Jedro

Sporazum z BIH je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi sporazuma z BIH lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve sporazuma z BIH.

Če je na podlagi 20. in 22. člena sporazuma z BIH zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine.

Na podlagi določb 37. člena sporazuma z BIH gre za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 2002, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka o taki prevedbi že odločila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpravita se odločbi toženca številka 4098798 z dne 17. 6. 2010 in številka 4098798 z dne 27. 11. 2009. Tožnik ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine bo izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. 4098798 z dne 17. 6. 2010 in z dne 27. 11. 2009, tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine in toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da tožnik na podlagi dokončne odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini (BIH) z dne 19. 9. 2002 prejema invalidsko pokojnino, odmerjeno tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju pri toženi stranki, je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi pravice do izbire iz drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in določb 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Zakona o ratifikaciji – Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008 - sporazum z BIH) pri toženi stranki lahko uveljavil tudi pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine glede na zavarovalno dobo pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče zmotno sklicuje na določbe drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1, saj je bilo o tožnikovi pravici do pokojnine že odločeno na podlagi določb sporazuma z BIH, ki je po ratifikaciji v Državnem zboru RS začel veljati s 1. 7. 2008. Glede na to se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na stališča, sprejeta v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010 v sporu izpred veljavnosti navedenega mednarodnega sporazuma. Sporazum z BIH v 37. členu ureja ponovno odmero pokojnin, ki sta jih nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja obeh pogodbenic priznala upravičencem na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh pogodbenicah v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma. Na podlagi prvega odstavka 37. člena sporazuma z BIH se taka odmera izvede po uradni dolžnosti na predlog nosilca zavarovanja pogodbenice, ki je pred tem pravico do pokojnine priznal. Če nosilec zavarovanja druge pogodbenice glede na določbe drugega odstavka 37. člena sporazuma pravico do pokojnine zavrne, upravičenec obdrži dotedanjo pravico do pokojnine pri dotedanjem izplačevalcu in je taka odločitev dokončna. Taka razlaga določb 37. člena sporazuma z BIH je bila sprejeta tudi na sestanku delegacij organov za zvezo Republike Slovenije in BIH v zvezi z izvajanjem navedenega sporazuma v času od 5. do 6. aprila 2011 v Bijeljini. Nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH je v smislu 37. člena sporazuma že predhodno uveljavljal pri toženi stranki za tožnika priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine, vendar je bila z odločbo tožene stranke z dne 16. 4. 2009 taka zahteva pravnomočno zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da v smislu določb ZPIZ-1 ob uveljavitvi sporazuma z BIH pri tožniku invalidnost ni bila podana. Tako je bilo dokončno odločeno, da se tožniku pokojnina, ki mu je bila priznana že v letu 2002 tudi na podlagi obdobja pokojninskega zavarovanja pri toženi stranki, še naprej izplačuje pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 8. člena Ustave RS morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se neposredno uporabljajo. Podobno 153. člen Ustave zahteva skladnost zakonov in podzakonskih predpisov z Ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, s tem da neposredne zahteve po skladnosti mednarodnih pogodb z Ustavo ne izpostavlja. To gotovo pomeni, da lahko mednarodne pogodbe na specifični način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi in to velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic, upoštevaje pri tem specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma.

6. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je sporazum z BIH v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi sporazuma z BIH lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih izpred časa uveljavitve sporazuma z BIH in na katera se sklicujeta nižji sodišči. 7. Ker sporazum z BIH posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen), tožena stranka utemeljeno navaja, da je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici.

8. Če je na podlagi 20. in 22. člena sporazuma z BIH zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine) zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V tem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti sporazuma z BIH (1).

9. Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BIH priznana že pred uveljavitvijo sporazuma (dokončno v letu 2002), tožena stranka utemeljeno navaja, da sporazum z BIH take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo sporazuma z BIH).

10. Utemeljeno tožena stranka navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena sporazuma z BIH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 2002, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka o taki prevedbi že odločila z odločbo številka 4098798 z dne 16. 4. 2009 in predlog nosilca zavarovanja v BIH za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila, ker po določbah ZPIZ-1, ki so veljale ob uveljavitvi sporazuma, pri tožniku invalidnosti ni ugotovila. Tako tudi na podlagi sporazuma z BIH (drugi odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

11. Glede na navedeno tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje samostojne starostne pokojnine pri toženi stranki ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (1): V tem primeru bi prišlo v poštev le priznanje in odmera sorazmernega dela pokojnine pri posameznem nosilcu zavarovanja.