Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. Takšno je glede na jasno določbo 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP tudi vprašanje veljavnosti splošnih pravnih predpisov in na njihovi podlagi sprejetih posamičnih upravnih aktov na ozemlju cone B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja v času do začetka veljavnosti Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki ga zastavlja revidentka.

Revizija tudi ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki so že rešena v sodni praksi Vrhovnega sodišča in od katerih izpodbijana odločitev ne odstopa. Takšno je tudi pravno vprašanje nedovoljenih ravnanj v smislu določbe 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, v zvezi s katerim je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeno stališče, da gre za takšna ravnanja, kadar gre za ravnanje drugih oseb (in ne organa), upravna odločba pa je izdana zaradi takšnega nedovoljenega ravnanja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 4904-9/2008/16 z dne 17. 3. 2011, v zvezi s sklepom Upravne enote Piran, št. 352-167/2007-22 z dne 28. 12. 2010. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila navedeni sklep prvostopenjskega organa in odločila, da se zavrne revidentkin predlog za izrek ničnosti sklepa Komisije za eksproprijacijo pri Okrajnem ljudskem odboru Piran, ki je zajet v zapisniku z dne 27. 12. 1952 in se glasi na razlastitev tam navedenega, odpravljen kot odločba dne 28. 4. 1952 (pravilno 1954), in katerega ničnost je revidentka utemeljevala z razlogoma iz 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ter zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Prvostopenjski organ je z navedenim odpravljenim sklepom revidentkin predlog zavrgel. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revidentka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Glede dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 revidentka uveljavlja, da gre za odločitev o dveh pravnih vprašanjih, in sicer (1) „vprašanje dopustnosti sprejemanja predpisov in individualnih aktov in njihove veljavnosti v času do prehoda ozemlja bivše cone B pod jugoslovansko civilno upravo z uveljavitvijo Zakona o veljavi ustave …, ki posegajo v pravice oseb, varovanih z mednarodnimi pogodbami in konvencijam, ki so ostale na okupiranem ozemlju bivše Kraljevine Italije, v času STO po organih vojaške uprave (cona B je bilo okupirano ozemlje) in nato ljudskih odborov“; in (2) „ali so sprejeti konkretni upravni akti v opisanem obdobju kršili mednarodno varovane pravice posameznikov na tem okupiranem ozemlju (razlastitev brez ustreznega nadomestila je bila prepovedana že s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ljudski odbor pa tudi ni smel izdajati predpisov, ki so bili v pristojnosti organov STO in ne ljudskih odborov) in zato pomenijo prisiljenje in nedovoljeno dejanje“.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka z navedenima pravnima vprašanjema ni izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1, saj ne gre za pomembni pravni vprašanji po vsebini te zadeve.

8. Revidentka je v svojem predlogu uveljavljala ničnost odločbe o nacionalizaciji po določbah 1. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po katerih se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), oziroma odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka).

9. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije zaradi pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

10. Prav takšno pa je vprašanje veljavnosti splošnih pravnih predpisov in na njihovi podlagi sprejetih posamičnih upravnih aktov na ozemlju cone B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) v času do začetka veljavnosti Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki ga zastavlja revidentka. Tega vprašanja glede na jasno vsebino določbe 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP kot ničnostnega razloga ni mogoče uveljavljati. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 746/2005, X Ips 476/2011) gre za ničnostni razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, če je upravna odločba izdana v zadevi, v kateri ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma ne gre za odločanje o upravni zadevi glede na določbe ZUP, česar pa revidentka z navedenim pravnim vprašanjem ne uveljavlja, in od česar izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa.

11. Revidentka dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1 tudi ni izkazala z drugim zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za nedovoljeno ravnanje v smislu navedene določbe ZUP, kadar gre za ravnanje druge osebe (in ne organa), upravna odločba pa je izdana zaradi takšnega nedovoljenega ravnanja (npr. I Up 179/2003, I Up 1269/2003, X Ips 1750/2006). Ker izpodbijana odločitev od navedenega stališča, uveljavljenega v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ne odstopa, ni izkazana dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.