Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja tisti zakon, ki je veljal v času odpovedi, razen če je bil postopek odpovedi začet še v času, ko je veljal ZDR, sama odpoved pa je bila podana po uveljavitvi ZDR-1. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je naloge tega delovnega mesta razporedilo med ostale delavce. Navedeno predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela administratorja na lokaciji v A. pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel 30. 9. 2013 ter da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ga od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi nazaj v zavarovanje, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna mesečne plače kot če bi delal, ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, mu po plačilu dajatev izplača pripadajoče regrese za letni dopust z zamudnimi obrestmi ter mu prizna delovno dobo kot da do nezakonitega delovnega razmerja ne bi prišlo. Postavilo se je na stališče, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki ne določa prekluzivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na šestmesečni prekluzivni rok za podajo odpovedi, določen v šestem odstavku 88. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tudi sicer je treba šteti, da je tožena stranka utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila 23. 9. 2011, potem, ko je pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija). Ugotovilo je, da je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je tožena stranka delovno mesto administratorja na lokaciji v A. ukinila, naloge tega delovnega mesta pa prerazporedila med ostale zaposlene. Tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela delovnih mest, ki bi jih kot ustrezno zaposlitev lahko ponudila tožniku. Tožena stranka je tudi preverila ali bi se tožnik lahko zaposlil pri drugih delodajalcih, vendar je prejela negativne odgovore. Ugotovilo je, da tožena stranka odpovedi ni podala zaradi diskriminacije invalidov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Za zmotno je označilo pritožbeno stališče, da se je postopek izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel že s prvim obvestilom tožene stranke dne 2. 7. 2012 o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka po prejemu negativnega mnenja Komisije z dne 14. 12. 2012 tožniku ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je dne 16. 4. 2013 izdala novo obvestilo o nameravani odpovedi. Z drugim obvestilom je tožena stranka pričela nov postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To obvestilo pa je bilo podano že v času veljavnosti ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj zanjo ne velja več šestmesečni rok od nastanka utemeljenega razloga, določen v šestem odstavku 88. člena ZDR. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana tako iz organizacijskega kot iz ekonomskega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je podan tudi ekonomski poslovni razlog, vendar to na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj zadošča, da delodajalec dokaže vsaj enega od razlogov, ki so navedeni v odpovedi. Zato zadošča, da je tožena stranka dokazala, da zaradi organizacijskega razloga ni bilo več potrebno delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki ni možno očitati, da ni izpolnila svoje obveznosti iz prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz „vseh dovoljenih razlogov“. Navaja, da se tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 30. 9. 2013, sklicevala na to, da je bilo 30. 5. 2012 ukinjeno tožnikovo delovno mesto administratorja. Tožena stranka je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi začela v letu 2012 in sicer z obvestilom z dne 2. 7. 2012 o nameravani odpovedi. Tožena stranka postopka odpovedi, začetega leta 2012, ni dokončala, temveč ga je nadaljevala z obvestilom z dne 16. 4. 2013 o nameravani odpovedi in ga dokončala z odpovedjo, ki jo je tožnik prejel 30. 9. 2013. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da se postopek odpovedi ni začel v času veljavnosti prej veljavnega ZDR, temveč v času, ko je že veljal novi ZDR-1, je v nasprotju z listinami v spisu. Vprašanje pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno presojati na podlagi predpisa, ki je veljal v času nastanka razloga, na katerega se sklicuje odpoved. Ta razlog pa je nastal že v letu 2012, zato je nesprejemljivo stališče, da bi v konkretnem primeru delodajalec lahko v septembru 2013 zakonito podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. To bi pomenilo kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Ureditev po ZDR-1, ki opušča objektivni rok v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je možno uporabiti le v primerih, ko delodajalec odpovedne razloge ugotovi po uveljavitvi ZDR-1, ne pa tudi, če jih ugotovil že prej. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z listinami v spisu zavzelo stališče, da naj bi šlo pri izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za dva samostojna razloga (ekonomskega in organizacijskega), čeprav sta v resnici oba razloga povezana. Tožnik je dokazal, da ekonomski razlog ni obstajal, zato ni bilo razloga za ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal. Povpraševanje tožene stranke pri drugih delodajalcih je bilo neresno, saj je šlo za družbe, ki so bodisi krajevno preveč oddaljene od stalnega bivališča tožnika ali pa se ukvarjajo z dejavnostjo, v kateri za tožnika ni dela, ali pa so v ekonomskih težavah. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala le trem invalidom, zato tožnik utemeljeno meni, da je šlo za diskriminatorno ravnanje tožene stranke.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Predlagala je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Za odločitev v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje na katere je revizijsko sodišče vezano: - tožena stranka je 30. 5. 2012 ukinila delovno mesto administratorja na lokaciji v A., na katerega je bil razporejen tožnik kot invalid III. kategorije; - tožena stranka je naloge delovnega mesta administratorja razporedila med ostale zaposlene; - tožena stranka je tožnika 2. 7. 2012 seznanila z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sprožila postopek pred Komisijo, ta pa je 14. 12. 2012 izdala zavrnilo mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitve brez ponudbe nove pogodbe; - tožena stranka je 16. 4. 2013 tožniku izdala novo obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - Komisija je 16. 9. 2013 izdala mnenje, da delodajalec tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe; - tožena stranka je tožniku 30. 9. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - tožnik je bil 16. 7. 2012 do prenehanja delovnega razmerja na čakanju na delo doma.

8. Za odločitev tem sporu sta bistveni dve vprašanji: - kdaj se je v konkretnem primeru začel postopek, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi? - ali delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda po uveljavitvi ZDR-1, čeprav je odpovedni razlog obstajal že v času veljavnosti ZDR in se je šestmesečni rok za odpoved iztekel še pred uveljavitvijo ZDR-1. 9. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da se za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporablja tisti zakon, ki je veljal v času odpovedi, razen če je bil postopek odpovedi začet še v času, ko je veljal ZDR, sama odpoved pa je bila podana po uveljavitvi ZDR-1. Navedeno izhaja iz določbe prvega odstavka 229. člena ZDR-1 o tem, da z uveljavitvijo tega zakona preneha veljati ZDR in določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1, ki določa, da se postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Iz takšnih določb ni možno sklepati, da bi bilo ZDR in s tem tudi določbo o objektivnem šestmesečnem roku za podajo odpovedi potrebno uporabiti tudi v primeru, ko je poslovni razlog sicer nastal pred uveljavitvijo ZDR-1, vendar delodajalec v času veljavnosti ZDR ni začel s postopkom odpovedi, temveč je z njim pričel šele po uveljavitvi ZDR-1. 10. Zmotno je revizijsko stališče, da je v konkretnem primeru treba šteti, da se je postopek, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, začel že 2. 7. 2012, ko je tožena stranka tožniku izdala prvo obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V okviru prvega postopka je tožena stranka 18. 7. 2012 na Komisijo vložila predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je Komisija 14. 12. 2012 sprejela mnenje, da ta podlaga ne obstaja. Drugo obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2013 je treba šteti za začetek novega postopka redne odpovedi in ne le za nadaljevanje postopka, ki se je pričel s prvim obvestilom. Prvi postopek je tožena stranka sicer res skušala nadaljevati, kakor je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje (točka 9 obrazložitve), tako da je Komisiji poslala drugačen odgovor, kot je bil tisti, ki ga je pripravil varnostni inženir in ki je povzročil izdajo negativnega mnenja, vendar je Komisija odgovorila, da je mnenje že izdala in da je zato tožena stranka prepozna.

11. Nov postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako pričel 16. 4. 2013, to je po uveljavitvi ZDR-1, zato ni bilo podlage za uporabo prehodne določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1 o tem, da se postopki odpovedi o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Pri tem ni pomembno, da sta se obe obvestili sklicevali na ukinitev delovnega mesta administratorja in da je bil tožnik od 16. 7. 2012 ves čas na čakanju na delo.

12. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnik izhaja iz napačne predpostavke, da je odpovedni razlog nastal že v času veljavnosti ZDR in da se je takrat tudi začel postopek odpovedi. Ob ugotovitvi, da se je postopek odpovedi pričel šele po uveljavitvi ZDR-1 in da je po uveljavitvi tega zakona tudi nastal odpovedni razlog, navedeni ustavni načeli nista bili kršeni s tem, da je sodišče zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku presojalo na podlagi določb ZDR-1. 13. Obstoj bistvene kršitve določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja z navedbo, da je v nasprotju z listinami v spisu ugotovitev sodišča druge stopnje, da se postopek odpovedi ni začel v času veljavnosti ZDR. Vendar pri tem v resnici ne gre za to, da bi sodišče druge stopnje glede vsebine listin v razlogih navajalo nekaj drugega kot pa je njihova dejanska vsebina, temveč gre za nestrinjanje tožnika s stališčem sodišča, da se je z obvestilom delodajalca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2013 začel nov postopek odpovedi in da se je prejšnji postopek, začet na podlagi obvestila z dne 2. 7. 2012, zaključil, ko je tožena stranka dobila negativno mnenje Komisije.

14. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zadošča ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijo dela tako, da je ukinila delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je naloge tega delovnega mesta razporedilo med ostale delavce. Navedeno predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela administratorja na lokaciji v A. pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, kar je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da sodišče prve stopnje kot samostojnega ekonomskega razloga ni obravnavalo navedb v odpovedi o tem, da je tožena stranka pristopila k reorganizaciji zaradi zmanjšanja obsega izvajanja del v družbi B. d.d. in posledičnega zmanjšanja delovnih obveznosti na vseh delovnih mestih, zaradi česar so se tem priključila administrativna dela in naloge, tako da (ta dela in naloge) niso več sistemizirana samostojno. V resnici gre le za utemeljitev organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in ne za nek samostojen ekonomski razlog, kot zmotno meni sodišče druge stopnje.

15. Zgolj na podlagi tega, da so bile odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podane trem invalidom, ni možno sklepati, da gre za diskriminacijo zaradi invalidnosti. Invalidi so zasedali delovna mesta administratorja, ki jih je tožena stranka ukinila, ukinila pa jih ni zaradi tega, ker bi se želela znebiti invalidov, temveč, ker je prenehala potreba po opravljanju tega dela pod pogoji iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

16. Neupoštevne so revizijske navedbe o neustreznosti poizvedovanj tožene stranke glede možnosti zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. Z navedbami o tem da je šlo za delodajalce, ki so preveč oddaljeni od stalnega bivališča tožnika oziroma se ukvarjajo z dejavnostmi, v katerih za tožnika ni dela oziroma so v ekonomskih težavah, revizija uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.