Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbe vseh prič in zaključilo, da izpovedbe logarjev, da so odkazovali les tožnikom ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji tako na izpovedbi številnih prič, da je mejo vedno predstavljala kolovozna pot (ki je na karti vrisana), kakor tudi na izvedenskem mnenju izvedenca geodeta, ki je zapisal, da je mejo že leta 1928 predstavljala kolovozna pot, ki je že bila takrat vrisana v karti. Torej je že obstajala ob sklenitvi kupnih pogodb iz leta 1928 in 1931 in je predstavljala mejo med kupljenimi parcelami tožeče stranke in parcelami, ki so ostale v lasti tožene stranke.

Tožena stranka je tako po mnenju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da tožeča stranka tudi v kolikor je uporabljala sporna dela parcel pri tem ni bila v dobri veri (28.člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR) in priposestvovanje ni moglo nastopiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je tožena stranka dolžna dopustiti geometersko odmero JV dela parcele in parcele št. k.o. v površinski izmeri 1303 m2 in sicer v delu, kot je to označeno na zarisu situacije spornega zemljišča v k.o. izvedenca geodetske stroke inženirja z dne 18.5.1990 in označeno z rumeno barvo tako, da omenjeni zaris postane sestavni del tega zahtevka in tožeči stranki po opravljeni geometerski odmeri za iz tega dela parc. št. in parc. št. k.o. nastalo novo parcelo izstaviti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere se bo lahko novo nastala parcela bremen prosta odpisala od nepremičnin toženke vl. št. k.o. in pripisala k nepremičninam tožnice vl. št. k.o. in tožbeni zahtevek po plačilu 216.743,80 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pod II pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 447.688,00 SIT.

Zoper takšno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, spremembo sodbe v obsodilno podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi izvedlo obširen dokazni postopek, pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva pomembna za odločitev v tej pravdni zadevi in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče, da bi se izognilo nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Tožeča stranka v tej pravdni zadevi zahteva odmero dela dveh parcel tožene stranke in za tako odmerjena dela izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica v zemljiški knjigi. Pridobitev lastninske pravice utemeljuje s svojo dobroverno posestjo vse od leta 1932 in na tej podlagi uveljavlja priposestvovanje. Pravna podlaga za priposestvovanje je v obrazložitvi prvostopne sodbe v drugem odstavku na peti strani natančno opredeljena.

Način spornih parcel k.o., v dveh delih leta 1928 in 1931 ter sklicevanje na formulacijo v pogodbi iz leta 1931, kjer sta si prodajalca izgovorila steljo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne more vplivati. Pravica do stelje naj bi dokazovala, da toženca po prodaji parcel leta 1928 in 1931 nista več imela gozdnih parcel. Tak pritožbeni zaključek ni utemeljen. V letih 1928 in 1931 je tožena stranka tožeči stranki prodala dve gozdni parceli, kar med pravdnima strankama ni sporno. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da je ti dve parceli prodala za poplačilo dolga (sicer bi ju obdržala). Tožena stranka je s prodajo izgubila velik del gozda, zato je logično, da si je izgovorila steljo,saj sporni del predstavlja le majhen del domnevne prodanega zemljišča. Zatrjevana okoliščina, da tožena stranka ni več imela v posesti nobene gozdne parcele se pokaže za to pravdno zadevo nepomembna, zato je tudi neutemeljena pritožbena graja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Ne gre za odločilno dejstvo in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Tudi pritožbena izvajanja, ki merijo na to, da je bilo v tem pravdnem postopku že enkrat odločeno v prid tožeče stranke, pa je bila sodba razveljavljena le zaradi procesnih kršitev na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Sodba je bila razveljavljena, sodišče prve stopnje je ponovno izpeljalo in dopolnilo dokazni postopek in v drugem sojenju prišlo do drugačnih, vendar pravilnih materialnopravnih zaključkov.

Tudi dejstvo, da zavod za gozdove tožene stranke nima v evidenci kot lastnice gozdov na dobrovernost ali nedobrovernost tožeče stranke ne more vplivati.

Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne morejo vplivati pritožbena izvajanja, da je sin toženke, ko je odrastel pričel negirati dve kupni pogodbi (pri čemer je nesporno, da je tožeča stranka s sklenitvijo teh dveh kupnih pogodb postala lastnica parcel in oboje k.o., česar ji nihče ne oporeka) in da naj bi bila prodaja posledica prezadolženosti pravnih prednikov tožene stranke, saj v tem pravdnem postopku ni sporna sklenitev pogodb iz leta 1928 in 1931 in na njihovi podlagi pridobljena lastninska pravica tožeče stranke, temveč priposestvovanje dela parcel, ki sta še vedno v lasti tožene stranke in nista bili predmet tega pravdnega postopka.

Druga okoliščina, ki jo izpodbija pritožba, da namreč tožena stranka tožeči ni odrekala lastništva na spornem svetu, dokler ni ob priliki urejanja mere geodet ugotovil, da se gozdna meja ne ujema s parcelno mejo, ne drži. Stranki sta z geodetom urejali mejo prav zato, ker je tožena stranka sekala drevesa na spornem zemljišču. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbe vseh prič in zaključilo, da izpovedbe logarjev, da so odkazovali les tožnikom ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji tako na izpovedbi številnih prič, da je mejo vedno predstavljala kolovozna pot (ki je na karti vrisana), kakor tudi na izvedenskem mnenju izvedenca geodeta, ki je zapisal, da je mejo že leta 1928 predstavljala kolovozna pot, ki je že bila takrat vrisana v karti. Torej je že obstajala ob sklenitvi kupnih pogodb iz leta 1928 in 1931 in je predstavljala mejo med kupljenimi parcelami tožeče stranke in parcelami, ki so ostale v lasti tožene stranke.

Tožena stranka je tako po mnenju pritožbenega sodišča uspela dokazati, da tožeča stranka tudi v kolikor je uporabljala sporna dela parcel pri tem ni bila v dobri veri (28.člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR) in priposestvovanje ni moglo nastopiti.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).