Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon o delovnih razmerjih, ki velja v času podaje odpovedi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).

Tožena stranka je najprej s sklepom direktorja ukinila delovno mesto administrator na določeni lokaciji (ki ga je zasedal tožnik), kasneje pa je to delovno mesto ukinila na ravni cele Slovenije ter naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tožena stranka, ki je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, tožnika ni mogla zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ. Druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel 30. 9. 2013, ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanja, mu za ta čas do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati mesečne plače, kot če bi delal, ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske in pripadajoče regrese za letni dopust z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka odpovedne razloge ugotavljala v letu 2011 in 2012, ko je veljal še ZDR in s tem šestmesečni rok za podajo odpovedi. Tožena stranka je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi začela z obvestilom o nameravani odpovedi z dne 2. 7. 2012. Treba je uporabiti predpis, ki je veljal v času nastanka razloga, na katerega se kot odpovedni razlog sklicuje delodajalec. Stališče sodišča prve stopnje, da je pogoj za podajo odpovedi pozitivno mnenje komisije je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS iz odločbe, opr. št. U-I-245/10 z dne 14. 9. 2011, saj lahko delodajalec kljub negativnemu mnenju komisije delavcu poda odpoved. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da poslovni rezultati tožene stranke niso pomembni, ker jih tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne navaja kot razlog za odpoved. Tožena stranka se je namreč v odpovedi sklicevala na bistveno zmanjšan obseg dela, zaradi česar je bila prisiljena racionalizirati svoje poslovanje, kar pa je poslovni razlog. Poslovni rezultati tožene stranke pa niso pokazali potrebe po ukinitvi delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Tožnik je predlagal, da sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri ZZZS o številu novo zaposlenih delavcev, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo brez obrazložitve. Sodišče prve stopnje ni sledilo listinskim dokazom, pridobljenih pri AJPES, ampak se je nepravilno oprlo na izpovedi zaslišanih prič in na tabele, ki jih je sestavila tožena stranka za potrebe tega spora. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sprejelo razlago priče A.A. in B.B. glede podatkov o stroških dela in številu zaposlenih, saj so se edini merodajni podatki z AJPES-a in podatki iz letnega poročila za leto 2013 ujemali, zato priče ne morejo izpovedovati, da podatki niso pravi. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z listinami v spisu verjelo pričama A.A. in B.B., da je tožena stranka pritegnila študente zaradi pokrivanja „špic“. Tožnik ima končano osnovno šolo in se že po izobrazbi ni vključil v vizijo tožene stranke. Navaja še, da je ponujanje delavcev invalidov z omejitvami gradbenim podjetjem popolna utopija. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog po poizvedbah pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije o številu novo zaposlenih delavcev pri toženi stranki od 1. 1. 2014 dalje. Obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga namreč izhaja iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel dne 30. 9. 2013. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po tem, ko je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 15. 12. 2008 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, dne 2. 3. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto administrator. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožniku dne 2. 7. 2012 dano prvo obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 14. 12. 2012 pa je bilo izdano negativno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: komisija), izdano na predlog z dne 18. 7. 2012. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izdana po drugem obvestilu delodajalca o nameravani odpovedi z dne 16. 4. 2013 in po ugodilnem mnenju komisije z dne 16. 9. 2013. Tožnik je bil dne 16. 7. 2012 poslan na čakanje doma in od takrat dalje do prenehanja delovnega razmerja dela administratorja ni več opravljal. 8. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, ki ga sedaj tožnik v pritožbi obsežno napada, da se za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upošteva Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Ker ZDR-1 ne določa več šestmesečnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot ga je prej določal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal do 11. 4. 2013, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi po presoji sodišča prve stopnje ni prepozna.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se uporablja zakon, ki velja v času podaje odpovedi. Če je bila torej odpoved pogodbe o zaposlitvi podana delavcu po uveljavitvi ZDR-1 dne 12. 4. 2013, je treba upoštevati ta zakon. Edino izjemo od navedenega pravila vsebuje ZDR-1 v prvem odstavku 228. člena, ki določa, da se /.../ postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve ZDR-1, torej v skladu z ZDR. To z drugimi besedami pomeni, da se ZDR-1 ne upošteva, če je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi začet v času veljavnosti ZDR, čeprav je bila delavcu odpoved podana že v času veljavnosti ZDR-1. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s sodno prakso(1) začne s prvim dejanjem delodajalca, storjenim v smeri podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne z nastankom utemeljenega razloga).

V konkretnem primeru je za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomembno le to, kdaj je bil začet postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi svoje stališče materialno zmotno utemeljuje tudi s tem, da je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nastal že v času veljavnosti ZDR in da je zato potrebno uporabljati ta zakon. Ker ni dvoma, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času veljavnosti ZDR-1, bi se zanjo lahko v skladu z določbo prvega odstavka 228. člena ZDR-1 uporabljal ZDR le v primeru, če bi se postopek izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel že v času veljavnosti ZDR, kot pojasnjeno zgoraj. Nepomembno je zato, ali je v času veljavnosti ZDR nastal tudi utemeljen razlog, saj te okoliščine ZDR-1 v prehodni določbi ne navaja kot odločilne pri določitvi zakona, ki se uporablja.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se je postopek izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel s prvim obvestilom tožene stranke o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 2. 7. 2012. Glede na to, da tožena stranka po prejemu zavrnilnega mnenja komisije z dne 14. 12. 2012 tožniku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala, ampak je dne 16. 4. 2013 tožniku podala novo obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba šteti, da je z drugim obvestilom pričela z novim postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je nepomembna sama vsebina obvestila, na katero opozarja pritožba. Prav tako je nepomembno sicer zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da po negativnem mnenju komisije tožena stranka tožniku ne bi mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi(2). Dejstvo namreč je, da tožniku tožena stranka takrat odpovedi ni podala, pač pa mu je podala novo obvestilo o nameravani odpovedi. Ker je bilo torej obvestilo podano in s tem začet (nov) postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi že v času veljavnosti ZDR-1, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj zanjo ne velja več šestmesečni rok od nastanka utemeljenega razloga iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

9. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz poslovnega razloga, ki je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A6) izhaja, da se je zaradi zmanjšanja obsega izvajanja del v družbi C., d. d., in s tem zmanjšanega obsega naročil s strani te družbe v letih 2011 in 2012 bistveno zmanjšal tudi obseg del pri toženi stranki, zaradi česar je bila primorana racionalizirati celotno poslovanje. Center gradnje D. - E., v katerem je tožnik zaposlen, se je reorganiziral, in sicer na način, da so se dela in naloge integrirale v bolj kompleksno celoto. Zaradi zmanjšanja delovnih obveznosti na vseh delovnih mestih, so se jim priključila administrativna dela in naloge, tako da se niso več sistemizirala samostojno. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da slabi poslovni rezultati v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso navedeni kot odpovedni razlog. Navedeno sicer drži, vendar je iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bila podana tako iz organizacijskega kot tudi iz ekonomskega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je podan tudi ekonomski poslovni razlog, vendar to na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Zadostuje namreč, da delodajalec v postopku presoje zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokaže vsaj enega od razlogov, ki so navedeni v odpovedi. V konkretnem primeru je za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj, da je tožena stranka dokazala, da zaradi organizacijskega razloga delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s poslovnimi rezultati tožene stranke (prvi odstavek 366. člena ZPP).

10. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj (organizacijskega) poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 30. 5. 2012 s sklepom direktorja (B1) ukinila delovno mesto administrator na lokaciji D., dne 1. 7. 2013 pa je bilo to delovno mesto ukinjeno na ravni cele Slovenije. Ugotovilo je, da je tožena stranka delovne naloge tega delovnega mesta prerazporedila med ostale zaposlene, sicer pa se je obseg zmanjšal tudi zaradi posodobitve informacijskega sistema. Navedeno predstavlja tipičen organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožba konkretizirano ne napada, zato pritožbeno sodišče na te očitke ne odgovarja.

11. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikovo trditveno podlago ugotavljalo, ali je tožena stranka v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlila druge delavce oziroma ali so pri njej delo začeli opravljati študentje po študentskih napotnicah. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo, da dela na delovnem mestu administratorja nihče več ne opravlja, pač pa ostali zaposleni ta dela opravljajo poleg svojega dela. V zvezi z navedenim pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke z AJPES-a o številu novo zaposlenih, kar pa glede na to, da iz navedenih podatkov ni razvidno, na katerih delovnih mestih je tožena stranka zaposlovala nove delavce, na zakonitost izpodbijane odpovedi ne more vplivati. Tožena stranka je z izpovedmi prič dokazala, da novih delavcev na delovno mesto administrator v času podaje odpovedi tožniku, kar je edino relevantno, ni zaposlila, drugih dokazov za ugotovitev relevantnih okoliščin pa tožnik ni predlagal. Tožena stranka je prav tako dokazala, da je zaposlovala študente za dela, ki jih tožnik glede na omejitve iz odločbe ZPIZ ni mogel opravljati ali pa zanje ni imel zahtevane izobrazbe (tožnik ima osnovnošolsko izobrazbo), zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga ni nezakonita. Glede na navedeno je nepomemben pritožbeni očitek, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka študente zaposlovala zgolj zaradi povečanega obsega dela v času določenih naravnih nesreč. Čeprav bi bil zaključek sodišča prve stopnje napačen, namreč tožnik dela, ki so ga opravljali študentje, zaradi navedenih omejitev ni mogel opravljati.

12. Tožena stranka je bila v skladu z določbo prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.) dolžna preveriti, ali lahko tožniku zagotovi pravico do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženi stranki tožnika ni bilo mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu bodisi zaradi nizke izobrazbe bodisi zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ, druge družbe, pri katerih je opravljala poizvedbe, pa tožnikovega dela niso potrebovale. Tožnik v pritožbi navaja, da je bilo glede na njegove omejitve zaradi invalidnosti nesmiselno pričakovati, da se bo zaposlitev zanj našla v kakšnem gradbenem podjetju. Vendar po presoji pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da ni izpolnila svoje obveznosti v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1, ker je možnost tožnikove zaposlitve preverila le pri devetih, čeprav gradbenih podjetjih.

13. Pritožbena navedba, da je ima tožnik le osnovnošolsko izobrazbo in da se ni vključil v vizijo tožene stranke, predstavlja novo dejstvo, ki ga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. Ker v pritožbi ne trdi, da navedenega dejstva ni mogel navesti pravočasno glede na določbo 286. člena ZPP, pritožbeno sodišče navedenega očitka ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče tako glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 666/2014 z dne 23. 10. 2014. (2) Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-245/10 z dne 14. 9. 2011.