Jedro

Stališče tožene stranke, da pravnomočna sodna odločba o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vzpostavitvi delovnega razmerja, reintegraciji in reparaciji še ne dokazuje elementov delovnega razmerja, je nesprejemljivo, saj pomeni nespoštovanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja.

Na podlagi določbe petega odstavka 7. člena in 191. člena ZPIZ-1 je plačilo prispevkov lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, ne pa pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 13. 7. 2007, odločbo tožene stranke z dne 27. 2. 2007 pa v delu, ki se nanaša na obdobje od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006, ter za to obdobje tožniku priznalo lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Kot neutemeljen je zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje lastnosti zavarovanca iz delovnega razmerja za čas od 17. 4. 2002 do 16. 6. 2002. 2. Presodilo je, da predstavlja pravno podlago za priznanje lastnosti zavarovanca v času od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006 sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 459/2003 z dne 13. 9. 2004, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1612/2004-4 z dne 20. 10. 2005. S sodbo je bila (med drugim) ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku; odločeno je bilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 28. 6. 2003, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz dela. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico ter obračuna vsakomesečne bruto plače, po odvodu davkov in prispevkov pa izplača tožniku neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S to sodbo je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje v skladu s 45. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Uradni list RS, št. 81/2000). Dejstvo neplačila prispevkov za socialno varnost ne more biti v škodo tožnika. Ta je z namenom izterjave oz. plačila prispevkov storil vse, in sicer predlagal izvršbo, na kar je bil izdan sklep o izvršbi, prijavil terjatve v stečajnem postopku, stečajni upravitelj pa mu je vse prijavljene terjatve priznal. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem – ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Po stališču sodišča druge stopnje pravnomočna sodna odločba o nezakoniti odpovedi, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, dolžnosti vzpostavitve delovnega razmerja ter obračuna in izplačila plač vključno z davki in prispevki, pomeni izpolnitev obveznosti tožnika tudi v zvezi s priznanjem statusa zavarovanca in uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navaja, da je tožena stranka utemeljeno opozorila na razlikovanje med lastnostjo zavarovanca, zavarovalno oziroma pokojninsko dobo in pridobitvijo pravic iz obveznega zavarovanja. Po petem odstavku 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) je pogoj za pridobitev pravic plačilo prispevkov. Ta pogoj je določen tudi v 191. členu ZPIZ-1, vendar pa so v naslednjem členu določene tudi izjeme. V zvezi s tem je pomembno, da je stečajni upravitelj v stečajnem postopku zoper tožnikovega delodajalca priznal tožnikove terjatve, vključno s plačili, obračunom in plačilom prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da je te prispevke obračunal; s tem je izpolnjen tudi pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca po 192. členu ZPIZ-1. 5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da nastanek in obstoj delovnega razmerja dejansko izkazujejo šele elementi delovnega razmerja oziroma medsebojno izvršene pravice in obveznosti, vključno z obračunom in plačilom prispevkov, ki bi morali biti v skladu s sodbo delovnega sodišča odvedeni. Šele z dejansko izpolnitvijo obveznosti bi delodajalec vzpostavil pravno razmerje, ki bi imelo posledice za tožnikovo obvezno zavarovanje oziroma status zavarovanca. Tudi če bi šteli, da pravnomočna sodba nadomesti pogodbo o zaposlitvi, takšna sodba ne more nadomesti dejanske izvršitve obveznosti delodajalca v času po njeni pravnomočnosti. V postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja se zahteva predložitev dokazil o obračunu in plačilu prispevkov. Tožnik je zahteval ugotovitev lastnosti zavarovanca tudi za čas do začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, to je do 15. 9. 2006. V izvršbi ni bil uspešen, saj ga delodajalec ni pozval na delo, po pravnomočnosti sodbe ni nastopil dela in za to obdobje ni prejel plače. Zato ni mogoče govoriti o obstoju delovnega razmerja, še zlasti ne po pravnomočnosti sodbe o nezakoniti odpovedi. S tem, ko sodišče ugotavlja obstoj delovnega razmerja v primeru popolne pasivnosti delodajalca tudi po pravnomočnosti sodbe v delovnem sporu, določenim zavarovancem omogoča neutemeljeno pridobitev pravic in obveznosti socialnih zavarovanj, na račun delodajalcev in zavarovancev, ki obveznosti iz delovnih razmerij redno izvršujejo. Nesprejemljivo je stališče sodišča druge stopnje glede uporabe 192. člena ZPIZ-1 v zvezi z upoštevanjem obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo. Pogoj za obračun prispevkov je izplačilo plače; obračuna, ki bi ga delodajalec v svojih evidencah kadarkoli izvršil, ne da bi delavcu znesek dejansko tudi izplačal in ne da bi obračun dostavil davčnemu organu, ne moremo šteti za obračun po „podatkih nosilcev obveznega zavarovanja“. Zakonsko določenemu pogoju ne more ustrezati priznanje tožnikovih terjatev v stečajnem postopku. V evidencah tožene stranke (kot nosilke obveznega zavarovanja) o zavarovanju tožnika v spornem obdobju ni nobenih podatkov v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-1. V tej zadevi ne le, da ni mogoče ugotoviti lastnosti zavarovanca, temveč spornega obdobja tudi ni mogoče všteti v pokojninsko dobo.

6. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da so bile njegove upniške terjatve iz naslova pripadajočih plač vse do začetka stečajnega postopka, skupaj s prispevki za socialno varnost, priznane. Ker je za potrebe izvršilnega postopka prispevke obračunal že sam tožnik, prijavljeno terjatev pa je stečajni upravitelj priznal, je podana podlaga tudi za upoštevanje spornega obdobja v zavarovalno dobo v skladu s 192. členom ZPIZ-1. 7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Delovno razmerje je po 13. členu ZPIZ-1 pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPIZ-1 na podlagi tega pravnega razmerja nastane zavarovalno razmerje. Lastnost zavarovanca ima po ZMEPIZ vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (prvi odstavek 46. člena ZMEPIZ). Za tožnika je bil dolžan na podlagi prvega odstavka 23. člena ZMEPIZ vložiti prijavo delodajalec, ki je po določbi prvega odstavka 26. člena istega zakona dolžan med drugim vložiti prijavo zavarovanja za vsakega novega zaposlenega delavca, odjavo iz zavarovanja za vsakega delavca, ki mu preneha delovno razmerje in prijavo sprememb med zavarovanjem. Ker delodajalec očitno ni vložil ponovne prijave zavarovanja, je tožnik na podlagi prvega odstavka 50. člena ZMEPIZ predlagal uvedbo postopka za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca se po 1. alineji 49. člena ZMEPIZ ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 32/96, v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 2. člena določa, da osebe iz 8. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), oziroma sedaj 13. člena ZPIZ-1, dokazujejo obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca za čas obstoja delodajalca s pravnomočno sodno odločbo. Tožnik je predlagal ugotovitev lastnosti zavarovanca za čas od 29. 6. 2003 do 15. 9. 2006 na podlagi delovnega razmerja, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Prav ta pravnomočna sodna odločba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 45. členom ZMEPIZ oziroma dokaz o obstoju tega delovnega razmerja v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Pravilnika.

10. Stališče tožene stranke, da pravnomočna sodna odločba o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vzpostavitvi delovnega razmerja, reintegraciji in reparaciji še ne dokazuje elementov delovnega razmerja, je popolnoma nesprejemljivo, saj pomeni nespoštovanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja. Pogoj za priznanje delovnega razmerja tudi sicer ni plačilo prispevkov pristojnim zavodom, saj glede na določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) to ni element delovnega razmerja.

11. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na obstoj elementov delovnega razmerja po obdobju od pravnomočne sodbe sodišča v delovnem sporu, ki je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in mu priznalo delovno razmerje. To razmerje tožniku s pravnomočno sodno odločbo namreč ni bilo priznano le do datuma pravnomočnosti te odločbe in nato prenehalo, saj je bilo tožnikovemu delodajalcu naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu vse od datuma prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva na delo obračuna in izplača pripadajoče plače, tožnik pa je pravočasno predlagal tudi izvršbo za vrnitev na delo in plačilo plače, odvod davkov in prispevkov, itd.. Sodišče je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 11. 1. 2006. 12. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila, da gre v tem sporu za ugotovitev lastnosti zavarovanca in ne za vprašanje zavarovalne dobe. Na podlagi določbe petega odstavka 7. člena in 191. člena ZPIZ-1 je plačilo prispevkov lahko pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja, ne pa pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca. Na odločitev o tem ne vplivajo okoliščine, kako je delodajalec izvršil pravnomočno sodbo. Ne gre torej za odločanje o zahtevku za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja, v katerem bo vprašanje obračuna in plačila prispevkov lahko pomembno - čeprav tudi v bodočem postopku glede teh pravic tožena stranka ne bo mogla mimo ugotovitve, da je tožnik storil vse, da bi mu bivši delodajalec obračunal in plačal prispevke od neizplačanih plač za čas naknadno priznanega delovnega razmerja in da je stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik delodajalca v postopku stečaja te terjatve v višini, kot jih je obračunal in zahteval že sam tožnik, tudi priznal. Kot navedeno pa za odločitev o priznanju lastnosti zavarovanca to ni pomembno, oziroma so v zvezi s tem nepomembne tudi tovrstne revizijske navedbe tožene stranke.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo.

Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožnik sam krije svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).