Jedro

Pristojnost nepravdnega sodišča za odmero odškodnine je določena le kot nadaljevanje razlastitvenega postopka in pogoj za njegovo zakonito dokončanje s prenosom lastninske pravice in posesti. Ravnanje tožene stranke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožeča stranka sploh prišla do sodnega varstva – čeprav v nepravdnem postopku – predstavlja takšno nedopustno ravnanje, ki utemeljuje odgovornost tožene stranke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma OZ. Protiustavna določitev spornih parcel za javno dobro in opustitev tožene stranke, da bi uporabila zakonsko možnost za odpravo te protiustavnosti, ima vse elemente civilnega delikta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.074,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za tri zemljišča tožeče stranke, ki jih je tožena stranka z odlokom kategorizirala kot javno cesto, ravno tako pa je zavrnilo podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine za spremembo namembnosti teh treh parcel v javno dobro.

2. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeni pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugodilo podrejenemu zahtevku.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper ta del sodbe sodišča druge stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 9/2010 dne 5. maja 2010 predlogu ugodilo in dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj: - ali je mogoče odločati o odškodninskih zahtevkih razlastitvenih zavezancev, ki izvirajo iz „formalne“ ali „dejanske“ razlastitve, izven pravil in izven postopkov, predvidenih z zakonom, ki ureja razlastitev; - ali so pravna podlaga tovrstnih zahtevkov lahko pravila o splošni odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika; - ali je bila toženi stranki kršena pravica do izjave o obstoju predpostavk splošne odškodninske odgovornosti v primeru, v katerem je tožeča stranka zahtevek na plačilo odškodnine, ki gre razlastitvenemu zavezancu, oprla na določbe Zakona o urejanju prostora, pritožbeno sodišče pa je na seji senata spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje v dajatveno, pri tem pa obveznost plačila odškodnine utemeljilo s predpostavkami splošne odškodninske odgovornosti, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala; - ali je v primeru, opisanem v tretji alineji, podana kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem mora sodišče odločati v mejah tožbenega zahtevka.

5. Tožena stranka je nato vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tudi podrejeni zahtevek.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je lastnica parc. št. ..., vse k. o. ..., ki v naravi predstavljajo del izgrajene ceste – Cesta ...; - tožena stranka je z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, 10/2005 – Odlok) med drugim opredelila kot lokalno javno cesto tudi Cesta ..., ne da bi bila s tožečo stranko sklenila pravni posel za pridobitev teh zemljišč oziroma izvedla postopek razlastitve; - Cesta ... se dejansko uporablja kot javna cesta; - tožeča stranka je pri toženi zahtevala, naj odkupi navedena zemljišča, vendar med strankama ni prišlo do soglasja glede cene, zato pogodba o nakupu ni bila sklenjena.

B.

**Revizijske navedbe**

8. Tožena stranka (tudi: revidentka) navaja, da je v primeru posega v lastninsko pravico z določitvijo zemljišča v zasebni lasti za javno cesto določen poseben postopek za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila zaradi razlastitve. Sklicuje se na določbo 69. člena Ustave, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame oziroma omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Za primere, kot je sporni, določa pogoje in postopek 19. člen Zakona o javnih cestah (ZJC-B, Ur. l. RS 92/2005), ki uvaja poseben postopek razlastitve z uporabo določb 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Ur. l. RS 110/02, 8/03, 55/03-ZkZ in 58/03-ZZK-1). Ta v 106. členu za odločanje o odmeri odškodnine oziroma določitvi nadomestila – če ne pride do sporazuma v upravnem postopku – predvideva nepravdni postopek na pristojnem sodišču. Pravna podlaga tovrstnih zahtevkov naj bi zato ne mogla biti splošna pravila o odškodninski odgovornosti iz OZ. Sodišče bi zato ne smelo v pravdnem postopku presojati elementov klasične odškodninske odgovornost in bi moralo tožbo zavreči. 9. Z izpodbijano sodbo naj bi bili storjeni tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka naj bi namreč opirala svoj odškodninski zahtevek na ZureP-1 in zahtevala odškodnino, ki gre razlastitvenim zavezancem, pritožbeno sodišče pa naj bi zahtevek presojalo kot klasičen odškodninski zahtevek, četudi naj bi tožeča stranka ne bila zatrjevala obstoja elementov civilne odškodninske odgovornosti. S tem naj bi bila revidentki odvzeta možnost obravnavanja v postopku, saj se ni mogla izjaviti o elementih odškodninske odgovornosti. Obe kršitvi naj bi predstavljali tudi poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic oziroma do učinkovite obrambe v postopku iz 22. člena Ustave.

C.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri odločanju o tem, glede katerih pravnih vprašanj bo dovolilo revizijo, se mora sodišče v veliki meri opreti na navedbe predlagatelja – ob presoji utemeljenosti predloga ne razpolaga z revizijskimi navedbami, s stališčem nasprotne stranke, ravno tako nima vpogleda v pravdni spis. Zato bo v sklepu o dopustitvi revizije opis „konkretnih“ pravnih vprašanj, glede katerih se revizija dovoli (tretji odstavek 367.c člena ZPP), praviloma splošen, ne še omejen na dejanske okoliščine konkretnega spornega primera (glej 4. točko te obrazložitve). To je tudi v skladu z namenom instituta dopuščene revizije (odločanje o pravnem vprašanju, ki praviloma presega pomen posamičnega primera – primerjaj prvi odstavek 367.a člena). To pa ne pomeni, da Vrhovno sodišče v postopku dopuščene revizije lahko sprejema abstraktna, „svetovalna“ pravna mnenja. Tudi v postopkih dopuščene revizije gre za odločanje v posamičnem sporu, kjer se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera in je tako treba razumeti tudi njihov pomen in vpliv na razumevanje in razvoj prava.

11. Potem ko prejme revizijo, morebiten odgovor nanjo, in ko lahko navedbe iz predloga za dopustitev revizije preveri s podatki v spisu, pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena, šele postanejo res „konkretna“ v tem smislu, da je njihovo relevantnost in ustreznost odgovorov na njih možno povezati z okoliščinami obravnavanega primera.. Za nekatera vprašanja, glede katerih je sodišče revizijo dopustilo, se lahko izkaže, da se v tem sporu sploh ne zastavljajo. Naj so za prakso na načelni ravni še tako pomembna, v postopku z dopuščeno revizijo na njih Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo.

12. O dopuščeni reviziji odloča Vrhovno sodišče na enak način kot o dovoljeni reviziji, torej ob upoštevanju določb 377. do 381. člena ZPP. Eksplicitnih odgovorov na konkretna pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena, stranke ne bodo našle v izreku revizijske odločbe, ampak bo sodišče na njih implicitno odgovorilo v obrazložitvi.

13. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-224/00 dne 9. 5. 2002 med drugim razveljavilo 85. člen ZJC, ki je določal, da se zemljišče, ki je bilo do uveljavitve tega zakona uporabljeno za gradnjo ali rekonstrukcijo javne ceste, pa ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, vpiše v zemljiško knjigo kot javno dobro po skrajšanem postopku brez zemljiškoknjižne listine ne glede na svojo vrednost. Sprejelo je stališče, da po 69. členu Ustave zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov. Navedlo je še, da zakonodajalec lahko uredi materialnopravna razmerja glede zemljišč, ki so bila že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, s posebno ureditvijo, ki bo upoštevala navedeno okoliščino in obenem zadostila ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice.

14. Zakonodajalec je sledil presoji Ustavnega sodišča in opisani položaj uredil v 19. členu ZJC-B. Za primere, ko ob njegovi uveljavitvi obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine – 3. člen ZJC) je določil možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve ob uporabi določb 92. do 114. člena ZUreP-1. Po določbi 96. člena ZUreP-1 o zahtevah za razlastitev odločajo v upravnem postopku na prvi stopnji upravne enotes, na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor. Postopek za razlastitev se po prvem odstavku 95. člena ZUreP-1 začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca – v spornem primeru tožene stranke. Člen 97 ZUreP-1 določa, da sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Po določbi 105. člena pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino odškodnina, ki obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo … in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Če po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi razlastitveni upravičenec in razlaščenec v dveh mesecih po pozivu upravnega organa ne skleneta sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču (106. člen ZureP-1).

15. V postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno, da javna cesta, Cesta ..., kategorizirana z Odlokom tožene stranke, poteka po nepremičninah, ki so v lasti tožeče stranke, tožena stranka kot razlastitveni upravičenec pa ni začela postopka za razlastitev. Tudi dogovora o odkupu in sporazuma o odškodnini ali nadomestilu stranki nista dosegli.

16. Ustavno sodišče je – na pobude prizadetih posameznikov – že večkrat, pred uveljavitvijo ZJC-B in po njej, odločalo o zatrjevani protiustavnosti in nezakonitosti podzakonskih predpisov, s katerimi so posamezne občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, ne da bi s temi osebami predhodno sklenile pravne posle za pridobitev zemljišč oziroma izvedle postopek za njihovo razlastitev.(1) V vseh teh primerih je ugotovilo, da so izpodbijani predpisi, kolikor kategorizirajo kot javno cesto tudi del, ki poteka po parcelah v lasti drugih oseb, v neskladju z Zakonom o javnih cestah in z Ustavo (njenima 69. in 33. členom). Ni pa takšnih podzakonskih predpisov razveljavilo oziroma odpravilo. V takih primerih je odločilo, da mora občina ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu, tako da s pobudnikom sklene pravni posel za pridobivanje zemljišč oziroma v istem roku začne postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpelje postopek za ukinitev javne poti.

17. Po določbi 125. člena Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Pravna teorija to določbo razlaga tako, da sodniki niso vezani tudi na podzakonske predpise, kadar so ti v neskladju z Ustavo in/ali zakonom – exceptio illegalis. V takšnem primeru sodišče odloči neposredno na podlagi Ustave in zakona, protiustavnega oziroma nezakonitega podzakonskega predpisa pa v posamičnem primeru ne uporabi. Nima pa sodišče pooblastila, da bi podzakonski akt razveljavilo ali odpravilo. Ne more tudi sprožiti postopka pred Ustavnim sodiščem za njegovo razveljavitev, odpravo ali ugotovitev protiustavnosti z učinki erga omnes.

18. Sodišče v tem primeru ni moglo sprejeti odločitve neposredno na podlagi Ustave in zakona, kot bi spornega Odloka sploh ne bilo. Odlok v praksi učinkuje. Četudi posega v tožnikovo posamično pravico, na drugi strani deluje erga omnes tako, da njegove nepremičnine lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (2. člen ZJC). Pravnega položaja, kot bi Odloka ne bilo, tožnik pa bi užival lastninsko pravico v obsegu, ki mu jo zagotavlja Ustava, sodišče tožniku ne more zagotoviti. Ne nazadnje se je moralo tudi Ustavno sodišče, ki predpis lahko razveljavi in celo odpravi, v podobnih primerih, navedenih v opombi št. 3, zadovoljiti z golo ugotovitvijo, da so predpisi, ki na ta način kategorizirajo zemljišča v zasebni lasti kot javno cesto, v neskladju z Ustavo. Pri tem se je sklicevalo na določbo 48. člena ZUstS, ki določa, da Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, kadar je predpis protiustaven zato, ker določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. Ustavno sodišče sicer ni podrobneje utemeljevalo, zakaj spornih (določb) odlokov ni bilo mogoče razveljaviti oziroma odpraviti. V ozadju takšne odločitve je očitno razmislek, da bi razveljavitev, ki je sicer (nomotehnično) mogoča, povzročila še bolj protiustavno stanje od tega, ki ga predstavlja ugotovljena pomanjkljivost Odloka. V odločbi U-I-387/02 je Ustavno sodišče izreklo, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. 19. Odločitev Ustavnega sodišča, da mora občina v takšnih primerih protiustavnost odpraviti in da kot sredstvo lahko izbere tudi sklenitev ustreznega posla ali pa izvedbo razlastitvenega postopka, bi lahko kazala na to, da ima prizadeti lastnik na voljo takšen zahtevek tudi v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Vendar je pred prehitrim sklepanjem treba upoštevati, da je Ustavno sodišče takšno odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 40. člena ZUstS, ki mu daje pooblastilo, da določi, kateri organ mora izvršiti njegovo odločbo in na kakšen način. Ustavno sodišče se je s široko razlago te določbe pogosto postavilo v vlogo (začasnega) „rezervnega zakonodajalca“. Sodišče splošne pristojnosti takšnega pooblastila nima.

20. Da tožeča stranka tudi po uveljavitvi ZJC-B ni imela zahtevka za sklenitev pogodbe, je v tem postopku že pravnomočno odločeno. Revizijsko sodišče le pripominja, da je takšna odločitev sodišča pravilna. ZureP-1 v 97. členu sicer predvideva, da mora razlastitveni upravičenec najprej s ponudbo skušati doseči odkup nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Vendar te določbe ni mogoče razlagati kot zakonsko določene kontrahirne dolžnosti v smislu 27. člena ZOR. Brez soglasja volj obeh strank glede bistvenih sestavin takšne pogodbe ni mogoče skleniti. S postopkom pred sodiščem prve stopnje je bila ta predpostavka za začetek razlastitvenega postopka več kot konzumirana.

21. Izpolnjeni so bili torej pogoji za to, da bi tožena stranka kot razlastitveni upravičenec vložila predlog za razlastitev spornih parcel. Vendar tega ni storila. Dokler ni izpeljan razlastitveni postopek, niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek nepravdnega postopka za določitev nadomestila oziroma odškodnine po 106. členu ZUreP-1. Tožeča stranka razlastitvenega postopka ne more začeti in tudi nima na razpolago nobenega pravnega sredstva, da bi k temu prisilila toženko. Nastop procesnih predpostavk, da tožeča stranka v predpisanem nepravdnem postopku pride do odškodnine oziroma nadomestila, je torej v celoti v rokah tožene stranke. Takšen postopek po ZUreP-1 ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov, saj je predviden za primer, ko je poseg v lastninsko pravico razlaščenca oziroma njen odvzem mogoč šele po korektno izpeljanem razlastitvenem postopku (prvi odstavek 103. člena ZUreP-1 določa, da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah (šele) s pravnomočno odločbo o razlastitvi, posest na nepremičnini pa lahko po drugem odstavku tega člena prevzame šele tedaj, ko plača odškodnino).

22. V spornem primeru pa ni mogoče prezreti, da tožnik sicer ostaja zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin in formalnopravno ni razlaščen, protiustavni odlok pa zanj pomeni dejansko razlastitev. Omejitev, ki jih zanj predstavlja izvajanje protiustavnega odloka, ni mogoče šteti za način uživanja lastninske pravice: od lastninskih upravičenj mu ostaja le gola pravica (nuda proprietas)(2).

23. Iz povedanega pa izhaja, da revizijskemu sodišču za razrešitev tega spora ni treba odgovoriti na vprašanje, ali je izven pravil in izven postopkov, predvidenih z zakonom, ki ureja razlastitev, mogoče odločati o odškodninskih zahtevkih razlastitvenih zavezancev, ki izvirajo iz formalne razlastitve. Vprašanje se je zreduciralo na to, ali je na teh podlagah in v takšnih postopkih mogoče odločati v primerih dejanske razlastitve.

24. Določbo 19. člena ZJC-B je treba razumeti kot možnost, da občina v predpisanem postopku legalizira nastali protiustavni položaj, ki ga je povzročila z določitvijo tožnikovih nepremičnin za javno cesto. V nasprotju z Ustavo in s temeljnimi načeli obligacijskega prava bi bila razlaga, po kateri bi tožena stranka lahko s svojo neaktivnostjo nesankcionirano vzdrževala protiustavno stanje. Možnosti tožene stranke, da v razlastitvenem postopku sanira posledice svojega nedopustnega ravnanja, v skladu s prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) ni mogoče uporabiti (zlorabiti) tako, da bi bila z njeno neuporabo oškodovanemu razlaščencu zaprta pot do odškodnine oziroma nadomestila zaradi posega v njegovo lastninsko pravico. Takšna razlaga 19. člena ZJC-B bi bila tudi v nasprotju z določbo 23. člena Ustave (zagotavljanje pravice do sodnega varstva). Upoštevati je treba tudi, da protiustavnega odloka – iz ustavnopravnih razlogov – ni mogoče razveljaviti in da tožeča stranka tudi po tej poti ne more do sodnega varstva.

25. Pristojnost nepravdnega sodišča za odmero odškodnine je torej določena le kot nadaljevanje razlastitvenega postopka in pogoj za njegovo zakonito dokončanje s prenosom lastninske pravice in posesti. Ravnanje tožene stranke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožeča stranka sploh prišla do sodnega varstva – čeprav v nepravdnem postopku – predstavlja takšno nedopustno ravnaje, ki utemeljuje odgovornost tožene stranke po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma OZ. Protiustavna določitev spornih parcel za javno dobro in opustitev tožene stranke, da bi uporabila zakonsko možnost za odpravo te protiustavnosti, ima, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, vse elemente civilnega delikta. Ravnanje je protipravno (celo protiustavno), za posledico (vzročna zveza) pa ima škodo, ki se kaže v zmanjšanju tožnikovega premoženja (izguba oziroma izničenje vsebine lastninske pravice na treh nepremičninah). Člen 19 ZJC-B in določbe ZUreP-1 o postopku in podlagah za odškodnino urejajo drugačne dejanske stanove in ne morejo biti ovira za uveljavljanje odškodnine v spornem primeru po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

26. Tožeča stranka se je glede zahtevka za plačilo odškodnine najprej res sklicevala na ZUreP. Potem, ko se je tožena stranka temu upirala, ker da ni bil izpeljan razlastitveni postopek, pa je tožeča stranka na glavni obravnavi 11. 6. 2008 navedla, da … že v času, ko je sporno razmerje trajalo, je tožena stranka leta 2005 z odlokom o kategorizaciji lokalnih cest predmetne nepremičnine spremenila v javne površine, čeprav se je dobro zavedala, da ni lastnik predmetnih nepremičnin, kar je bila vsekakor ovira za sprejem odloka. Tožeča stranka smatra, da je tožena stranka ravnala protipravno, da je tožeči stranki nastala škoda, ki je delno v nemožnosti razpolaganja s predmetno nepremičnino, prav tako pa je prikrajšana za vrednost nepremičnine, zato smatra, da je upravičena do odškodnine.

27. Z vpogledom v pravdni spis se je revizijsko sodišče na ta način prepričalo, da ne drži revizijski očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja elementov civilne odškodninske odgovornosti. Že v fazi postopka, kjer se je sklicevala na ZUreP – na kar sodišče pri svoji odločitvi ni vezano – je v zadostni meri navajala tudi dejanske okoliščine, ki substancirajo pozneje izrecno zatrjevane elemente (splošne) odškodninske odgovornosti. Zato ni utemeljen očitek, da je bila revidentki odvzeta možnost obravnavanja v postopku, ker naj bi se ne bila mogla izjaviti o elementih odškodninske odgovornosti, s katerimi je drugostopenjsko sodišče utemeljilo obveznost plačila odškodnine. Revizijskemu sodišču za odločitev v tem sporu zato ni bilo treba odgovoriti na vprašanji, navedeni v tretji in četrti alineji sklepa o dopustitvi revizije.

28. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v mejah preizkusa, začrtanih s sklepom o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

29. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 1.074,00 eurov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Na primer U-I-87/91, U-I-100/03, U-I-387/02, U-I-240/05, U-I-256/04, U-I-325/04. Op. št. (2): Tako o tem Ustavno sodišče v odločbi U-I-224/00.