Jedro

Odlok, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje, je lahko bil pravna podlaga za odločitev o razlastitvi nepremičnin tožničinega pravnega prednika. Da bi razlastitev ne bila upravna stvar, kar je vsebinski zakonski dejanski stan iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, da v zadevi sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, pa tožeča stranka niti ne trdi. Pravilen je zato zaključek upravnega organa, da ničnosti razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan.

Upravni organ je tudi pravilno pojasnil, da je ničnostni razlog po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP podan, če je izkazano nedovoljeno dejanje, usmerjeno na organ, ki je odločil, in če je izkazana vzročna zveza, to je, da je organ prav zaradi nedovoljenega ravnanja izdal odločbo. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk, ter na koga, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal odločbo, ki je sicer ne bi izdal s tako vsebino. Za takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni šlo. Sam predpis, s katerim se ureja razlastitev je sicer prisilne narave in pomeni poseg v lastninsko pravico, vendar izvajanje takega predpisa samo zase še ne pomeni prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Upravne enote Piran št. 352-167/2007-22 z dne 28. 12. 2010 in predlog A.A. za izrek ničnosti sklepa Komisije za ekspropriacijo pri Okrajnem ljudskem odboru Piran, ki je zajeta v zapisniku z dne 27. 12. 1952, ki glasi na razlastitev premoženja B.B., tedanje parc. št. 137, 138, 3074, 1980/1, 1980/2 in 1980/3 k.o. ..., odpravljena kot odločba dne 28. 4. 1952 (pravilno 1954), zavrnilo. Prvostopenjski organ je navedeni predlog zavrgel z utemeljitvijo, da ga je podala neupravičena oseba, saj pravno nasledstvo po B.B. predlagateljici ne daje aktivne legitimacije. To odločitev je drugostopenjski organ odpravil, ker se je z odločbo, katere ničnost je predlagateljica predlagala, odločalo o premoženjski obveznosti njenega pravnega prednika, kar posledično pomeni, da predlagateljica uveljavlja oziroma varuje svoj pravni interes, ki temelji na pravici do dedovanja po nosilcu obveznosti iz odločbe. V zvezi z uveljavljanjem ničnosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je predlagateljica navajala, da je bilo v času izdaje odločbe ozemlje, na katerem so nepremičnine, ozemlje STO in ni veljala zakonodaja Jugoslavije, na podlagi katere so bile razlaščene nepremičnine njenega pravnega prednika. Zato ni bilo mogoče odločati na podlagi predpisov Jugoslavije, ki so urejali razlastitev, kar pomeni, da je bilo odločeno v stvari, o kateri ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Upravni organ pojasnjuje, da je odločbo izdala Okrajna komisija za razlastitev, ki je po opravljeni ustni razpravi na podlagi 29. člena takrat veljavnega Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47) bila kot upravni organ pooblaščena za izdajo odločbe o razlastitvi. Zato ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan in so brezpredmetne navedbe, da na območju bivše cone B STO niso veljali jugoslovanski predpisi. Glede drugega uveljavljenega ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga je predlagateljica utemeljevala z navedbami, da je bila odločba izdana kot posledica nedovoljenih dejanj tedanje Komisije za razlastitev in na podlagi predpisov, ki so bili v nasprotju z določbami Pariške mirovne pogodbe ter v nasprotju s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava, pa upravni organ pojasnjuje, da mora biti akt prisiljenja oziroma drugega nedovoljenega dejanja usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, kateri v posledici takšnega ravnanja izda odločbo. Takšna konkretna prisila na organ, ki je v obravnavani zadevi izdal razlastitveno odločbo, pa ni izkazana. Upravni organ še ugotavlja, da tudi drugi ničnostni razlogi, ki jih določa 279. člen ZUP, niso izkazani.

Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija drugostopenjsko odločbo, navaja, da je razlogovanje upravnega organa v zvezi z ničnostnim razlogom po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP očitno napačno in samovoljno. Iz spisov je razvidno, da gre za upravno odločbo o razlastitvi, izdano na podlagi jugoslovanskega predpisa. V času izdaje odločbe pa na ozemlju STO predpisi FLRJ niso veljali, niti mogli veljati, saj to ozemlje še ni prišlo pod civilno upravo Jugoslavije (to se je zgodilo šele z uveljavitvijo Londonskega memoranduma 7. 10. 1954). Upravni organ se je izognil odgovoru na pritožbeni ugovor, da je bila odločba izdana brez pravne podlage, ker je bilo zemljišče v času izdaje odločbe na okupiranem teritoriju in raznorazni okrajni in drugi ljudski odbori ali komisije niso imeli prav nobenih pristojnosti glede izdajanja odločb o razlastitvi, niti niso smeli o tem odločati. Ni bilo veljavnih predpisov, ki bi takšne razlastitve dopuščali in kot takega tudi ni moč šteti Odloka istrskega okrožnega ljudskega odbora z dne 31. 7. 1951, ki ga odločba o razlastitvi navaja kot pravno podlago. Temeljni zakon o razlastitvi pa je začel veljati na tem območju šele s sprejetjem Zakona o uveljavitvi ustave in drugih zveznih pravnih predpisov FLRJ na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ in to šele 26. 10. 1954. Na ozemlju STO po mednarodnem pravu ni bilo mogoče sprejemati predpisov ali individualnih odločb o odvzemanju lastnine, če to ni bilo potrjeno s strani pristojnih organov, določenih v Stalnem statutu STO, oziroma po Varnostnem svetu Združenih narodov, upoštevajoč tudi določbe Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10, 12, 1948. STO je bilo pod mandatom Združenih narodov in ni bilo sestavni del Jugoslavije. To je postalo šele z ratifikacijo Londonskega memoranduma oktobra 1954. Do tedaj na tem ozemlju niso veljali predpisi FLRJ, tako niti Temeljni zakon o razlastitvi. Očitno torej je, da je šlo za ravnanje v upravnem postopku, v katerem sploh ni bilo mogoče odločati, saj je šlo za tuje ozemlje, na katerem predpisi FLRJ niso veljali. Takšno početje, ko se izvajajo določena dejanja na podlagi predpisov, ki ne veljajo, pa je nedovoljeno dejanje oziroma celo mednarodni delikt. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo št. 4904-9/2008 z dne 17. 3. 2011 spremeni tako, da se sklep Komisije za ekspropriacijo pri Okrajnem ljudskem odboru Piran, zajet v zapisniku z dne 27. 12. 1952, ki je razlastil premoženje B.B., izreče za ničnega in se vzpostavi lastninsko stanje na odvzetih nepremičninah na ime B.B. Podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je uveljavljala ničnostna razloga po 1. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Peta točka te določbe pa je podlaga za izrek ničnosti odločbe, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

Upravni organ je po presoji sodišča pravilno ugotovil, da odločba komisije za razlastitev iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni nična, je pa to odločitev nepravilno utemeljil. Med strankami ni sporno, da se nepremičnine, na katere se je razlastitev nanašala, nahajajo na ozemlju, ki je bilo v času izdaje zapisnika oziroma odločbe teritorij Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Mednarodni pravni položaj in notranja ureditev te v letu 1947 ustanovljene nove državne entitete pod zaščito Združenih narodov je bil določen s Stalnim in Začasnim statutom – prilogi VI in VII Mirovne pogodbe z Republiko Italijo. STO naj bi vodil guverner, imelo bi svoje organe – vlado, skupščino, s svojimi izvirnimi pristojnostmi. Do imenovanja guvernerja je bilo STO razdeljeno na cono A in cono B. Guverner nikoli ni bil imenovan. Cona B je bila pod vojaško upravo Jugoslovanske armade. Vojaška uprava (v obeh conah) je bila ukinjena z Memorandumom, podpisanim v Londonu 5. oktobra 1954 (glej 2. člen Londonskega memoranduma).

V coni B kot posebni enoti v upravi Jugoslovanske armade je bila civilna oblast v letu 1947 od Poverjeništva Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje prenesena na Istrski okrožni ljudski odbor, ki je izvajal zakonodajno in izvršilno oblast, ter kasneje (leta 1952) na Okrajni ljudski odbor Koper. Pravni red Federativne ljudske republike Jugoslavije je bil na tem območju uveljavljen z Zakonom o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54) oziroma Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 56/54).

Glede na navedeno je upravni organ napačno razlogoval, da je v obravnavanem primeru komisija za razlastitev pristojnost črpala iz tedaj veljavnega Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št, 28/47), ki je razlastitve odkazal v upravno pristojnost. Vendar pa tudi tožeča stranka, sklicujoč se na Statut STO, zmotno meni, da tedanji jugoslovanski oziroma slovenski organi o razlastitvi sploh ne bi mogli odločati, ker za to ni bilo veljavne pravne podlage, in bi tako šlo za zadevo, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Notranji oblastni ustroj v coni B je sodišče opisalo zgoraj in pojasnilo pristojnost tedanjih organov v coni B. Le-ti so lahko izdajali predpise, zato je Odlok istrskega okrožnega ljudskega odbora z dne 31. 7. 1951, na katerega se odločba sklicuje, lahko bil pravna podlaga za odločitev, da se nepremičnine tožničinega pravnega prednika razlastijo. Tožbena trditev, da je bila odločba izdana na podlagi predpisov, ki niso veljali, tako ne drži. Da bi razlastitev ne bila upravna stvar, kar je vsebinski zakonski dejanski stan iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, da v zadevi sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, pa tožeča stranka niti ne trdi. Zato je pravilen zaključek upravnega organa, da ničnosti razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan.

Glede uveljavljanega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je upravni organ pravilno pojasnil, da je ta ničnostni razlog podan, če je izkazano nedovoljeno dejanje, usmerjeno na organ, ki je odločil, in če je izkazana vzročna zveza, to je, da je organ prav zaradi nedovoljenega ravnanja izdal odločbo. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk, ter na koga, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal odločbo, ki je sicer ne bi izdal s tako vsebino. Za takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni šlo. Sam predpis, s katerim se ureja razlastitev (glede podlag za izdajo takega predpisa, uporabljenega v obravnavani zadevi, se sodišče sklicuje na prej navedeno), je sicer prisilne narave in pomeni poseg v lastninsko pravico, vendar izvajanje takega predpisa samo zase še ne pomeni prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se z upravnim organom strinja, da tožeča stranka tudi tega ničnostnega razloga ni izkazala.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.