Jedro

Tožba na ugotovitev lastninske pravice na določenih parcelah in izstavitev zemljiškoknjižne listine je lastninska tožba, zato odločitev o njej spada v pristojnost sodišča (1. čl. ZPP), saj gre za spor iz premoženjskih razmerij. Gre za vprašanje, ali je lastninska pravica tožeče stranke po zakonu prenehala in ali jo je tožena stranka po zakonu pridobila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijani sklep (1. tč. izreka) r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (2. tč. izreka).

Predlog tretje tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo, da glede tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice za v sklepu naštete parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnikov, ni podana sodna pristojnost, zato je opravljena pravdna dejanja razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe sklenjene med Občino K. in B.J. za parc.št. 134 k.o. S.in tudi podrejeni zahtevek, da je citirana pogodba nična in brez pravnih učinkov. Tožečo stranko je obvezalo, da mora drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 100.000,00 SIT, tretjetoženi stranki pa v znesku 132.050,00 SIT.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odst. 18. čl. ZPP. Spregledalo je določbo 1. čl. ZPP, ki pravi, da pravdno sodišče odloča tudi v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. Odločanje o tem, ali je prišlo do prenehanja lastnine na eni strani in pridobitve lastnine na drugi strani, pa je premoženjsko pravno razmerje. Presoja prenehanja lastništva na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij - ZNZGP ni stvar upravnega organa in upravne odločbe, ampak je to stvar sodišča, kajti sodišče mora ugotoviti, ali je do prenehanja lastnine po tem zakonu in njegovih spremembah res prišlo.

Gre torej za ugotavljanje pridobitve in prenehanja lastninske pravice na podlagi samega zakona, ki se obravnava v civilnem sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku. Za presojo, ali je pravni naslov prenehanja lastnine nastopil, pa ni potrebno izpodbijati upravno odločbo, saj ta ni pravni naslov za prenehanje lastnine in pridobitev državne lastnine. Zato je razlogovanje o pravnomočnosti upravne odločbe in njenem izpodbijanju povsem irelevantno. Tožbeni zahtevek tako ne more in ne predstavlja zahtevek za denacionalizacijo. Nenazadnje je sodno pristojnost v takšnih sporih, kot je konkretni, jasno in nedvoumno potrdilo Vrhovno sodišče v odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti s sodbo II Ips 537/2001. Pravilna odločitev o tožbenem zahtevku pa je osnova tudi odločitvi o razveljavitvi in ničnosti prodajne pogodbe med Oobčino K. in tretjim tožencem. Seveda pa imata pravni interes in legitimacijo za takšno tožbo tožnika, ki sta vsekakor upoštevajoč dejstvo, da do prehoda v državno last njunih nepremičnin, ki sta jih veljavno podedovala leta 1981, ni prišlo. Nacionalizane so bile lahko le nepremičnine tujcev na ozemlju bivše cone B, če so bili izpolnjeni pogoji po ZNZGP, kasnejše pridobitve lastnine tujcev so veljavne in lastnine nepremičnin niso izgubili, če so lastništvo pridobili kasneje in to po 8.10.1972. Tožnika pa sta nepremičnine podedovala leta 1981 na podlagi zakonitega dednega nasledstva. Kako sta lastnino izgubila in na podlagi česa bi želela vsaj pojasnilo o tem, kako je to mogoče. Na pritožbo je odgovorila tretjetožena stranka, ki pritožbene trditve v celoti prereka in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Ne v delu, v kolikor je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe za parc.št. 134 k.o. S., med M. o. K. in B. J. zavrnilo in tudi v kolikor je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je sporna pogodba nična. Tako kot je že sodišče prve stopnje pravilno povedalo, tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ker ni stranka te pogodbe. Razveljavitev pogodbe lahko zahtevata le stranki pogodbe, če so zato izpolnjeni pogoji iz 111. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da citirana pogodba ni nična. Pravilno je uporabilo določbo 103. čl. ZOR, ki določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali. Sklenjena kupoprodajna pogodba med prvotoženo stranko, ki je vpisana kot lastnica sporne nepremičnine in tretje toženo stranko kot kupcem, pa ne nasprotuje niti ustavnim načelom, niti prisilnim predpisom, niti morali, zato je tudi pravilno ta tožbeni zahtevek zavrnilo. V pritožbi tožeča stranka ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede odločitve v tej smeri, ampak samo zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede teh dveh zahtevkov odvisna od odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku na ugotovitev lastinske pravice. To pa nikakor ne drži, kajti četudi bi tekom postopka prišlo do ugotovitve lastninske pravice tožeče stranke na tej parceli, ta ne bi mogla uveljavljati niti razveljavitve kupoprodajne pogodbe, niti ničnosti te pogodbe.

Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča pritožba tožeče stranke utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje, da obravnavanje tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na naštetih parcelah in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na ime tožnikov v zemljiško knjigo, ne spada v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da gre za zahtevek za denacionalizacijo, o katerem odloča upravni organ po 54. čl. Zakona o denacionalizaciji - ZDen (Ur.list RS št. 27/91 s spremembami) in je zato razveljavilo pravna dejanja in tožbo v tem delu zavrglo. Tožba tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na določenih parcelah in izstavitev zemljiškoknjižne listine je lastninska tožba, zato odločitev o njej spada v pristojnost sodišča (1. čl. ZPP), saj gre za spor iz premoženjskih razmerij. Gre za vprašanje, kot pravilno poudarja pritožba, ali je lastninska pravica tožeče stranke po zakonu prenehala in ali jo je tožena stranka po zakonu pridobila. Drugo vprašanja pa je, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, kar pa presega odločanje drugostopenjskega sodiščča o pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to tožbo zavrglo. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe utemeljena, je pritožbeno sodišče ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. V ostalem delu pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tretjetoženi stranki stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo, zato ker ti za razjasnitev zadeve niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. ZPP).