Jedro

Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo delovnega sodišča) so bile s strani stečajnega upravitelja priznane vse tožnikove terjatve, vključno s plačami in prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da je stečajni upravitelj obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, tako da je izpolnjen pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca za to obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka v celoti odpravilo dokončno odločbo Centrale tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2007 ter z njo v zvezi odločbo Območne enote ... št. ... z dne 27. 2. 2007 v delu, v katerem je tožena stranka tožniku za čas od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006 zavrnila zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 459/2003. V 2. točki izreka je razsodilo, da se tožniku prizna lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja za čas od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006. Toženi stranki je v 3. točki izreka naložilo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 369,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožbeni zahtevek, da se tožniku lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja prizna tudi za čas od 17. 4. 2002 do 16. 6. 2002 je v 4. točki izreka zavrnilo.

Zoper ugoditveni del sodbe v 1., 2. in 3. točki izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da učinkuje pravnomočna sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 459/2003 z dne 13. 9. 2004, s katero je sodišče razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti tožnikovega delodajalca družbe D.T. d.o.o. nezakonita ter tožniku delovno razmerje ni prenehalo 28. 6. 2003 temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami iz dela in po delu, učinek le med tožnikom in njegovim delodajalcem. Šele z izpolnitvijo obveznosti, določenih v sodbi, bodo nastale posledice glede tožnikovega statusa zavarovanca v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Z omenjeno sodbo je bilo delodajalcu naloženo, da tožniku izplača izgubljeni zaslužek in tudi poravna prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pravice iz obveznega zavarovanja za nazaj so pogojene s plačilom prispevkov. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tožena stranka v tem socialnem sporu, ne more od delodajalca zahtevati izplačila plač in plačila prispevkov, ker ni bil stranka v delovnem sporu. Po 1. odstavku 2. člena Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca se obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca dokazuje s pravnomočno sodno odločbo ali s pravnomočno odločbo upravnega organa, pristojnega za inšpekcijo dela. Zavod v postopkih ugotavljanja lastnosti zavarovanca delavcu prizna takšno lastnost, če predloži pogodbo o zaposlitvi, dokazilo o izplačanih plačah in o plačanih prispevkih. Različnost dokazil, potrebnih za priznanje lastnosti zavarovanca po 1. oz. 2. alineji 2. člena omenjenega Pravilnika, bi lahko pomenila neenako obravnavanje delavcev. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na 192. člen ZPIZ-1, ker v tem primeru ne gre za vštevanje določenega obdobja v pokojninsko dobo, predmet postopka in socialnega spora je priznanje lastnosti zavarovanca. Ugotovitev lastnosti zavarovanca v določenem obdobju še ne pomeni, da se to obdobje šteje v zavarovalno oz. pokojninsko dobo. Pogoj za slednje je plačilo oz. vsaj obračun prispevkov za obvezno zavarovanje, kot določajo predpisi o matični evidenci. Iz dopisa stečajnega upravitelja družbe D.T. d.o.o. Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje izhaja, da tožnik po prejemu sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni poiskal stika s stečajnim upraviteljem, zato je neutemeljen sklep sodišča, da je tožnik storil vse, kar je bilo v njegovi moči za vzpostavitev delovnega in zavarovalnega razmerja. Ni jasno, zakaj bi morala tožena stranka nositi breme neplačanih prispevkov. Iz navedenih razlogov se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, soglaša pa z zavrnitvijo zahtevka za priznanje statusa zavarovanca od 17. 4. 2002 do 16. 6. 2002. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo delovnega sodišča vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje in s tem zavarovalno razmerje, kot določata 45. člen ZMEPIZ in 2. člen Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnik je dokazal, da je v izvršilnem postopku predlagal vse dopustne ukrepe za poplačilo in zavarovanje, predlagal izvršbo, prijavil terjatev v stečajnem postopku in zoper stečajnega upravitelja in delodajalca tudi vložil kazenske ovadbe zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja. Prizadevanja niso bila uspešna, saj se je pred izvršitvijo sodbe začel stečajni postopek. Stečajni upravitelj delodajalca je tožniku priznal vse terjatve iz delovnega razmerja do stečaja, kar pomeni, da je delovno razmerje obstajalo na podlagi pravnomočne sodbe. Pravnomočna sodba sanira nezakonito stanje, kar pomeni, da delavcu zagotovi tudi pravico do statusa zavarovanca, brez dodatnih pogojev. Predlaga, da sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrne in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba tožene stranke ni podrobneje opredelila zatrjevanih kršitev postopka, v mejah pritožbenih razlogov pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku pri prvostopenjskem sodišču ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti uradoma.

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v Republiki Sloveniji, določen z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) vključuje splošno obvezno zavarovanje, kot je urejeno v določbah o zavarovancih obveznega zavarovanja v 13. - 33. členu ZPIZ-1. Načelo obveznosti zavarovanja izhaja iz 7. člena ZPIZ-1, po katerem se ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodni sporazum v obvezno zavarovanje vključijo državljani Republike Slovenije. Po 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 in 2. odstavku 45. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje.

Med strankama ni sporno, da je Delovno sodišče v Mariboru s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 459/2003 z dne 13. 9. 2004 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu D.T. d.o.o., ki jo je tožnik prejel 29. 5. 2003, ugotovljeno je bilo, da tožniku delovno razmerje z 28. 6. 2003 ni prenehalo, delodajalcu pa je bilo naloženo, da tožnika pozove na delo na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 6. 2002 ter mu za čas od 29. 6. 2003 do dne, ko ga bo delodajalec pozval nazaj na delo obračuna prikrajšanje pri plači v višini vsakomesečne pripadajoče bruto plače, plača davke in prispevke, ter tožniku izplača izgubljeno plačo v neto zneskih s pripadajočimi obrestmi v 8 dneh. Nesporno je tudi, da je tožnik za izpolnitev obveznosti, določenih s pravnomočno sodbo, predlagal izvršbo za uveljavitev nedenarnih in denarnih terjatev ter, da se je nad delodajalcem oz. dolžnikom s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 44/2006 z dne 15. 9. 2006 začel stečajni postopek in je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 12. 10. 2007 ugotovilo, da je izvršilni postopek od navedenega dne dalje prekinjen.

Po prepričanju sodišča druge stopnje pravnomočna sodna odločba o nezakoniti odpovedi, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja in naložitvi obveznosti delodajalcu, da takšno razmerje vzpostavi, opravi vsa pravna dejanja ter tudi obračuna in izplača izgubljeno plačo, vključno z vsemi prispevki, pomeni zadostno izpolnitev obveznosti tožnika tudi v zvezi s priznanjem statusa zavarovanca in uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravnomočna sodna odločba pomeni obstoj in nespremenljivost pravnih razmerij, torej tudi delovnega razmerja, saj je takšna razmerja po 158. členu Ustave Republike Slovenije mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom.

Osebe v delovnem razmerju so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane po 1. odstavku 13. člena ZPIZ-1. Obstoj delovnega razmerja je v smislu 2. odstavka 45. člena ZMEPIZ razlog za nastanek zavarovalnega razmerja oz. za pridobitev lastnosti zavarovanca. Po 2. členu Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96 s spremembami - Pravilnik) delavci v delovnem razmerju dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo.

Tožena stranka sicer utemeljeno opozarja na razliko med lastnostjo zavarovanca, zavarovalno oz. pokojninsko dobo in pridobitvijo pravic iz obveznega zavarovanja, za katere 5. odstavek 7. člena ZPIZ-1 določa, da jih zavarovanec pridobi izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Pogoj plačila prispevkov je nadalje določen v 191. členu ZPIZ-1, po katerem se v zavarovalno dobo, od katere je odvisno uveljavljanje pravic, štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Potrebno pa je upoštevati izjemo po 2. odstavku 192. člena ZPIZ-1, po kateri se, ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje ali, če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju, šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani, če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje, mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja. Po 1. odstavku 192. člena ZPIZ-1 se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov.

Tožnik je že tožbi priložil seznam in opredelitev stečajnega upravitelja do dolgov stečajnega dolžnika D.T. d.o.o

. na prvem naroku za preizkus terjatev dne 4. 12. 2006 (priloga A8). Iz listin izhaja, da je stečajni upravitelj, ki po 79. členu tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami) izvršuje pravice organov upravljanja in lastnika v skladu s potrebami stečajnega postopka ter vodi posle dolžnika in ga zastopa, vse tožnikove terjatve, vključno s plačami in prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje priznal, izjema so le plače za čas od 11. 2. 2002 do 17. 6. 2002, za to obdobje pa tudi sodišče prve stopnje ni priznalo lastnosti zavarovanca. Naloge stečajnega upravitelja so bile določene v 80. členu ZPPSL, dolžan je bil ažurirati knjigovodsko evidenco do dneva začetka stečajnega postopka ter sestaviti začetno stečajno bilanco, voditi poslovne knjige in sestavljati računovodske izkaze v skladu z računovodskimi standardi, ki so določeni za subjekte v stečaju. Priznanje tožnikovih terjatev pomeni, da je stečajni upravitelj obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače in je s tem izpolnjen pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca tudi v smislu 192. člena ZPIZ-1. Tožena stranka je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in materialnim pravom zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006, sodba sodišča prve stopnje, s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, je zato pravilna in zakonita.

Pritožbe zoper sklep o povračilu stroškov tožena stranka ni podrobneje utemeljila, v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji zahteve za povračilo stroškov pravilno uporabilo določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) in 154. ter 155. člena ZPP, po katerih je stranka, ki v sporu ne uspe dolžna nasprotni stranki povrniti potrebne stroške.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zahtevi za povračilo stroškov odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje ni ugodilo, navedbe v odgovoru niso bile odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe, zato je te stroške štelo kot nepotrebne.