Jedro

Nova dejstva in novi dokazi so lahko razlog za obnovo postopka le ob pogoju, da jih stranka ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odst. 395. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu (2. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za predlog za obnovo postopka (točka 1 izreka), v točki 2 pa je predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 18.5.2004 zavrglo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženec, ki je predlagal obnovo predmetnega postopka, ni izkazal, da bi obstajal zatrjevani zakoniti razlog za obnovo iz 5. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v ta namen relevantnih dejstev niti navedel ni, glede zatrjevanega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP pa je zaključilo, da je toženec nova dejstva oz. nova dokazila vložil prepozno, in ni ponudil prepričljive razlage o tem, zakaj naj bi te listine (dokazilo z dne 22.3.1995) predstavljale nov dokaz, saj je za ta dokaz vedel že več let pred sodnim postopkom.

Zoper sklep se je toženec pritožil. Navaja, da izpodbija odločitev v točki 2 izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep tako spremeni, da se obnova postopka dovoli. Odločitev ni pravilna, pravice toženca v rednem postopku so bile kršene in ni jih mogel uveljaviti, kršena je tudi njegova ustavna pravica z odločitvijo v napadenem sklepu, obveznosti ni dolžan poravnati, ker je vse svoje obveznosti že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje poravnal. Ne drži, da predlog ni bil vložen v zakonitem roku in da ni toženec v predlogu ponudil prepričljive razlage o tem, zakaj naj bi listine predstavljale nov dokaz. Predlog je bil vložen pred iztekom 30 dni od dneva, ko je prejel sodbo Višjega sodišča v Kopru. Prejel jo je namreč 24.4.2004, predlog za obnovo z dokazi pa je vložil že 18.5.2004. Dokazi pa izkazujejo, da tožniku toženec ni dolžan plačati ničesar, saj je dolg poplačal, tako glavnico kot tudi velik del obresti. Sodnik bi moral obnovo dovoliti že zato, ker se sodba opira na krivo izpovedbo priče, kar dokazi jasno potrjujejo. Toženec dokazov ni mogel prej predložiti iz upravičenih razlogov, opravilna sposobnost mu sicer ni bila vzeta, saj to ni potrebno, ker zdravljenje še traja. Gre za psihično bolezen, ki traja od leta 1995, ko je zbolel in bil večkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnici, vseskozi je pod zdravniško kontrolo in zaradi bolezenskih težav ni vedel, kje ima dokaze spravljene. Šele po prejetju sodbe višjega sodišča je mati toženca, J.B., poiskala in dobila spravljene dokaze (toženec zaradi izgube spomina in bolezni ni vedel, kje so bili), da je dolg v celoti poravnan in jih predložila pooblaščencu toženca, ta pa sodišču skupaj s predlogom za obnovo. Sodba je ob povedanem krivična. Prilaga dokaz, izvedensko mnenje z dne 18.8.2004. Pritožba ni utemeljena.

Toženec je temeljil predlog za obnovo postopka na 5. in 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določbi 5. točke se namreč postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan (kot v konkretnem primeru), na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na krivo izpovedbo prič ali izvedenca. Pritožnik je v predlogu le povzel zakonski tekst, v pritožbi razloge širi, ko omenja, da se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče, kar so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), in pritožnik ne pove, zakaj tega ni mogel navesti že v predlogu, sicer pa v postopku, kot izhaja iz podatkov spisa, nihče kot priča ni bil zaslišan. Obnovitveni razlog iz 5. točke 394. člena ZPP ni podan, kot je zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Toženec je temeljil predlog za obnovo postopka tudi na 10. točki 394. člena ZPP, po kateri se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi, opredeljeni v tej določbi, pa so lahko razlog za obnovo postopka le ob nadaljnjem pogoju, da jih stranka ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odst. 395. člena ZPP). Stranke so namreč v postopku dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in za ta dejstva predlagati tudi dokaze (1. odst. 7. člena, ter 212. člen ZPP). Zanemarjanje te procesne dolžnosti strank pa ima za posledico izgubo pravice do obnove postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP, kolikor se predlog za obnovo nanaša na ta dejstva oz. dokaze. Predlagatelj je v predlogu navajal le, da je zaradi bolezni tekom prvostopenjskega postopka, ko ni bil sposoben sam uveljavljati svojih pravic, opustil ta dokazni predlog, oz. mu sodišče, ki je zadevo zaključilo brez njegove prisotnosti, ni dalo možnosti, da sodišču predloži te dokaze. V pritožbi nasprotno temu trdi, da je to nov dokaz, saj je šele po prejemu sodbe višjega sodišča toženčeva mati poiskala in našla ta dokaz. Zakaj tega ni mogel povedati že v predlogu, ne pove, in gre tudi v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto. Sicer pa je to, kar sedaj trdi v pritožbi in kar je trdil v predlogu - da zaradi bolezni ni mogel sodelovati v postopku na prvi stopnji in posledično predlagati dokaze oz. navajati dejstev, trdil že v postopku na prvi stopnji, te trditve je sodišče obravnavalo, zato istih trditev o dejstvih, ki jih je navajal že v postopku na prvi stopnji, v predlogu za obnovo ne more navajati. Ugotovljeno je, in tega pritožnik ne zanika, da je tožnik popolnoma poslovno sposoben, ima torej procesno sposobnost, to je poslovna sposobnost stranke, da lahko sama opravlja pravdna dejanja. V postopku na prvi stopnji je sicer navajal, da zaradi bolezni ni sposoben sodelovati v postopku, in je to bilo že presojano v postopku na prvi stopnji. Ker torej toženec ni izkazal, da novih dejstev oz. dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko predlogu ni ugodilo oz., ko ga je kot nedovoljenega zavrglo (398. člen v zvezi z 395. členom ZPP). Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).