Jedro

Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.119,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 59.850,00 EUR (točka I izreka), višji zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 16.650,00 EUR je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh na transkacijski račun Delovnega sodišča v Mariboru plačati znesek 3.582,59 EUR in sicer pod referenco ... in znesek 539,20 EUR pod referenco ..., po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točki III in IV izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.504,02 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka V izreka) in na račun sodnih taks št. SI56 0110 0845 0083 738, BIC banke prejemnika: BSLJSI2X, referenca: ..., ime in naslov prejemnika: Delovno sodišče v Celju, Gregorčičeva 6, 3000 Celje, namen plačila: Pd 121/2016 plačati 753,48 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper točko II izreka, se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točko V izreka, s katero mu je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v višini 1.504,02 EUR. Navaja, da je te stroške toženi stranki dolžan povrniti izključno iz razloga, ker je upravičen do brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da je z zahtevkom uspel v 78 %, je nedopustno in v nasprotju z določbami ZPP, da bi karkoli vračal toženi stranki, saj je zgolj zaradi dejstva, da je prejemnik brezplačne pravne pomoči, v smislu stroškovne odločitve v slabšem položaju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno in pravilno ovrednoti dolžnost tožene stranke po povrnitvi stroškov postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točke I, III, IV, V in VI izreka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar se odraža v zmotni oceni izvedenih dokazov in sicer predvsem izvedenskega mnenja dr. A.A., zmotno pa je uporabilo tudi 179. člen OZ in s tem kršilo sodno prakso. Dosojeni znesek odškodnine je glede na sodno prakso pretiran, pri čemer se sklicuje na primera VSL II Cp 1960/98 in VSC 1145/2009. V obravnavani zadevi odločitev sodišča temelji predvsem na izvedenskem mnenju izvedenca dr. A.A. in izpovedi tožnika, vendar pa je sodišče izvedensko mnenje napačno ocenilo in v okviru materialno procesnega vodstva ni zahtevalo dopolnitve mnenja, saj iz mnenja ne izhajajo dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine. Tožena stranka navaja, da je tožnik res imel vnetje zaradi urinskega katetra, kar so mu zdravili z antibiotikom, vendar pa to vnetje ni bilo neposredna posledica nezgode, ampak je v vzročni zvezi s samim zdravljenjem. Iz mnenja tudi izhaja, da je bil tožnik dne 3. 12. 2015 ponovno operiran, ko naj bi mu učvrstili zlom medenice, vendar pa iz mnenja ne izhaja, zakaj je prišlo do ponovne operacije in zakaj ta učvrstitev ni bila uspešna ob prvem posegu. Po stališču pritožbe je šlo za strokovno napako, za katero pa toženec ne sme odgovarjati. Dne 19. 2. 2016 je bilo ugotovljeno, da je bil zlom medenice zaceljen, vendar je moral tožnik zaradi vidne poke v predelu sklepne ponvice kolka na terapijo v zdravilišče, dovoljena pa mu je bila hoja z berglami. Po terapiji v zdravilišču je imel tožnik v aprilu 2016 hude bolečine v kolku, kar pa po mnenju tožene stranke ni povezano s poškodbo. Ker tega ni trdil izvedenec v mnenju, tožena stranka navaja, da težave s kolkom niso posledica nezgode z dne 18. 11. 2015. Na rentgenu 6. 12. 2016 je bil viden delno izpahnjen desni kolk, zato se je konzilij odločil za vstavitev umetnega kolka. Tudi za ta poseg izvedenec ni zatrdil, da je posledica nezgode pri delu. Enako velja tudi za zlom sklepne ponvice, ki je bil zaznan več kot leto dni po nezgodi. Takrat je bilo zapisno, da se je ugotavljalo s 3D rekonstrukcijo stanje po zlomu medenice in da je prišlo do negnojnega odmrtja glavice desne stegnenice, vendar pa ni bilo zapisano, da je to povezano s poškodbo z dne 18.11.2015. Največ težav je tožniku povzročal kolk, za obrabo katerega tožena stranka ne more odgovarjati. Izvedenec je sicer v mnenju zapisal, da morebitna obraba kolka ne bi imela vpliva na poškodbo medenice in odmrtje glavice desne stegnenice, a je v oklepaju navedel diagnozo centralnega izpaha kolka z zlomom sklepne ponvice, ki pa se ni nikjer omenjala. Previsoka je tudi odškodnina za splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pojem, kot ga navaja izvedenec, da tožnik ni sposoben za organizirano pridobitno delo, še ne pomeni, da so njegove delovne zmožnosti povsem okrnjene, saj tožnik lahko opravlja doma vsa potrebna moška opravila pri hiši, razumljivo pa je, da težkih fizičnih del ne zmore oziroma ne zmore del, pri katerih je potrebno pripogibanje in počepanje. Tožnik lahko tudi za 1 cm krajšo nogo pri hoji sanira s primernim ortopedskim obuvalom in zato ne šepa. Tožena stranka tudi meni, da oslabelost mišic ni tako slaba, kot je prikazana v izvedenskem mnenju, saj tožnik lahko kolesari, kot je tudi sam izpovedal, za to pa je potrebna mišična moč. Poudarja tudi, da brazgotine ne pomenijo zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poškodba prsnega koša in trebuha pa pri tožniku ni pustila posledic.

5. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedla, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v povračilo njene stroške postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je bilo s pravnomočno vmesno sodbo z dne 30. 1. 2018 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 429/2018 z dne 11. 10. 2018 odločeno o temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožniku v škodnem dogodku dne 18. 11. 2015. Razsojeno je bilo, da je za škodo nastalo tožniku v tem škodnem dogodku tožena stranka odgovorna v obsegu 90 %, tožnik pa v obsegu 10 %. Tako je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločilo le še o višini pripadajoče odškodnine.

K pritožbi tožene stranke

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin, strahu ter njegovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če te ni, pri čemer je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, skladno z drugim odstavkom tega istega člena, odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prav tako je tudi pravilno uporabilo določbo 182. člena OZ, po kateri lahko sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Višino nematerialne škode je pravilno opredelilo glede na izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca za medicino dr. A.A., dr. med., in izpoved tožnika. Sodišče je izvedlo tudi vse potrebne predlagane dokaze in na podlagi določbe 8. člena ZPP o zadevi pravilno odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stoke. Iz mnenja tudi po stališču pritožbenega sodišča izhajajo vsa dejstva, ki imajo vpliv na višino odškodnine. V kolikor bi imela tožena stranka pripombe tudi na dopolnitev izvedenskega mnenja, bi lahko predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, vendar tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila.

11. Tožniku je iz naslova plačila odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sodišče dosodilo 35.000,00 EUR, kolikor je tožnik tudi zahteval. Kot izhaja iz točke 7 obrazložitve sodbe, je ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu od dneva nezgode do 26. 3. 2018, ko je bil z odločbo ZPIZ razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi nesreče pri delu in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, torej dve leti in dobre štiri mesece. Tožnik je bil ob nezgodi star 56 let. V škodnem dogodku je utrpel serijski zlom 3. do 8. desnega rebra, zlome 4. do 8. ter 11. in 12. levega rebra, zlom zgornjega dela prsnice, manjši vdor zraka v obe prsni votlini, globjo razrganino jeter ter kompleksni zlom medenice. Odpeljan je bil v SB B., kjer je bil pregledan in po rentgenskih in ultrazvočnih preiskavah sprejet na zdravljenje. Istega dne je bil urgentno operiran, do 21. 11. 2015 v umetni komi in predihavan, vstavljen mu je bil epiduralni kateter, prejel pa je tudi transfuzijo rdečih krvničk. Po premestitvi na oddelek 23. 11. 2015 je prejemal zdravila in krvne pripravke v obliki injekcij, infuzij in tablet, prevezovali so mu operativne rane in mu postopno odstranjevali drenažne cevke in katetre. Zaradi urinskega katetra je dobil vnetje sečil in bil zdravljen z antibiotikom. Dne 3. 12. 2015 je bil ponovno operiran na medenici in prejel transfuzijo, dne 11. 12. 2015 pa je bil odpuščen v domačo oskrbo. Hodil je lahko le z berglami, saj je moral razbremenjevati desno nogo. Nato je bil na tritedenski rehabilitaciji v zdravilišču, v mesecu aprilu 2017 pa je bil ponovno operiran zaradi odstranitve materiala za notranjo učvrstitev zloma in vstavitve popolnega umetnega kolka zaradi diagnoze odmrtje glavice desne stegnenice in nezaceljenega zloma sklepne ponvice desnega kolka. Po 11 dneh hospitalizacije, kjer je prejemal zdravila v obliki infuzij, injekcij in izvajal standardni program rehabilitacije, je bil odpuščen v domačo oskrbo. Še 25 dni si je moral aplicirati zdravilo v obliki podkožnih injekcij, šest tednov povijati noge, uporabljati opornice ter hoditi s pomočjo bergel. Na rehabilitaciji v zdravilišču je bil dvakrat in sicer od 17. 3. 2016 do 7. 4. 2016 ter od 30. 7. 2017 do 13. 8. 2017. Še vedno je hodil šepaje in s pomočjo bergel ter je ves čas opravljal redne kontrolne preglede pri osebnem zdravniku. Na dan poškodbe je trpel stalne izredno hude telesne bolečine, nato približno tri tedne stalne hude telesne bolečine, nadaljnji mesec stalne srednje blage bolečine, še vedno pa trpi občasne hude telesne bolečine, ki so vezane na obremenjevanje desne noge in obsežne gibe desnega kolka. Bergle uporablja še vedno.

12. Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.

13. Vnetje zaradi urinskega katetra je v vzročni zvezi z zdravljenem tožnika, ki je posledica nezgode pri delu, v kateri je bil tožnik poškodovan. Prav tako je posledica nezgode tudi ponovna operacija dne 3. 12. 2015 in operacija z vstavitvijo umetnega kolka v aprilu 2017. Tožena stranka bi lahko svoje pomisleke v zvezi strokovno napako medicinskega osebja razčistila v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je operacija z vstavitvijo umetnega kolka posledica obrabe kolka, za kar pa tožena stranka ne more odgovarjati, ker je obraba dolgotrajni proces in ni posledica nezgode dne 18. 11. 2015. To je trdila tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je na to zatrjevanje obširno odgovorilo v točki 10 obrazložitve. Sodni izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja, po tem ko si je ogledal rentgenske posnetke tožnikovih kolkov in medenice ob tožnikovem sprejemu v SB B. neposredno po škodnem dogodku pojasnil, da ugotovljena blaga obraba kolkov tožnika pred škodnim dogodkom ni imela nobenega vpliva niti na poškodbo medenice niti na potek zdravljenja ali na potrebo po vstavitvi desnega umetnega kolka. Pri tako veliki sili, kot je v času škodnega dogodka učinkovala na telo tožnika, ugotovljenih poškodb ni mogoče pripisati oslabelosti kosti, prav tako pa temu tudi ni mogoče pripisati kasnejšega zapleta poškodbe desnega kolka tj. odmrtje glavice desne stegnenice. Ta je odmrla zaradi kompleksne poškodbe desnega kolčnega sklepa in sicer večdelnega zloma sklepne ponvice s centralnim izpahom kolčnega sklepa, ki je v tolikšni meri okvarila prekrvavitev glavice stegnenice, da je ta odmrla.

15. Prav tako je v pravilni višini tožniku dosodilo znesek iz naslova pretrpljenega strahu, ki ga sicer tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Tožnik je zagotovo doživel primarni strah v največji možni intenziteti (smrtni strah) v trenutku nezgode, ko ga je zasula zemlja, saj se je zbal za lastno preživetje, in ta strah je trajal ves čas upočasnjenega reševanja, temu je sledil trimesečni intenzivni sekundarni strah, nato pa še 18 mesecev srednje intenziven sekundarni strah. Tako je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova v točki 8 dosodilo primerno odškodnino.

16. Tožnik je s tožbo iz naslova denarne odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahteval 40.000,00 EUR, sodišče pa mu je dosodilo 30.000,00 EUR. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da bo tožnik tudi v bodoče trpel trajne občasne bolečine v desnem kolku, kar je sodišče upoštevalo že pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin, da bo tožniku ostala nekoliko zmanjšana gibljivost v desnem kolku, da ima za centimeter krajšo desno nogo skupaj z oslabelostjo mišic, kar ima za posledico šepanje pri hoji, da je njegovo gibanje po neravni površini in stopnicah oteženo, da ne more teči, skakati ali se vzpenjati v višino, da more biti previden pri hitrih in obsežnejših gibih v desnem kolku, da je hitreje utrujen in ima manjšo moč v desno nogi. Trajno ni sposoben opravljati težjega fizičnega dela, pri katerem je potrebno stalno gibanje z nogami, prenašanje večjih bremen, vzpenjanje na višino ali daljše čepenje, prav tako ni več sposoben biti športno aktiven. Tožnik je potrdil, da je zaradi posledic škodnega dogodka močno obremenjen pri vseh opravilih, saj ne more dvigovati težjih bremen, ampak lahko opravlja le lažja hišna opravila, vendar mora počivati. Lahko se vozi s kolesom, pri daljši hoji pa mora uporabljati pohodne palice, teči pa ne zmore. Poudaril je, da je bil pred nezgodo zdrav kot riba. Sodišče prve stopnje je vse našteto upoštevalo, prav tako pa je upoštevalo tudi tožnikovo starost in tožniku dosodilo primerno odškodnino tudi iz tega naslova. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z datumom upokojitve tožnika, če ne bi bil invalidsko upokojen, navedbe o tem, da lahko doma opravlja moška dela, da se vozi s kolesom, da ga krajša noga ne more motiti, saj ima na razpolago ustrezno obutev, da zaradi kolesarjenja nima slabe kondicije in da brazgotine ne predstavljajo zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

17. Iz navedenega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo pravično odškodnino. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodno prakso in sicer v VSL II Cp 1960/98, saj je bil v tej zadevi tožniku dosojen višji znesek odškodnine.

K pritožbi tožnika

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti drugače, ker tožnik, ki je v tem individualnem delovnem sporu uspel v višini 78 % in je prejemnik brezplačne pravne pomoči, zaradi tega ne bi smel biti v slabšem položaju. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, tožena stranka krije v višini 78 % stroške tožnikovega pooblaščenca postavljenega z odločbo Bpp 293/2016, stroške izdelave izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu ter stroške izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in strošek sodnih taks. Tako tožnik zaradi tega, ker je prejemnik brezplačne pravne pomoči, ni v slabšem položaju, kot bi bil, če do Bpp ne bi bil upravičen. Sodišče je o stroških postopka odločilo pravilno.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo skladno z določbo 353. člena ZPP, saj je spoznalo, da niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, 154. in 155. členu istega zakona. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in sicer stroške za sestavo pritožbe v višini 1.500 točk po OT, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.119,96 EUR.