Jedro

Čeprav je bila tožniku s strani bosanskega nosilca socialnega zavarovanja priznana pravica do invalidske pokojnine (tudi z upoštevanjem dobe, dopolnjene v Sloveniji) in ne izpolnjuje pogojev za sorazmerni del invalidske pokojnine po ZPIZ-1, lahko pri tožencu uveljavi pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, ker za to izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odpravilo odločbi toženca z dne 17. 6. 2010 in z dne 27. 11. 2009 ter odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine pa naložilo tožencu v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je s sporazumom o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, ki velja od 1. 7. 2008 dalje, vprašanje izbire pokojnin urejeno drugače, kakor je to določeno v 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Dajatve priznane v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 10/08), pri katerih je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici Sporazum ureja v 37. členu. Navedeni člen določa, da se pokojnine, odmerjene z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma (1. odstavek). Pogoji za pridobitev pravice se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice na dan uveljavitve tega sporazuma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, postanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (2. odstavek). Sporazum tako glede na določila 2. odstavka 37. člena v primeru, da v drugi državi pogodbenici pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma niso izpolnjeni, zavarovancu ne daje nobene možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici že prejema pokojnino, saj določba zajema vse dajatve in ni omejena zgolj na istovrstno dajatev (oziroma vrsto pokojnine). Zavarovanec bi imel pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo v breme prve države pogodbenice (le) istovrstne dajatve, zavarovanec pa bi uveljavljal dajatev druge vrste. Glede na navedeno, uveljavitev pravice oziroma priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici, ni odvisno od zavarovančeve volje oziroma njegove izbire in tudi ni prepuščeno določbam zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje v drugi državi pogodbenici. To je razvidno tudi iz določbe 4. odstavka 37. člena Sporazuma, po kateri pristojni nosilec v prvi pogodbenici ponovno odmeri pokojnino na podlagi novo ugotovljene zavarovalne dobe v skladu s tem sporazumom le v primeru, če nosilec druge pogodbenice prizna pravico do pokojnine v skladu s 1. in 2. odstavkom tega člena, torej na podlagi zahtevka za preračun pokojnine, posredovanega po uradni dolžnosti in tako ne omogoča kasnejše nove odmere na podlagi zahteve zavarovanca. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, ki jo navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izhaja, da je potrebno določbo 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 ustavno – skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnost pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem postopku ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 17. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote … z dne 27. 11. 2009. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma, ker tožnik prejema bosansko-hercegovsko invalidsko pokojnino, pri odmeri katere je bila upoštevana vsa slovenska zavarovalna doba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila v Republiki Bosni in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine od 4. 2. 1998 dalje na podlagi skupne bosansko-hercegovske in slovenske zavarovalne dobe. Tožnik ima skupaj 31 let, 10 mesecev in 19 dni zavarovane dobe, od tega 6 let 8 mesecev in 22 dni zavarovalne dobe pri toženi stranki. Z odločbo toženke z dne 16. 4. 2009, ki je pravnomočna, je bilo odločeno, da tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine ne pripada, ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje te pravice na dan uveljavitve Sporazuma in ostanejo dajatve iz te pravice še naprej v breme bosanskega nosilca socialnega zavarovanja. Tožnik je 20. 5. 2009 vložil pri pristojnem nosilcu zavarovanja zahtevek za starostno pokojnino, kar je toženka zavrnila z odločbo z dne 27. 11. 2009, ker je menila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po slovenskih predpisih, zato še nadalje prejema invalidsko dajatev bosansko-hercegovskega zavoda tudi na podlagi slovenske zavarovalne dobe. Po določbi 177. člena ZPIZ-1 pa ni mogoče pridobiti pravice do pokojnine na podlagi pokojninskih obdobij, katera so bila že upoštevana pri pridobitvi pravice do pokojnine v drugi državi.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba niti ne napada, je potrebno odgovoriti na pravno vprašanje ali ima tožnik, kateremu je s strani bosanskega nosilca socialnega zavarovanja priznana pravica do invalidske pokojnine, ne izpolnjuje pa pogojev do sorazmernega dela invalidske pokojnine po ZPIZ-1, pravico, da ob izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino, izbere to pokojnino.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up 770/06 z dne 27. 5. 2009 ugotovilo, da ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija, ter so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine vplačanih prispevkov, vsebuje pa tudi elemente solidarnosti. Zato so po presoji Ustavnega sodišča RS pravice iz naslova pokojnine varovane tudi v smislu določb 33. člena Ustave RS o pravici do zasebne lastnine. V tem okviru pa je varovana tudi pravica do izbire pokojnine iz 177. člena ZPIZ-1, saj ima tudi ta pravica premoženjski izraz. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 med drugim v obrazložitvi navedlo, da je odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja pravica do izbire izčrpana, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine. To pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninami s strani zavarovanca, ki ni slovenski državljan, že izčrpana z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustno posega v pravico zavarovanca oziroma upravičenca iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Enako to velja tudi za samostojno uveljavljanje pravice do pokojnine na podlagi samostojne izpolnitve pogojev pri toženi stranki. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v citirani določbi je moč uporabiti tudi v danem primeru ob razlagi 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 glede pravice tožnika do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da Sporazum v 37. členu tožniku ne onemogoča, da bi izbral drugo vrsto pokojnino, to je starostno pokojnino, v kolikor ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Drugi odstavek 37. člena ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storila tožena stranka, saj v tem primeru tožnik ne bi imel pravice do izbire, v danem primeru pravico do izbire med invalidsko in starostno pokojnino. Tožnik ne bi imel pravice do izbire le v primeru, v kolikor po ZPIZ-1 ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v takšnem primeru bi dajatev, invalidsko pokojnino, še naprej ostala obveznost pogodbenice, ki je to dajatev priznala. Tožnik pa izpolnjuje pogoje do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 ob upoštevanju pokojninske dobe na podlagi 20. člena Sporazuma ter ima tako pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela tudi s strani toženke. Kakor je pravilno, v svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe, navedlo sodišče prve stopnje, bo od volje tožnika odvisno, ko bo imel na razpolago vse podatke o posamezni pokojnini, da se bo odločil, katero pokojnino bo užival. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.