družbe in hkrati kot edina oseba te družbe pooblaščen za zastopanje, izpolnjen pogoj za obvezno zavarovanje po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ... (št. dosjeja ...) z dne 15. 3. 2017 ter podredno, da se ob odpravi dokončne odločbe zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je bilo odločanje prvostopenjskega sodišča prejudicirano in arbitrarno, saj dokazov ter dokaznih predlogov ni upoštevalo, niti se do slednjih ni opredelilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako pomanjkljiva, da je niti ni mogoče preizkusiti. Odločba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodne odločbe je nerazumljiv, sodna odločba nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodne odločbe, razlogi, ki so obravnavani, so nejasni in med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do pomembnih dokaznih argumentov tožeče stranke, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Iz razlogov sodne odločbe tudi ni razvidna njena pravna in ne dejanska podlaga. Zaradi spornega dejanskega stanja bi sodišče moralo v zadevi razpisati in opraviti obravnavo. Neresnična je navedba prvostopenjskega sodišča, da tožnik izostanka na naroku ni opravičil. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede presoje, ali ima status zavarovanca po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Sodišče je napačno štelo, da prvi odstavek 16. člena v povezavi z drugim odstavkom 145. člena ZPIZ-2 ne določa pogoja, da bi tožnik zato, da bi se ga lahko štelo kot zavarovanca, moral prejemati dohodke, ki predstavljajo dobiček zavarovanca, ugotovljen v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino. Nadalje so bila v postopku kršena pravila pravdnega postopka zaradi kršitve 285. člena ZPP, saj sodišče ni pridobilo od tožnika podatka, ki se nanaša na višino dohodka, ki je bistvenega pomena za pravilno rešitev spora. Citira prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2 ter vztraja, da je k temu potrebno dodati še pogoj iz drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2, pri čemer je v zvezi s to določbo pravno relevantna tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je v skladu z določbo drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2, glede poslovnih oseb družb kot podlaga za obvezno zavarovanje po določbi 16. člena ZPIZ-2 upoštevno le takšno pravno razmerje, ko poslovodna oseba ni obvezno zavarovana na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodnine in to najmanj v znesku minimalne plače. ZPIZ-2 pojma poslovodna oseba ne opredeljuje, zaradi česar je pojem poslovodje potrebno razlagati v skladu z materialnim predpisom, ki ta pojem obravnava in določa, tj. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZGD-1). Dodatno navaja, da so v skladu s 85. členom in 98. členom ZGD-1 pri osebni družbi za zastopanje družbe in vodenje poslov po zakonu primarno upravičeni vsi družbeniki. To pa pomeni, da je družbenik kot lastnik skupnega deleža osebne družbe avtomatično tudi oseba pooblaščena za zastopanje družbe. Meni, da poslovodje po 515. členu ZGD-1 ni možno enačiti z družbenikom osebne družbe, ki je po zakonu upravičen za zastopanje osebne družbe. Vztraja, da družbenik osebne družbe ni poslovodja v smislu 16. člena ZPIZ-2 in ga ni možno interpretirati v smislu navedene abstraktne pravne norme. Meni, da v kolikor bi obveljala interpretacija sodišča prve stopnje, bi to pomenilo drugačno obravnavo družbenikov osebnih družb v odnosu do družbenikov kapitalskih družb, pri čemer pa takšna neenaka in diskriminatorna razlaga ni dopustna. Ne drži, da je od 6. 5. 2013 vpisan v Sodni register kot družbenik in poslovodna oseba družbe A. Izpisek iz Sodnega registra za družbo A. pokaže, da poslovni deleži niso določeni in da družbenika nista lastnika osnovnega kapitala, saj slednjega v družbi z omejeno odgovornostjo ni. Kapital družbe predstavljajo družbeniki. Očita kršitev načela zaupanja v pravo in kršitev pričakovanih pravic, kršitev enakosti pred zakonom in prepoved diskriminacije, kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja in poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Vztraja, da za vodenje postopka po uradni dolžnosti niso bili kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, kot jih predpisuje in zahteva 16. člen ZPIZ-2, saj ni poslovodna oseba v smislu pravnih norm ZPIZ-2. 3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati vprašanje dobička od dohodka. Dobiček oziroma dohodek, kot pogoj za lastnost zavarovanca, je bil opredeljen zgolj do novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, tj. do 31. 12. 2001, potem pa nikoli več. V konkretnem primeru ne gre za retroaktivnost in ne gre za poseg v kakšne pravice ali statuse. Tožnik je obravnavan enako kot vsi ostali družbeniki in poslovodne osebe gospodarskih družb v Sloveniji. Vztraja, da je tožnik družbenik gospodarske družbe in kot njen zastopnik tudi poslovodna oseba. Tožniku so zagotovljene tudi druge ustavno varovane pravice, saj je ravno z ugotovitvijo lastnosti zavarovanca vzpostavljen položaj, ko je tožniku zagotovljen status lastnosti zavarovanca, iz katerega izhaja vključenost v sistem socialne varnosti in možnost črpanja upravičenosti ob nastopu socialnih rizikov, pod pogojem plačila prispevkov. Ne gre za poseg v pravico do premoženja, in tudi ne za zanikanje pravice do svobodne gospodarske pobude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in določb Ustave RS.

6. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožba. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge, zaradi katerih je svojo odločitev oprlo na materialno podlago, ki jo je pred tem uporabil toženec. Prav tako je utemeljilo razloge, iz katerih izhaja pravilnost izpodbijanih odločb. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

7. Nadalje je neutemeljen očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnih dokaznih argumentov, pri čemer konkretno niti ne navede, kateri so pomembni dokazni argumenti. Sicer pa je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 8. člena ZPP in dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 3. 10. 2018 (l. št. 23 in 24) izhaja, da za tožnika ni pristopil nihče. Torej ni pristopil ne tožnik in tudi ne kdo drug, ki bi ga tožnik pooblastil. Iz priložene povratnice je jasno razvidno, da je tožnik za razpisano obravnavo za 3. 10. 2018 osebno prejel vabilo že 20. 8. 2018. V takšnih okoliščinah, ki izkazuje pravilno vabljenje, je lahko sodišče glavno obravnavo izvedlo v odsotnosti tožnika. Ni dvoma, da je bilo vabilo za glavno obravnavo tožniku pravočasno vročeno in da izostanka ni opravičil. Tožnik je namreč šele 4. 10. 2018 oddal priporočeno pošiljko, ki jo je sodišče prejelo 5. 10. 2018, v katerem je navedel, da se predmetnega naroka ni mogel udeležiti zaradi okvare avtomobila na poti B. Zaradi takšnega opravičila in postopanja tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnik svojega izostanka ni opravičil. Dne 5. 10. 2018 (datum prispele vloge na sodišče) je bila namreč glavna obravnava razpisana za 3. 10. 2018 zaključena, tožnik pa ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje in niti za svoj izostanek ni predložil nobenih dokazov, torej tudi ne upravičenih razlogov za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo. Pogojev za preložitev naroka, ki predstavlja izjemo, izjeme pa se morajo obravnavati restriktivno, sta dva in sicer opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Le na podlagi pravočasnega obvestila in izkazanih opravičenih in zadostnih razlogov stranke, da se naroka ne more udeležiti, je lahko razlog za preložitev razpisanega naroka. Vsi ti pogoji pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni, zaradi česar se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati obravnavo.

9. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presojalo dokončno odločbo toženca št. zadeve ... (št. dosjeja ...) z dne 15. 3. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 21. 11. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva družbe A., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2, od 1. 4. 2016 dalje, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden.

10. V zadevi je sporno, ali je tožnik izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za ugotavljanje teh pogojev ter izvajanje postopka po uradni dolžnosti.

11. Skladno z drugim odstavkom 6. člena ZPIZ-2 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Skladno s prvim odstavkom 16. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se oseba iz prvega odstavka zavaruje za polni zavarovalni čas oziroma do polnega zavarovalnega časa, če so na drugi podlagi zavarovane za manj kot polni delovni oziroma zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. Glede trajanja obveznega zavarovanja oseb iz 16. člena ZPIZ-2 pa je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 22. člena ZPIZ-2, po katerem obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena tega zakona traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba, pa do dneva izbrisa iz takšnega registra.

12. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. Tožnik je v sodni in poslovni register kot družbenik vpisan od 1. 3. 2006 in od 6. 5. 2013 tudi kot poslovodna oseba in od 4. 4. 2009 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje (priloge od B1 - B3). Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je toženec pravilno odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in sicer od 1. 4. 2016 dalje, skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, saj je bilo vzpostavljeno pravno razmerje iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe A., na podlagi 16. člena ZPIZ-2, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Pri tožniku je namreč z dnem 6. 5. 2013, ko je v register vpisan kot eden izmed dveh družbenikov družbe A. in hkrati kot edina oseba te družbe pooblaščen za zastopanje, izpolnjen pogoj za obvezno zavarovanje po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2. 13. Tako je tožnik izpolnjeval tudi pogoje iz tretjega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, ki določa, da se morajo osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona (1. 1. 2016) opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena ZPIZ-2, in bi se moral do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Podlago za svojo odločitev in vodenje postopka po uradni dolžnosti pa je toženec imel tudi v četrtem odstavku tega člena, v katerem je določeno, da za osebe, ki se do 31. 3. 2016 ne vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavod ne glede na določbo četrtega odstavka 81. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1) po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje. V 75. členu tega zakona je namreč določeno, da ima lastnost zavarovanca po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca pridobi z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po 1. točki 80. člena ZMEPIZ-1 se lastnost zavarovancev ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

14. Toženec je v konkretnem primeru pravilno upošteval citirane določbe ter po uradni dolžnosti izdal upravni akt, s katerim je nadomestil opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da v družbi ni poslovodna oseba, ampak samo družbenik. ZGD-1 v svojem 10. členu jasno določa, da se za poslovodstvo štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle. Za poslovodstvo se pri družbi z neomejeno odgovornostjo štejejo družbeniki in ob prenosu upravičenja za vodenje na tretje osebe. Po 85.členu ZGD-1 pa so v družbi z neomejeno odgovornostjo posle družbe upravičeni in dolžni voditi vsi družbeniki. Če je z družbeno pogodbo vodenje poslov preneseno na enega ali več družbenikov, drugi družbeniki ne smejo voditi poslov. V 98. členu ZGD-1 je izrecno določeno, da je za zastopanje družbe upravičen vsak družbenik, če ni z družbeno pogodbo izvzet od zastopanja. V Poslovnem registru Republike Slovenije sta pri družbi A. v rubriki "družbeniki" zapisana dva družbenika, eden izmed njiju je tožnik, pri vrsti odgovornosti pa, da polno odgovarja. V rubriki "osebe pooblaščene za zastopanje" je zapisano ime tožnika kot družbenika in način zastopanja: "samostojno". Pomeni, da je za zastopanje družbe v registru tako pooblaščen le tožnik, ki je kot družbenik po samem zakonu tudi poslovodna oseba družbe.

16. Navedeno pa je tudi odločilno za samo odločitev. Za obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2 namreč zadostuje vpis v ustrezni register osebe kot družbenika, ne glede na delež v družbi oziroma ali so deleži določeni ter so hkrati vpisane kot poslovodne osebe, ne glede na dejstvo, ali ta družba dejansko posluje oziroma je v mirovanju in ali ima dohodek in v kakšni višini. Obveznost pokojninskega in invalidskega zavarovanja družbenikov, ki so bili hkrati poslovodne osebe, od uveljavitve novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s 1. 1. 2002 (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPIZ-1-C) obstaja ne glede na dosežen dohodek. Obvezno zavarovanje družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa obseg njihovih prihodkov ali celo dohodek družbe. Drugačna interpretacija določbe 16. člena ZPIZ-2 je pravno zmotna.

17. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja na neenakopravnem obravnavanju družbenikov gospodarskih družb. Za vse družbenike gospodarskih družb velja enaka obveza, da se obvezno zavarujejo, ob nadalje izpolnjenem pogoju, da so istočasno poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. V konkretnem primeru izpodbijana zavrnilna sodba tudi ni v nasprotju z načeli pravne države. Pravna in tudi socialna varnost je namreč zgrajena na že omenjenem načelu obveznosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer so zavarovanci v primeru, kakršen je obravnavani, dolžni celo sami poskrbeti za pravočasno prijavo v zavarovanje zaradi pridobitve lastnosti zavarovanca. V konkretnem primeru pa tudi ni prišlo do ostalih očitanih kršitev določb Ustave RS, na katere se sklicuje pritožbe, kot je kršitev načela zaupanja v pravo in kršitev pričakovanih pravic, kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja ter poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, pri čemer tožnik konkretno niti ne navaja, kateri posegi naj bi predstavljali navedene kršitve.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.