Jedro

Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-949/2023/5 (1222-18) z dne 12. 5. 2023, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen ZMZ-1). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Po oceni sodišča je tožnik izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave, njegovih navedb pa ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. S posplošenim ugovarjanjem, da je že toženki pojasnil, da Maroko zanj ni varna izvorna država, pa tožnik tudi ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država. Po presoji sodišča je tako toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo stanje v Maroku tako hudo, da je bilo ogroženo njegovo preživetje. Ker ni imel podpore družine je bilo zanj v Maroku še težje, saj tožnik ni imel več nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Poudarja, da je v Evropo prišel zato, da bi preživel, in prosi, da se mu vseeno dodeli zaščita zato, da bi lahko normalno živel. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ‑1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1), vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da je bilo v Maroku ogroženo njegovo preživetje. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito.

10. Pritožnik tudi ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da zanj osebno Maroko ni varna izvorna država in da je toženka pravilno zavrnila njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, to je na podlagi ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države.

11. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).