Jedro

Kaj so razlogi za razveljavitev pogodbe, je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče dodaja, da tožnika nista uveljavljala nobenega od razlogov iz 111. člena ZOR ali druge določbe tega zakona ali drugega posebnega predpisa. Kdo je aktivno legitimiran za uveljavljanje te sankcije, pa je jasno določeno v prvem odstavku 112. člena ZOR. Ker tožnika nista pogodbena stranka iz izpodbijane pogodbe, nista aktivno legitimirana za tak zahtevek.

V primeru ugotovitve, da ni prišlo do prehoda nepremičnin v državno lastnino, bi tožnika sicer bilo mogoče šteti (vsaj) za zainteresirani osebi v smislu 109. člena ZOR. Vendar revizija prezre pravilne ugotovitve obeh sodišč o pomanjkanju trditvene podlage o razlogu ničnosti (prvi odstavek 103. člena ZOR). Samo prepis zakonske določbe ne zadostuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata povrniti tretjemu tožencu 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da je Občina ... z odločbo z dne 8.12.1981 ugotovila, da so nepremičnine, ki jih je njuna mati podedovala šest mesecev prej, prešle kot nacionalizirane v družbeno lastnino po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP), pa čeprav niso bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Prva toženka je v letu 1999 eno od teh parcel prodala tretjemu tožencu. Zato sta tožnika s tožbo zahtevala najprej primarno razveljavitev te pogodbe, podrejeno pa ugotovitev njene ničnosti (točka 1 tožbenega predloga), nato pa še ugotovitev, da sta vsak do 1/2 lastnika vseh petintridesetih navedenih parcel ter v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka izstavitev za zemljiškoknjižni vpis njunega lastništva sposobne listine (točka 2 tožbenega predloga). Sodišče prve stopnje je primarni in podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev in ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe za parc. št. 134 k.o. ... zavrnilo, tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom pod točko 2 za ugotovitev lastništva na vseh (tudi na navedeni parceli) parcelah pa zavrglo, ker v tem delu ne gre za sodno pristojnost. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo tako, da je sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V ostalem delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za razveljavitev, podrejeno pa za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, je pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji uveljavljata procesne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava, predlagata pa razveljavitev izpodbijanih odločb obeh sodišč v delu, ki se nanaša na razveljavitev kupne pogodbe, in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi revizija meša pojma izpodbojnosti in ničnosti pogodbe, ne strinja pa se z razlogi pritožbenega sodišča, da vprašanje nacionalizacije in vprašanje razveljavitve ter ničnosti nista povezani. Napačno je stališče, da tožnika nista legitimirana za razveljavitev pogodbe. Prva toženka je njuna dolžnica, izpodbijanje oziroma razveljavitev pa je za tak primer v zakonu posebej predpisano (280. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). V zadnjem delu revizija poudarja, da se tožba na ugotovitev lastništva parc. št. 134 k.o. ... nanaša tudi na tretjega toženca, tako kot nadaljnji zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodišči se v tej smeri nista opredelili, obenem tudi nista odločali o tem delu tožbenega zahtevka, zaradi česar odločbi nista zmožni preizkusa.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Tretji toženec v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tožnika revizijo vložila s pomočjo kvalificiranega pooblaščenca - odvetnika, ki je v uvodu navedel, kateri del pritožbene odločbe izpodbijata. S tem je sicer opredelil obseg revizijskega izpodbijanja, vendar se v obrazložitvi revizije ukvarja ne samo z zahtevano razveljavitvijo pogodbe, ampak tudi z njeno ničnostjo.

Razlogi pritožbenega sodišča o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnikov za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev pogodbe so materialnopravno pravilni. Kaj so razlogi za izpodbijanje pogodbe, je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče dodaja, da tožnika nista uveljavljala nobenega od razlogov iz 111. člena ZOR ali druge določbe tega zakona ali drugega posebnega predpisa. Kdo je aktivno legitimiran za uveljavljanje te sankcije, pa je jasno določeno v prvem odstavku 112. člena ZOR. Ker tožnika nista pogodbena stranka iz izpodbijane pogodbe, nista aktivno legitimirana za tak zahtevek. To ne bi bila niti v primeru, če bi bila lastnika prodane parcele. Njun revizijski poskus opredelitve pravne podlage iz 280. člena ZOR ne more biti uspešen, saj gre pri paulijanski tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zaradi njegove prezadolženosti, kar je popolnoma drug pravni institut. Pravilni so torej razlogi pritožbenega sodišča, da vprašanji nacionalizacije in izpodbojnosti kasnejše pogodbe nista povezani. Enak odgovor velja tudi za povezavo z ničnostjo pogodbe. V primeru ugotovitve, da ni prišlo do prehoda nepremičnin v državno lastnino, bi tožnika sicer bilo mogoče šteti (vsaj) za zainteresirani osebi v smislu 109. člena ZOR. Vendar revizija prezre pravilne ugotovitve obeh sodišč o pomanjkanju trditvene podlage o razlogu ničnosti (prvi odstavek 103. člena ZOR). Samo prepis zakonske določbe ne zadostuje. Tožnika v revizijski fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) manjkajoče trditvene podlage ne moreta dopolnjevati z dejstvi, ki v postopku pred nižjima sodiščema niso bila ugotovljena (zatrjevana vednost prve toženke ob sklepanju pogodbe, da naj ne bi bila lastnica nepremičnine).

Zadnji del revizije se ukvarja z vprašanjem tožbe za ugotovitev lastništva in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za parc. št. 134 k.o. ... Revizijsko sodišče je že v uvodu povzelo, da je ta del tožbe zajemal tudi navedeno parcelo (točka 2 tožbenega zahtevka). Gre za del, o katerem bo zaradi razveljavitve sklepa o zavrženju tega dela tožbe prvostopenjsko sodišče odločalo v ponovljenem sojenju. Očitno je revizija to okoliščino prezrla, saj si je težko predstavljati, da odvetnik izpodbija odločitev pritožbenega sodišča (tudi) v delu, v katerem je v pritožbenem postopku uspel. Zato na ta del revizije in v njem uveljavljano procesno kršitev o nemožnosti preizkusa razveljavitvene pritožbene odločbe in razveljavljene prvostopenjske sodbe ne bo posebnega odgovora.

Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. O stroških obrazloženega revizijskega odgovora tretjega toženca je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.