Jedro

Predlog za dopustitev revizije glede odločitve o glavni stvari ni popoln, glede odločitve o stroških postopka pa ni dovoljen.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo plača znesek 59.850,00 EUR, zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo zneska 16.650,00 EUR. Tožencu je naložilo, da na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru plača sorazmerni del stroškov postopka tožnika iz naslova nagrade pooblaščencu (3.582,59 EUR) in stroškov izdelave izvedenskega mnenja (539,20 EUR). Tožniku je naložilo, da tožencu poravna stroške postopka v znesku 1.504,02 EUR. Tožencu je tudi naložilo, da na račun sodnih taks sodišča prve stopnje plača znesek 753,48 EUR, kolikor znaša tožnikovemu uspehu sorazmerni del sodne takse, ki bi jo sicer moral plačati tožnik, a je bil plačila takse oproščen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik se ni pritožil zoper zavrnilni del sodbe).

3. Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje predlagal dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj: - ali sta nižji sodišči kršili načelo pravične odškodnine glede na 169. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.); - ali lahko nasprotna stranka uveljavi pravico iz prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 37/08 in nadalj) in kdaj lahko uveljavi to pravico; - ali je kršena pravica enakosti strank v pravdnem postopku (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in s tem kršena pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, če mora nasprotna stranka plačati sodno takso namesto stranke, ki je takso zavezana plačati, če tudi sama nasprotna stranka izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev; - ali je sodišče dolžno vsaj v okviru pritožbenih razlogov obravnavati vprašanje taksne oprostitve iz 11. člena ZST, v povezavi s tretjim odstavkom 168. člena ZPP (izrek sodbe plačila sodne takse namreč ne vključuje v odločitev o stroških postopka, ampak ga obravnava ločeno) in ali mora nasprotna stranka vložiti posebno prošnjo za taksno oprostitev;

4. Predlog delno ni popoln, delno pa ni dovoljen.

5. V četrtem odstavku 367.b člena ZPP je zakonodajalec postavil stroge zahteve glede obvezne vsebine predloga za dopustitev revizije. Tako mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, ne enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Toženec v zvezi s vprašanjem, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, tem zahtevam ni zadostil. 6. Glede odločitve o glavni stvari toženec v predlogu navaja zgolj to, da gre pri višini prisojene odškodnine za odstop od sodne prakse in kršitev 179. člena OZ ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 492/2008 z dne 7. 4. 2009 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1008/2015. 7. Toženec dejansko sploh ni obrazložil, zakaj naj bi sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito, predvsem pa je povsem neustrezno pavšalno sklicevanje na odstop od sodne prakse. Toženec se v predlogu sklicuje zgolj na eno sodbo vrhovnega sodišča, ne da bi pojasnil v čem in zakaj naj bi izpodbijana sodba odstopala od navedenega primera.

8. Toženec se nadalje zgolj pavšalno sklicuje na navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Celo, če bi še enkrat prepisal pritožbene navedbe, to ne bi zadostilo zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP1. Toženec pa v predlogu niti ne ponavlja pritožbenih navedb, temveč navede, da se nanje sklicuje v izogib ponavljanju, kar še toliko manj pomeni zadostitev zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Takšen predlog za dopustitev revizije kaže na nerazumevanje instituta revizije, kot izrednega pravnega sredstva, uperjenega zoper sodbo sodišča druge stopnje, pa tudi nerazumevanje položaja vrhovnega sodišča, kot najvišjega sodišča v Republiki Sloveniji. Toženec vrhovno sodišče očitno razume kot tretjo instanco, ki bi morala ponovno presojati vse pritožbene navedbe, kar pa je povsem zmotno. Toženec bi moral konkretno navesti, na katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma ni odgovorilo ustrezno in v tej smeri postaviti ustrezna vprašanja.

9. Razen zgoraj navedenega vprašanja se vsa preostala vprašanja, za katera toženec predlaga dopustitev revizije, nanašajo na odločitev o plačilu sodne takse. Odločitev sodišča o dolžnosti toženca, da plača sodno takso, ki je bila odmerjena tožniku, ki je bil oproščen plačila sodnih taks, pomeni odločitev o stroških postopka. V skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Med takšne izdatke sodijo tudi sodne takse. Nenazadnje je določba tretjega odstavka 168. člena ZPP, ki je pravna podlaga, na podlagi katere je sodišče sprejelo odločitev o dolžnosti toženca, da plača sodno takso stranke, ki je bila oproščena plačila taks, uvrščena v poglavje o stroških postopka.

10. V skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ustaljena sodna praksa je, da ima odločitev o stroških postopka naravo sklepa tudi takrat, kadar je sicer vključena v sodbo. Prav tako je ustaljena sodna praksa, da takšen sklep ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena.

11. Odločitev o plačilu stroškov postopka je akcesorne narave. Sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek je pravnomočno končan v smislu določbe prvega odstavka 384. člena ZPP, je tisti sklep, s katerim je sodišče druge stopnje s formalno odločitvijo končalo postopek (npr. sklep o zavrženju prepozne, nepopolne ali nedovoljene pritožbe, sklep o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju in podobno). Med takšne sklepe pa ne spada sklep o pravdnih stroških, ne glede na to, ali je izdan skupaj z odločbo o glavni stvari ali samostojno. Odločitve o dolžnosti plačila sodne takse stranke, ki je bila oproščena plačila, ni mogoče šteti za samostojen postopek znotraj pravdnega postopka. Še vedno gre za odločanje o stroških postopka. Zato ta zadeva ni primerljiva z zadevo, o kateri je vrhovno sodišče odločalo s sklepom III Ips 15/2019 z dne 3. 9. 2019. V navedenem sklepu se je vrhovno sodišče uvodoma opredelilo do vprašanja, ali je dovoljena revizija zoper sklep, izdan v postopku izterjave sodne takse. Zavzelo je stališče, da postopek izterjave sodne takse sicer teče znotraj pravdnega postopka, vendar pa vsebinsko ni del pravdnega postopka, pač pa samostojen postopek znotraj tega postopka. Na tak samostojen postopek se nanaša stališče, da kadar je zoper sklep o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog vložena pritožba, je s sklepom sodišča druge stopnje postopek za izterjave sodne takse pravnomočno končan in je zato ob smiselni uporabi prvega odstavka 384. člena ZPP zoper tak sklep dovoljena revizija.

12. Navedeno pomeni, da predlog za dopustitev revizije glede odločitve o glavni stvari ni popoln, glede odločitve o stroških postopka pa ni dovoljen. Vrhovno sodišče je zato ob smiselni uporabi prvega odstavka 374. člena ZPP predlog zavrglo.

13. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej sklep II DoR 139/2020 z dne 12. 6. 2020.