Jedro

O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Stranki torej nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prav to namen pravdnih strank. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o posojilni pogodbi.

V obravnavani zadevi je tožnik tisti, ki nosi materialno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišč prve stopnje, da je tožencu v tem postopku s pričami uspelo izkazati, da mu je bil tožnik na podlagi preteklega skupnega poslovanja in v zvezi s tem povezanih dogovorov in ne na podlagi dogovora o dobičku dolžan plačilo spornih zneskov, bi tožnik, če bi želel uspeti z obogatitvenim zahtevkom, moral z dodatnimi trditvami in dokazi to ovreči. To pa mu po oceni sodišč prve in druge stopnje ni uspelo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 731,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 3. 5. 2001 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan vrniti 115.293,65 EUR (prej 27.628.971,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedel je, da je tožencu dne 8. 5. 1996 posodil znesek 40.000,00 DEM z obveznostjo vračila v roku enega meseca, dne 13. 6. 1996 znesek 50.000,00 DEM z obveznostjo vračila v roku enega meseca, dne 28. 6. 1996 znesek 5.530,00 DEM z obveznostjo vračila v roku 14 dni, dne 7. 7. 1996 znesek 4.250,00 DEM z obveznostjo vračila v roku enega meseca in dne 5. 10. 1997 znesek 7.000,00 DEM z obveznostjo vračila v roku enega meseca, toženec pa mu posojenega denarja nikoli ni vrnil. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uvodoma pojasnjuje, da se je obravnavana zadeva prvotno vodila pod opr. št. P 1094/99 in sicer sta se tožba in nasprotna tožba obravnavali skupaj. Kasneje pa je sodišče pravdi razdružilo in o tožbi toženca je bilo pravnomočno odločeno še pred prvim narokom v obravnavani pravdi. Tako je sodišče v zadevi P 1049/99 ugotovilo, da sta bila tožnik in toženec v obdobju od aprila 1994 do konca leta 1997 zaposlena v podjetju G. d.o.o., katerega lastnica je bila tožnikova tedanja žena. Ugotovilo je, da sta se tožnik in toženec dogovorila o skupni investiciji v zvezi s prodajo avtomobilov preko podjetja G. in o delitvi skupnega dobička. V zadevi P 1049/99 je toženec od tožnika zahteval plačilo 35.098,65 EUR na račun dobička in njegov zahtevek je bil zavrnjen, saj je bilo odločeno, da imajo pravico do deleža pri dobičku v družbi z omejeno odgovornostjo le družbeniki in je neveljavno razpolaganje z dobičkom družbe s strani oseb, ki niso družbeniki. Tožnik meni, da bi moralo tudi v tej zadevi sodišče upoštevati, da je bil dogovor o delitvi dobička ničen in bi moralo ugoditi njegovemu zahtevku za vrnitev denarja, ki je bil tožencu na tej podlagi izplačan. Tožnik sicer vztraja pri svoji prvotni trditvi, da je denar tožencu posodil, glede na oceno sodišča, da ni šlo za posojilo, ampak so bili izročeni zneski povezani z njunim medsebojnim dogovorom o delitvi dobička, pa bi po njegovem mnenju sodišče moralo upoštevati, da je bil ta dogovor ničen in bi moralo uporabiti pravila kondiciranja, česar pa ni storilo. Poudarja, da glede na to, da nižji sodišči sledita tožencu, ki zatrjuje, da je vtoževane zneske prejel kot izplačilo dobička po dogovoru z dne 12. 4. 1994, potem ne gre za vzporedne dogovore sicer ničnega pravnega posla, temveč za izpolnitev zaveze po 3. in 6. členu pogodbe z dne 12. 4. 1994, za katero je sodišče ugotovilo, da je nična. Ker je pogodba iz leta 1994 nična, so na podlagi 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tudi dogovori, ki pomenijo realizacijo ničnega dogovora nični. Opozarja, da toženec ni nikoli trdil, da gre za drug dogovor, kot to sodišče ugotavlja v sodbi, temveč je ves čas zatrjeval, da gre za izpolnitev pogodbe o medsebojnih razmerjih iz leta 1994. S tem je po njegovem mnenju sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnika in med temi listinami in zapisniki. Tožnik opozarja, da je nasprotje med listinami v spisu in razlogih sodbe tudi glede vsebine potrdil z dne 28. 6. 1996 in 7. 10. 1997. Prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo zakaj navedenih potrdil ni štelo kot posojilo. V tem delu ima sodba po mnenju tožnika pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnik poudarja, da je tudi zaključek obeh sodišč, da je toženec prejel dobiček podjetja G. d.o.o. in ne posojilo v nasprotju s spisovnimi podatki in listinami v spisu (izvedensko mnenje A. Č.). Tožnik zatrjuje, da dobička v znesku 110.000 DEM ni bilo. Sklepne ugotovitve sodbe so po njegovem mnenju v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in predvsem s sodbo, ki jo je v zvezi z nasprotno tožbo sprejelo sodišče. Tožnik meni tudi, da je sporna dokazna ocena prič K. in Č. in da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do določenih trditev priče M. P. in T. K. 4. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Navedel je, da sta sodišči pravilno ugotovili, da s tožnikom nista sklenila posojilne pogodbe, oziroma, da je posojilna pogodba, na katero se sklicuje tožnik, navidezna. Poudarja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnika na ničnost pravnega posla ter na pravila kondiciranja in da ni zatrjevanih nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami. Toženec navaja, da tudi ni res, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj potrdil ni štelo kot posojilo, da pa so nedopustne navedbe tožnika v zvezi z dokazno oceno sodišča glede izpovedb prič, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta pravdni stranki podpisali izjavo z dne 13. 6. 1996, v kateri je navedeno, da je toženec prejel 8. 5. 1996 40.000 DEM, 7. 7. 1996 4.250 DEM in 13. 6. 1996 50.000 DEM, da se obvezuje, da bo te vsote v mesecu dni vrnil tožniku, ta pa se obvezuje, da bo vse te vsote nakazal tožencu ali nekomu, ki ga bo toženec pooblastil, kot pripomoček oziroma delni delež v podjetju G. d.o.o. Toženec se je zavezal tudi, da bo uredil zadeve v zvezi s prodajo njegovega osebnega vozila Mercedez 500 tako, da podjetje G. ne bo utrpelo škode; - da je toženec podpisal še dve potrdili z dne 28. 6. 1996 in 7. 10. 1997 o prejemu 5.530 DEM in 7000 DEM in se zavezal prejete zneske vrniti; - da zlasti iz izpovedi prič izhaja, da je sklenjena posojilna pogodba, na katero se sklicuje tožnik, navidezna in da so bile vse izročene vsote denarja in izjave povezane z dogovori o skupnem poslovanju, delitvi dobička in vstopu toženca v podjetje G. d.o.o.; - da je tožnik pričam sam priznal, da tožencu dolguje denar.

7. Navidezno pogodbo je ob nastanku spornega razmerja urejal 66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je določal, da navidezna pogodba nima pravnega učinka med strankama. O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Stranki torej nočeta, da bi nastopil pravni učinek iz navidezno sklenjenega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil prav to namen pravdnih strank. Gre za dejansko ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni mogoče več izpodbijati, dokazni postopek pa po oceni revizijskega sodišča tudi ni bil obremenjen z nobeno postopkovno napako. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o posojilni pogodbi.

8. V pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2007 (list. št. 24) je tožnik v zvezi s tem, da bi zahtevek lahko bil utemeljen na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, navedel le, da je sodišče pogodbo o medsebojnih razmerjih z dne 12. 4. 1994 označilo kot nično, da torej ne glede na to, kdo ima prav, tožnik ali toženec, terjatev obstaja in jo je toženec dolžan vrniti, saj morata stranki druga drugi vrniti vse, kar sta prejeli na podlagi nične pogodbe.

9. Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo, da tožnik za utemeljenost zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, ni navedel dovolj trditev. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da sta tožnik in toženec v zvezi s skupnim poslovanjem sklenila pogodbo o medsebojnih razmerjih, ki pa je obsegala več dogovorov, ne le dogovor o delitvi dobička, glede katerega je sodišče v zadevi II P 1094/99 (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 173/2008) odločilo, da je ničen. Določba o delitvi dobička v pogodbi o medsebojnem sodelovanju iz leta 1994 je namreč nasprotovala določbam Zakona o gospodarskih družbah, po katerih lahko o razdelitvi dobička odločajo le družbeniki, zato je bil v zadevi II P 1094/99 toženčev zahtevek za izplačilo dobička zavrnjen. Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, da je pogodba iz leta 1994 obsegala tudi dogovor o skupnih investicijah in da je bil dogovor delno realiziran. Toženec je v zadevi II P 1094/99 svoj zahtevek utemeljeval tudi na določbah o neupravičeni obogatitvi na račun svojih vlaganj, vendar je bil njegov zahtevek tudi iz tega naslova zavrnjen, ker toženec ni predložil dokazil. 10. V obravnavani zadevi, pa je tožnik tisti, ki nosi materialno dokazno breme. Ob ugotovitvi sodišč prve stopnje, da je tožencu v tem postopku s pričami uspelo izkazati, da mu je bil tožnik na podlagi preteklega skupnega poslovanja in v zvezi s tem povezanih dogovorov in ne na podlagi dogovora o dobičku dolžan plačilo spornih zneskov, bi tožnik, če bi želel uspeti z obogatitvenim zahtevkom, moral z dodatnimi trditvami in dokazi to ovreči. To pa mu po oceni sodišč prve in druge stopnje ni uspelo. Zato je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je v tem postopku tožnik tisti, ki mu ni uspelo dokazati utemeljenosti zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (215. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 731,95 EUR (1300 točk po 0,46 EUR, kar znaša 598 EUR, 2 % mat. stroške v znesku 11,96 EUR in od vsega še 20 % DDV, ki znaša 121,99 EUR). Glede na prehodno določbo 44. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003).