Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je ob podaji prošnje izpovedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da se mu v Maroku ni nikoli nič hudega zgodilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka povzela tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito z dne 27. 2. 2023. Tožnik je tedaj navedel, da je maroške narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da ni član politične stranke ali organizacije, ni prestajal zaporne kazni in ni služil vojaškega roka. Iz Maroka je odšel 30. 12. 2020. Izvorno državo je zapustil, ker tam ni dela. Pripotoval je preko Turčije, Bolgarije, Srbije in Hrvaške.

3. V osebnem razgovoru, ki ga je s tožnikom opravila 12. 4. 2023, je tožnik povedal, da ima potni list pri bratu v Turčiji, osebno izkaznico pa v Maroku. Po narodnosti je Arabec, muslimanske veroizpovedi. Zaključil je srednjo šolo. V Maroku se je preživljal kot glasbenik, česar njegova družina iz verskih razlogov ni odobravala. Zato se je že približno 3 leta pred svojim odhodom iz Maroka odselil od doma in se preselil k prijatelju v njegovo stanovanje. Z lastno glasbeno skupino je nastopal v barih, lokalih in klubih vse do obdobja pandemije korone, ko se mu je obseg dela močno zmanjšal, dohodki pa povsem usahnili, čeprav je država sicer pomagala umetnikom z denarno pomočjo v mesečni višini približno 100 EUR, vendar le 2 meseca, potem pa nič več. Zato je zapustil Maroko z namenom, da svoj glasbeni poklic nadaljuje v Turčiji, tudi zaradi spora z družino zaradi njegovega poklica, zaradi česar je izgubil tudi podporo družine. Za odhod iz Maroka sta bila ključna oba razloga, poleg poslabšanja odnosov z družino tudi zmanjšanje obsega dela oziroma izguba dohodka. Zato je tožnik odšel v Turčijo in tam nadaljeval svoje glasbeno udejstvovanje približno eno leto in deset mesecev. Ker se mu je sčasoma tudi v Turčiji zmanjšal obseg dela in je močno upadla tudi vrednost turške lire, se je odločil, da zapusti tudi Turčijo. Po lastnih navedbah bi tožnik, če bi v Maroku dobil bolje plačano delo, tam tudi ostal, medtem ko se znotraj Maroka ni niti poskušal preseliti.

4. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko oziroma nobene ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, ki se smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 in s katero bi izkazal svojo istovetnost. Ker je glede svojih osebnih podatkov vedno izpovedoval enako, mu je tožena stranka verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je tožnik svojo prošnjo utemeljeval le z ekonomsko stisko. Ocenila je, da te težave niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Po oceni tožene stranke tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice.

6. Po ugotovitvi tožene stranke iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji. Tožnik ni zatrjeval, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, dejansko pa je imel dostop do trga dela in do šolskega sistema. Tako v postopku ni izkazal, da je bil kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka, niti ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, pač pa je zatrjeval zgolj splošno situacijo glede poslabšanja priložnosti za delo v poklicu glasbenika v Maroku v času korone, četudi jim je tedaj država namenila celo nekaj finančne pomoči. Po lastnih navedbah bi tožnik v Maroku ostal, če bi le dobil bolje plačano delo, saj v Maroku ni imel nikakršnih drugih težav.

7. Po oceni tožene stranke tožnik tako ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob upoštevanju predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1 in zaključila, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 8. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom2 z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo, kjer tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, oziroma ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi utrpel resno škodo, saj iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je zato po presoji tožene stranke očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 9. Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožena stranka upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

**Povzetek tožbenih navedb in predloga**

10. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. v tožbi ponavlja, kar je predhodno povedal že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru. Navedel je, da se je v predkoronskem obdobju preživljal kot glasbenik. Z glasbeno skupino je nastopal v barih, klubih in lokalih, saj drugega dela ne zna. Ker se s svojim delom in prihranki v pokoronskem obdobju ni mogel več preživljat, je zapustil Maroko, da bi glasbeno kariero nadaljeval v Turčiji. Vendar je bilo tudi tam sčasoma vse manj dela, s padcem vrednosti turške lire pa se z glasbo tudi v Turčiji ni mogel več preživljati. Zato se je odločil, da odide v Evropo. Če bi v Maroku dobil bolje plačano delo, s katerim bi se lahko preživljal, tožnik Maroka ne bi zapustil. Ker je v Maroku izgubil tudi podporo svoje družine zaradi nasprotovanja njegovemu delu, je tožnik kot edino rešitev videl v tem, da zapusti Maroko. Glede na povedano očita toženi stranki, da se pri utemeljevanju izpodbijane odločbe ni pravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Prav tako je tudi pojasnil, zakaj Maroko zanj ni varna izvorna država, zato je tudi sklicevanje na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 nepravilno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

**Povzetek navedb v nadaljnjih vlogah strank**

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odgovorila na tožbo in sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri izrecno vztraja, saj meni, da je pravno pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa v celoti zavrača iz razlogov, ki jih je argumentirano navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih v bistvenem ponovi. Ker je tožnik po lastnih navedbah star 38 let, je po stališču tožene stranke povsem normalno, da živi ločeno od svojih staršev in se samostojno preživlja. Razen tega je sam navedel, da v Maroku ni imel kakršnihkoli drugih težav. Prav tako je potrdil, da bi se lahko preselil kam drugam znotraj Maroka, kjer bi lahko bolje in mirno živel, vendar se niti ni poskusil preseliti kam drugam znotraj Maroka. Tožniku je bil omogočen dostop do trga dela, vendar v Maroku ni iskal drugega dela, čeprav je uspešno končal srednjo šolo. Tožena stranka zavrača tudi tožbene očitke, da v tožnikovem primeru ni pravilna njena ocena o Maroku kot varni državi, saj tožnik ni v zadostno izkazal, zakaj meni, da Maroko zanj resnično ni varna izvorna država. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

12. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu.

**O sodni presoji**

13. Sodišče je dne 25. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku izvedlo predlagani dokaz s pregledom listin upravnega in sodnega spisa, dokazni predlog za ustno zaslišanje tožnika pa je zavrnilo, ker se tožnik, čeprav je bil na narok za glavno obravnavo pravilno in pravočasno vabljen, naroka brez predhodnega opravičila ni udeležil, o svoji odsotnosti pa ni obvestil ne sodišča in tudi ne svojega pooblaščenca niti ni svoje odsotnosti kakorkoli naknadno opravičil. 14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele, če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je ob podaji prošnje izpovedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da se mu v Maroku ni nikoli nič hudega zgodilo, na osebnem razgovoru pa je izpovedal, da je odšel iz Maroka zaradi poslabšanja družinskih odnosov oziroma izgube podpore družine ter zaradi ekonomske stiske, medtem ko v tožbi med drugim navaja, da maroka ne bi zapustil, če bi tam dobil bolje plačano delo.

20. Glede na tako ugotovljeno nesporno dejansko stanje je po oceni sodišča tožnik izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave. Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi tožnik kakorkoli uveljavljal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel finančno stisko. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.9 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomsko-socialnih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z družbeno-ekonomskimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.10 Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, samo po sebi ne more biti zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

21. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnjo, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-111, šteje za očitno neutemeljeno.

22. Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča utemeljena tudi na dodatni ugotovitvi, da prihaja tožnik iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države, tožnik pa v tem delu zgolj posplošeno ugovarja, da je že toženi stranki pojasnil, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.14 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa dva pogoja, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, in sicer, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

23. Po povedanem je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (UR. l. RS, št. 47/22); 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 10 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 11 Tožnik vsebinsko z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne bi smela biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba (sklep VSRS št. I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017). 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 13 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 14 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 9/2020, 11. točka obrazložitve.