Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede procenta invalidnosti tožnice, od katerega je odvisna utemeljenost njenega zahtevka za plačilo zavarovalnine, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških (točka II/2 in 3) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine tožeči stranki v znesku 125.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.3.1997 do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek.

Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 96.315,41 SIT. Delni umik tožbe za znesek 100.000,00 SIT je vzelo na znanje in sklenilo, da je v tem delu postopek končan.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožnici v celoti prizna tožbeni zahtevek in vse stroške naloži v breme toženi stranki, podrejeno pa je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da diagnoza poškodbe, potek zdravljenja in posledice, govorijo o tem, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo, ki pušča trajne posledice. Med mnenjem dr. M. in mnenjem sodno postavljenega izvedenca dr. V. je tolikšno razhajanje, da bi moralo sodišče zaslišati dr. M. in opraviti soočenje med njo in dr. V. Temu pa sodišče ni sledilo in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka še pred sodnim postopkom v celoti zavračala tožbeni zahtevek, zato meni, da je v pravdi v celoti uspela. Njen uspeh je glede na stališče tožene stranke popoln, pa čeprav samo v obsegu prisojenega zneska. Sodišče je tako nepravilno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o prisojanju pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče, tako kot tudi pritožnica sama upravičeno dvomi o resničnosti dejstev, na katera se opira sodba prve stopnje oziroma v pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Med izvedenskim mnenjem izvedenca dr. V. in mnenjem dr. M., prav tako sodne izvedenke, gre za tako bistvena odstopanja, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti dokaznemu predlogu tožeče stranke, da se zaslišita oba izvedenca in konfrontirata o razlikah v njunih mnenjih. Četudi je dr. M. dala svojo prvo mnenje v predhodnem postopku, drugo pa ne v vlogi sodno postavljene izvedenke, to v ničemer ne zmanjšuje pomena njenega mnenja, še posebej, ker gre za taka odstopanja. Dejstvo, da je za svoje delo dr. M. dobila neko plačilo, ne more biti razlog, da se njeno mnenje zavrača. Če že vzbuja pomisleke, bi ravno z zaslišanjem in konfrontiranjem obeh izvedencev sodišče lahko prepričljivo ugotovilo dejansko stanje, oziroma trajne posledice in tudi procent invalidnosti tožnice. Sodni izvedenec dr. V. je ugotovil kot edino posledico poškodbe 5 % slabšo dorzifleksijo levega stopala kot desno, gibljivost v ostalih smereh pa je ocenil kot popolnoma enako zdravi strani. Dr. M. pa je prišla do drugačnih zaključkov. Ta je v svojem mnenju, ki ga je izdelala že po izvedenskem mnenju dr. P., kot objektivne posledice navedla ne samo dorzifleksijo stopala 10ř (normalno 20ř), ampak tudi plantarno flekcijo 35ř (normalno 50ř), in verzijo stopala 10ř (normalno 35ř), everzijo stopala 10ř (normalno 15ř), glede kolena je tudi ugotovila, da gre za fleksijo 130ř (normalno 140ř). Četudi dr. M. v tej pravdni zadevi ni bila postavljena kot sodna izvedenka, bi moralo sodišče raziskati, zakaj je med obema mnenjema tolikšna razlika. Ker tega ni storilo, pritožbeno sodišče meni, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbi tožeče stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati izvedenca dr. V. in dr. M. ter ob njuni konfrontaciji tudi ugotoviti, zakaj je med njima prišlo do tolikšnih razlik.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, ki ga tožeča stranka tudi upravičeno izpodbija. V tej zadevi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka delno uspela in da ji zato gredo vsi tisti stroški, ki so bili potrebni za dosego njene pravice. Le tisti stroški, ki so nastali v zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka, gredo v njeno breme.

Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na določene pomanjkljivosti glede listin. Tabela Ljubljanske zavarovalnice, označena kot priloga B2 v uvodnih opombah opozarja na 24. čl. splošnih pogojev, v sami tabeli pa tega člena ni zaslediti. Prav tako je v polici št. A0 15.883 navedeno, da je zavarovanje sklenjeno po pogojih in klavzulah: S - NES 1990, N - OTR 1995, N - UŠT 1995, kar je sestavni del police.

Vseh teh navedenih pogojev in klavzul pa v spisu ni, so pa potrebni za pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pridržana za končno odločbo, podlago pa ima v določbi 165. čl. ZPP/77. Na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) je sodišče v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).