Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da prekinitev teka rokov po ZZUSUDJZ na tek objektivnega petletnega roka ni vplivala.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožeča stranka sama krije svoje stroške predloga za obnovo postopka, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 671,97 EUR stroškov z odgovorom na predlog, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za obnovo postopka VII Pg 3437/2011 z dne 17. 11. 2020 zavrglo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep v celoti razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zoper I. točko izreka sklepa zavrne (tudi sama naj bi se pritožila zoper II. točko izreka) in tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke, vključno s pritožbenimi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

K pritožbi zoper I. točko izreka sklepa:

6. Tožeča stranka je 17. 11. 2020 vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP v postopku izdaje sodbe VII Pg 3437/2011 z dne 15. 5. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1525/2013 z dne 29. 9. 2015, ker naj bi se 3. 11. 2020 seznanila z novimi dejstvi in dokazi, s katerimi bi bilo zanjo mogoče doseči ugodnejšo odločbo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je postala sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3437/2011 z dne 15. 5. 2013 pravnomočna s sodbo višjega sodišča dne 29. 9. 2015 in se je tako objektivni rok za vložitev predloga iztekel 29. 9. 2020. Ker je bil predlog tožeče stranke za obnovo vložen 17. 11. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prepozen, zato ga je zavrglo.

8. V pritožbi tožeča stranka glede pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 3437/2011 z dne 15. 5. 2013 uveljavlja, da ta postane pravnomočna, ko je vročena strankam postopka in ne že z dnem izdaje odločbe, s katero je odločeno v pritožbi. Meni, da je zato sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je sodba postala pravnomočna 29. 9. 2015. 9. Sodišče prve stopnje je glede pravnomočnosti sodbe zavzelo pravilno stališče, ki izhaja tudi iz sodne prakse.1 Nastop pravnomočnosti, ko stranka sodbe ne more več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, kar je za sodno odločbo bistveno (prim. prvi odstavek 319. člena ZPP), ne more biti odvisen od vročitve sodne odločbe (čeprav ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko je jim je vročena). Vročitev sodbe stranki je namreč pomembna tedaj, ko ima stranka pravico vložiti redno pravno sredstvo. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi prvega odstavka 319. člena ZPP je zato neutemeljen. Tudi sicer je razlika med subjektivnim in objektivnim rokom prav v tem, da objektivni rok teče od pomembne okoliščine (pravnomočnosti sodbe), ne glede na to, kdaj je upravičenec zanjo izvedel. 10. Petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka bi se za celoten čas od izdaje sodbe pritožbenega sodišča vse do njene vročitve strankama, kar uveljavlja pritožnica, skrajšal obema pravdnima strankama, zato je sklicevanje na ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS neutemeljeno.

11. Glede dopuščene revizije II DoR 157/2020 z dne 31. 7. 2020, na katero se pritožnica prav tako sklicuje, pa višje sodišče ugotavlja, da vrhovno sodišče na vprašanje pravilne uporabe ZPP glede začetka teka objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka (po 10. točki 394. člena ZPP) ni odgovorilo. V zadevi je namreč ugotovilo, da je tožnik zamudil subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, zato na dopuščeno vprašanje ni bilo treba odgovoriti (sklep II Ips 95/2020 z dne 27. 1. 2021). Vrhovno sodišče se tako do tega vprašanja še ni opredelilo.

12. Tudi ob izhodišču, da je sodba postala pravnomočna z dnem vročitve odločbe višjega sodišča, je predlog tožeče stranke z dne 17. 11. 2020 vložen prepozno. V pritožbi namreč tožeča stranka sama trdi, da je odločbo višjega sodišča prejela 2. 11. 2015 in je torej objektivni rok za vložitev predloga potekel 2. 11. 2020, kar bo obrazloženo še v nadaljevanju.

13. Pritožnica pravočasnost vložitve svojega predloga utemeljuje tudi s sklicevanjem na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ). Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo določila ZZUSUDJZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, pa tudi ni pojasnilo, ali petletni objektivni rok predstavlja materialni ali procesni rok, zaradi česar da naj izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sama meni, da je rok po tretjem odstavku 396. člena ZPP materialni rok, pri tem pa se sklicuje na sklep vrhovnega sodišča VIII Ips 175/97 z dne 10. 2. 1998. 14. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da prekinitev teka rokov po ZZUSUDJZ na tek objektivnega petletnega roka ni vplivala. Rok po tretjem odstavku 396. člena ZPP je (zakonski) procesni rok, kot vsi ostali roki za vložitev pravnih sredstev. Materialne roke za vložitev tožb določajo drugi materialnopravni predpisi, kot je to tudi v primeru sklepa vrhovnega sodišča VIII Ips 175/97 z dne 10. 2. 1998, na katerega se sklicuje pritožnica, kjer je objektivni rok za obnovo postopka določal 40. člen Zakona o sodiščih združenega dela.

15. Z ZZUSUDJZ je bil na področju sodnih zadev sprejet ukrep zadržanja vseh rokov (tudi materialnih), razen rokov v nujnih zadevah.2 Višje sodišče se na tem mestu strinja s pritožnico, da so zato zaradi razglašene epidemije materialni - po stališču višjega sodišča pa tudi procesni roki, v nenujnih zadevah prenehali teči 16. 3. 2020, kar je veljalo do vključno 31. 5. 2020 (ko je predsednik Vrhovnega sodišča RS odredil preklic odredbe o posebnih ukrepih).3

16. Stališče sodišča prve stopnje, da je navedeno prekinitev teka rokov treba upoštevati primerljivo enako kot prekinitev teka procesnih rokov v primeru poletnega poslovanja sodišča (sodne počitnice), je pravilno. Pri štetju rokov je kot lex specialis treba upoštevati 83. člen Zakona o sodiščih (ZS) o sodnih počitnicah, ki (za razliko od četrtega odstavka 111. člena ZPP) povzroči, da rok v tem času ne more začeti teči in ne more poteči, tek roka, ki je tekel pred sodnimi počitnicami, pa se prekine in nadaljuje po koncu sodnih počitnic - kar pa se nanaša zgolj na roke, ki se računajo po dnevih.4 Pri daljših - objektivnih rokih bi gramatikalna razlaga 83. člena ZS privedla do nerazumnih zaključkov, pa tudi do nasprotja s 111. členom ZPP. Pri letnih rokih, ki se praviloma navezujejo na neke objektivne okoliščine, se namreč namen določb o prekinitvi teka rokov izgubi.5 Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo na tretji odstavek 111. člena ZPP, po katerem se je objektivni rok, določen v letih, iztekel tistega dne v letu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je rok iztekel 29. 9. 2020, je zato pravilna. Zavzemanje pritožnice za to, da je bil tek roka v tej zadevi od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 zadržan, ker da gre za materialni rok, s čimer bi se za ta čas tudi podaljšal, je zato neutemeljeno.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče strankam, katerih roki bi se iztekli v času prekinitve, te podaljšuje, strankam, katerih roki bi se iztekli po prekinitvi, pa ne, s čimer se določila ZZUSUDJZ uporabljajo različno. Pomen ZZUSUDJZ je v tem, da vpliva tudi na tek materialnih rokov - na te namreč nastop sodnih počitnic oziroma izrednih dogodkov, kot je npr. epidemija, ki v večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti, sicer ne bi vplivala. Uveljavitev ZZUSUDJZ pa na materialne prekluzivne roke učinkuje na enak način kot zadržanje zastaranja.6

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper II. točko izreka sklepa:

19. Stroški postopka za obnovo postopka se ravnajo po splošnih pravilih. Temeljni kriterij povrnitve pravdnih stroškov je zato kriterij uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za obnovo postopka tega kriterija ni upoštevalo, čeprav se je na prispevek k uspehu sklicevalo v zvezi s 155. členom ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno stališče zmotno.

20. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 398. člena ZPP, po katerem predsednik senata, če predloga za obnovo ne zavrže, vroči izvod predloga nasprotni stranki, ta pa ima pravico v petnajstih dneh nanj odgovoriti. Meni, da je, glede na to, da je sodišče toženi stranki vročilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, očitno štelo, da je pravočasen, saj bi ga sicer zavrglo (prvi odstavek 398. člena ZPP).

21. Po stališču višjega sodišča je tožena stranka utemeljeno štela, da je predlog tožeče stranke prestal test dovoljenosti in zato utemeljeno (pričakovano) odgovorila, da bi preprečila morebiti zanjo neustrezno odločitev. Odgovor na predlog je tudi odraz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) na prvi stopnji. Pravici tožeče stranke ustreza pravica tožene, da na izvajanja odgovori, ko jo sodišče k temu pozove. Gre za postopek pred sodiščem prve stopnje in ne za pritožbeni postopek, zato se »prispevek k uspehu« presoja drugače, kot je to pred pritožbenim sodiščem.

22. V zvezi s prispevkom k odločitvi o predlogu je treba utemeljenost stroškov odgovora na predlog presojati tudi z vidika vsebine. Če je odgovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo nasprotni stranki, pa čeprav je bil predlog po nepotrebnem poslan v odgovor. Pritožnica trdi, da je v svojem odgovoru izrecno opozorila na pravno pomembna dejstva, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Višje sodišče pa ugotavlja, da je tožena stranka poleg zatrjevanj o vsebinski neutemeljenosti predloga za obnovo postopka obrazloženo navajala tudi, zakaj niso izpolnjene procesne predpostavke za dovoljenost predloga za obnovo postopka. Zato po stališču višjega sodišča sodišče prve stopnje stroškov za odgovor na predlog neutemeljeno ni štelo kot potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, kot navedeno uvodoma, bi jih moralo v plačilo naložiti tožeči stranki (ki s postopkom obnove ni bila uspešna, saj je bil njen predlog zavržen).

23. Glede na to je višje sodišče skladno s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka skladno z uspehom strank (prvi odstavek 154. člena ZPP) spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

24. Kot potrebne je višje sodišče glede na vrednost spornega predmeta 27.104,73,10 EUR priznalo strošek sestave odgovora na predlog v višini 900 točk (3. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife - OT), povečanje za 2% materialne stroške in 22% DDV, kar skupaj znaša 671,97 EUR.

K odločitvi o pritožbenih stroških:

25. Tožeča stranka s pritožbo zoper I. točko izreka sklepa ni uspela, zato stroške pritožbenega postopka krije sama.

26. Ker odgovor na pritožbo zoper sklep v zakonu ni predviden (365. člena ZPP), so bili stroški tožene stranke zanj nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih tožena stranka krije sama.

27. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela odločitve znaša 671,97 EUR, zato je tožena stranka upravičena do povračila stroškov za pritožbo v višini 250 točk po tarifni št. 21/2 OT ter do povračila materialnih stroškov v višini 2% (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) ter 22% DDV znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 186,66 EUR.

28. Ker odgovor na pritožbo zoper sklep v zakonu ni predviden (365. člena ZPP), so bili stroški tožeče stranke zanj nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih tožeča stranka krije sama.

1 Prim. II Cp 1452/2005 z dne 12. 4. 2006, II Cp 4856/2010 z dne 26. 5. 2011, II Cp 3411/2014 z dne 18. 2. 2015 in VDSS Pdp 118/2011 z dne 10. 3. 2011. Drugačno stališče o tem je bilo v sodni praksi zavzeto v zvezi z rokom iz 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (prim. npr. VSL sklepa II Cp 1249/2017 in II Cp 2409/2018). 2 Predlog Zakona o spremembah Zakona o sodiščih (nujni postopek), EVA: 2019-2030-0030. 3 Tako VSL Sklep I Cp 456/2021 z dne 29. 3. 2021. 4 Tako A. Galič v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 461. 5 Ibidem. 6 Prof. dr. Miha Juhart v: Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, strokovni članek Tax-Fin-Lex z dne 2. 4. 2020.