Jedro

Polnoletna oseba je lahko pravdno nesposobna, tudi če ji poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Sodišče mora obravnavati vprašanje pravdne sposobnosti stranke, če iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje te sposobnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v toženčevi odsotnosti razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 2,695.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tako je razsodilo na tretjem naroku, ko je toženca njegova žena vselej opravičila, da zaradi duševne bolezni, zaradi katere se občasno zdravi v psihiatrični bolnišnici v Idriji, ni sposoben udeležbe na obravnavi. Priložila je opravičilo toženčeve psihiatrinje. Sodišče je po pridobitvi obvestila Centra za socialno delo ..., da tožencu ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ocenilo, da je toženec pravdno sposoben.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo, za katero je pooblastil svojo ženo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je, da je toženec pravdno sposoben, ker mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost in da sodišče utemeljeno ni upoštevalo opravičil. 3. Zoper drugostopenjsko sodbo je toženec po pooblaščenem odvetniku vložil predlog za obnovo postopka iz razlogov po 5. in 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji). V predlogu je navedel, da je toženec že več let psihiatrični bolnik in ni sposoben sam uveljavljati svoje pravice. Toženčeva bolezen oziroma njegovo stanje je tožencu onemogočalo pravočasno predložiti sodišču dokaze. Dejansko je toženec tožniku celotno posojilo vrnil. Dokaz o vračilu posojila je priloženi elaborat posojila.

4. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za obnovo postopka zavrglo. Predlog je v delu, ko uveljavlja 5. točko 394. člena ZPP (da se sodna odločba opira na krivo izpovedbo priče ali izvedenca) nepopoln, ker ne vsebuje navedb o dejstvih, ki bi pojasnjevala uveljavljani razlog in ne dokazov, ki bi podpirali navedbe. V delu, kjer toženec uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, torej navaja nova dejstva in nove dokaze, pa je predlog prepozen in nedovoljen. Predloženo dokazilo je bilo sestavljeno več let pred odločanjem sodišča v prejšnjem postopku, predlog za obnovo postopka pa bi moral biti vložen v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla sodišču predložiti nova dokazila; torej je vložen očitno prepozno. Predlog pa tudi ni dovoljen, saj je toženec za nov dokaz vedel že več let pred prvim postopkom in bi ga lahko predložil sodišču v prejšnjem rednem postopku.

5. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo, vloženo po pooblaščenem odvetniku, ki ji je bilo priloženo izvedensko mnenje psihiatra dr. J. F., zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo. Obnovitveni razlog iz 5. točke 394. člena ZPP zaradi nepopolnosti ni podan. Pravilno je bil kot nedovoljen zavržen tudi predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Toženec je poslovno sposoben in ima torej procesno sposobnost, zato so bile navedbe, da zaradi bolezni ni sposoben sodelovati v postopku utemeljeno zavrnjene v postopku na prvi stopnji. Predlog ni dovoljen, ker toženec ni dokazal, da novih dejstev oziroma dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo.

6. Zoper zadnji sklep sodišča druge stopnje je toženec po pooblaščenem odvetniku vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se sodba opira na krivo pričanje tožnika, ki je bil zaslišan kot stranka, toženec pa ni bil zaslišan in ni imel možnosti predložiti dokaze, da je dolg poravnal. Vzrok temu je njegova huda psihična bolezen paranoidna shizofrenija, zaradi katere je nezmožen zastopati svoje pravice. Toženec je bolezenske težave pravočasno sporočil. Izpodbijani sklep nima prav, da bi toženec lahko sam opravljal pravdna dejanja, ker mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost. To preprosto ne drži, saj je toženčeva diagnoza jasna in se po izjavah vseh izvedenskih mnenj sodnik izvedencev psihiatrov toženec ne more sam zagovarjati oziroma slediti obravnavi. Svojih pravic ni mogle uveljavljati, v obnovitvenem postopku pa je svoje trditve dokazal z listinami. Celoten postopek je zakonit in ustavno sporen. Priloženi sta še dve psihiatrični izvedenski mnenji.

7. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

8. Pravilno je bil zavržen predlog v delu, ko je toženec uveljavljal obnovitveni razlog iz 5. točke 394. člena ZPP. Razen navedbe člena in točke toženec v predlogu ni navedel ničesar, čeprav bi moral po drugem odstavku 397. člena ZPP vsebinsko z ustreznimi okoliščinami obrazložiti ta obnovitveni razlog in predlagati ustrezne dokaze. S pritožbenimi in revizijskimi trditvami navedene nepopolnosti ni mogel sanirati in je v tem delu zavrženje predloga po 398. členu ZPP pravilno.

9. Neutemeljeno pa je predlog zavržen kot prepozen in nedovoljen v delu, v katerem toženec uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka, določen v 6. točki prvega odstavka 396. člena ZPP, ne more preteči prej kot v 30 dneh od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča (drugi odstavek 396. člena ZPP). V tem roku je bil toženčev predlog za obnovo postopka vložen.

10. Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta se postavili na stališče, da je toženec možnost za navedbe o vrnitvi posojila in za predložitev dokaza o poplačilu imel že v prejšnjem rednem postopku, saj je bil poslovno in s tem pravdno sposoben, narok za glavno obravnavo pa je bil dvakrat preložen. Toženec pa nasprotno trdi, da zaradi duševne bolezni ni mogel sodelovati v postopku, uveljavljati svoje pravice in predlagati dokaze.

11. Revizijsko sodišče sodi, da sta sodišči druge in prve stopnje z zavrženjem predloga kot nedovoljenega in s potrditvijo take odločitve nepravilno uporabili drugi odstavek 395. člena ZPP v zvezi s 398. členom ZPP, kar toženec vsebinsko uveljavlja v svoji reviziji. Za obravnavanje toženčeve krivde za nenavajanje določenih navedb in nepredlaganje določenih dokazov v prejšnjem rednem postopku je odločilen odgovor na vprašanje o toženčevi pravdni sposobnosti. Po prvem odstavku 77. člena ZPP je pravdno sposobna stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna. Polnoletna oseba ni poslovno sposobna, če ji je bila poslovna sposobnost v pravdnem postopku odvzeta. Nižji sodišči sta v tem postopku po ugotovitvi, da tožencu poslovna sposobnost ni bila odvzeta, zavzeli stališče, da je toženec pravdno sposoben, saj je pravdno sposoben vsak, ki mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Revizijsko sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje teoriji(1), da je tako stališče očitno napačno. V raznih civilnih razmerjih se pogosto ugotavlja, ali so stranke sposobne razumeti pomen svojih dejanj in ali so sposobne skrbeti za varstvo svojih pravic ter koristi, torej ali je stranka v določenem trenutku dejansko imela poslovno sposobnost (sicer je na primer pogodba nična), čeprav ji v spornem času poslovna sposobnost ni bila formalno odvzeta. Ker se pravdna sposobnost navezuje na poslovno sposobnost, mora enako veljati tudi v procesnem pravu. Saj je v 80. členu ZPP tudi sicer predpisano, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben. Tudi v pravdnem postopku je mogoč sklep, da določena polnoletna oseba nima pravdne sposobnosti, čeprav ji poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta. Tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 564/95. Seveda ima v pravdi ugotovljena pravdna nesposobnost učinek samo v obravnavani zadevi.

12. Poslovna in s tem procesna sposobnost se za polnoletne osebe sicer domneva. Če pa sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora o obstoju oziroma neobstoju procesne sposobnosti odločiti s stopnjo zanesljivosti(2). Na pravdno sposobnost kot procesno predpostavko mora paziti po uradni dolžnosti. Zato mora, če ustreznih dokazov ne predlaga nobena od stranka, sodišče po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi pravilno stanje strankine (ne)sposobnosti(3). V obravnavanem primeru so že v rednem postopku izkazane trditve o toženčevi hudi duševni bolezni, o njegovem tedanjem duševnem stanju in o nesposobnosti sodelovanja v postopku. Predloženo je bilo zdravniško spričevalo. Navedeno je kazalo na toženčevo pomanjkanje pravdne sposobnosti. Nižji sodišči sta se postavili na že navedeno zmotno stališče, da je pravdno sposoben vsak, ki mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta, namesto, da bi se glede na prejeta obvestila vsebinsko ukvarjali z vprašanjem pravdne sposobnosti.

13. Enako zmotno stališče sta zavzeli sodišči v obnovitvenem postopku, ne da bi obravnavali zatrjevano toženčevo stanje kot možen razlog za njegovo neodgovornost za nepravočasno navajanje trditev in predlaganje dokazov, na kar se toženec ves čas obnovitvenega postopka sklicuje in čemur dodaja tudi psihiatrična izvedenska mnenja. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo presoje pomena toženčeve bolezni na njegovo sposobnost navajanja in predlaganja dokazov kršili drugi odstavek 395. člena ZPP, kar je lahko odločilno vplivalo na pravilnost odločitve. Zaradi te kršitve postopka je revizijsko sodišče toženčevi reviziji na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ugodilo in sklepa sodišča druge in prve stopnje v zvezi z obnovitvenim razlogom iz 10. točke 394. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče v nakazanem smislu obravnavati vprašanje toženčeve pravdne sposobnosti ter njen vpliv na toženčevo odgovornost za pravočasno navajanje trditev in predlaganje dokazov.

Op. št. (1): Galič, A.: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, Ljubljana, 2005, prva knjiga, stran 333. Op. št. (2): Galič, A.: kot zgoraj, stran 334.Op. št. (3): Galič, A.: kot zgoraj, stran 335.