Jedro

Navidezna pogodba med strankama ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožniku 27.628.971,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2001 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 4.970,93 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Vztraja, da je bila pravna narava posla med pravdnima strankama posojilna pogodba. Tožnik se je opredelil tudi glede navedb, zapisanih v odgovoru na tožbo. V času sestave pripravljalne vloge je bilo že pravnomočno razsojeno v pravdi II P 1094/99. Pojasnil je, da je treba tudi v takem primeru zahtevku ugoditi, ker bi moralo sodišče v takem primeru uporabiti pravila o vračanju dobljenega na podlagi ničnih pogodb. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločitev oprlo na 66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in je ocenilo, da je bil med strankama sklenjen simuliran pravni posel. Pritožnik nato v nadaljevanju ponavlja, kaj so izpovedale priče A. F., E. Č., A. K. (glede slednjega pritožbene trditve niso jasne), M. P. in R. K.. Daje svojo dokazno oceno, ki je taka, da ustreza tožnikovim trditvam. Tožnik se v zvezi s trditvijo sodišča, da je šlo za simuliran posel, sprašuje, zakaj je na zadolžnicah vedno zapisana beseda „posojilo“, zakaj sta stranki vedno določili datum vrnitve denarja, in zakaj ni omenjeno, da je denar od podjetja G. a.. Nesprejemljiva je odločitev sodišča, da toženec ni dolžan vrniti denarja, ki ga je dobil na podlagi neveljavnega pravnega posla. Za pogodbo z dne 12.4.1994 je sodišče v pravnomočni sodbi II P 1094/99 ugotovilo, da je v nasprotju z določili 10. člena ZOR in zato nična. Ugotovljeno je, bilo, da je bilo poslovanje G. zakonito in pravilno. Sodišče pa se je odločilo za izjemo od splošnega pravila konvalidacije ter tožencu omogočilo, da je obdržal vse prejete zneske. Tožnikovo ravnanje je ocenilo kot nepošteno, vendar ni pojasnilo, v čem gre za njegovo nepoštenost. Ravnanje nepoštene pogodbene stranke mora biti še posebej zavržno, da ga doleti tako huda sankcija. Glede na ugotovitev sodišča, da gre za simuliran posel, mora biti volja za sklenitev takega posla podana pri obeh strankah. Kaj je pretehtalo, da je sodišče sankcioniralo le tožnika, v sodbi ni pojasnjeno. Med pravdnima strankama so bile torej sklenjene posojilne pogodbe. Če sodišče temu ne bo sledilo, pa ni razloga, da bi tožnik sredstev ne dobil nazaj.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Je jasna prepričljiva in izkustveno povsem sprejemljiva. Pritožbeno sodišče torej sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, pač pa je šlo za izročitev denarja v zvezi z dogovorom pravdnih strank o skupnem poslovanju in delitvi dobička v zvezi z družbo G.. Od listin, na katere se sklicuje pritožba, ko trdi, da je na vseh zadolžnicah zapisano, da gre za posojilo, je o posojilu govor le na listini (priloga A 4), kjer toženec potrjuje prejem posojila 5.10.1997 v višini 7.000,00 DEM. Iz ostalih dveh listin (A 2 oziroma A 14 in A 3) to izrecno ne izhaja, zlasti ne iz listin A 2 oziroma A 14 z dne 13.6.1996, ki se nanaša na glavnino vtoževanega zneska. Kažeta na to, kar je tudi po zaslišanju prič in strank ugotovilo sodišče prve stopnje, da torej ni šlo za posojilo. V tem kontekstu je torej tudi treba razumeti razloge sodišča prve stopnje o navideznosti pravnega posla: Posojilna pogodba, ki jo zatrjuje tožnik, je bila le navidezna (1. in 2. odstavek 66. člena ZOR, ki se uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Po navedenih določbah ZOR navidezna pogodba med pravdnima strankama nima učinka – v konkretnem primeru torej posojilna pogodba. Po istih določbah pa velja druga pogodba, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo prav to: da navidezna, torej posojilna pogodba med strankama ne velja, da pa velja njuna pogodba, ki se nanaša na delitev dobička oziroma na poslovanje družbe G.. Upoštevaje ti dve navedeni določbi 66. člena ZOR, torej ni jasno, kam meri pritožba, ko govori o pravilu o konvalidaciji. Za kakšno konvalidacijo pravnih poslov naj bi po mnenju pritožbe šlo glede na določbo 1. in 2. odstavka 66. člena ZOR, ni jasno. Zaradi določenih razlogov lahko konvalidira pogodba, ki bi bila sicer neveljavna, npr. zaradi realizacije konvalidira pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki (73. člen ZOR, 58. člen OZ). Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ne vidi tega, kar se trdi v pritožbi: „ da je tožnik do te mere nepošteno nastopal v odnosu do toženca, da ni upravičen do povrnitve izročenega denarja po pravilih konvalidacije“. Sodišče prve stopnje je po sprejeti dokazni oceni ugotovilo le, da posojila pogodba ni bila sklenjena. V zvezi z zahtevkom za vrnitev tistega, kar je bilo dano v zvezi z zatrjevano ničnostjo pogodbe iz leta 1994, pa je ugotovilo, da tudi če je ta pogodba iz leta 1994 res nična, to še ne pomeni, da so neveljavni tudi vzporedni dogovori (list. št. 124, stran 9 sodbe, kjer je sicer očitno napačno zapisano: „veljavni“ namesto: „neveljavni“).

Kolikor gre za izpovedbe zgoraj citiranih prič, pritožba sicer podrobno navaja, zakaj se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Posebej ni treba odgovarjati, zakaj se pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi ne strinja. Poudarja, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Če je treba pritožbo razumeti tako, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o povrnitvi izročenih zneskov zaradi tega, ker je bilo v sodbi II P 1094/99 Okrožnega sodišča v Ljubljani ugotovljeno, da je pogodba z dne 12.4.1994 nična, je treba povedati tole: Tožeča stranka ves čas vztraja, da je šlo za posojilno pogodbo. Že zato so trditve o tem, da je podlaga tudi neupravičena obogatitev zaradi ničnosti pogodbe (1. odstavek 104. člena ZOR), neprepričljive. To namreč pomeni, da tožeča stranka tudi sama ni povsem prepričana, da je šlo za posojilo. Če je prepričana, potem je nelogično hkratno sklicevanje na posojilno pogodbo in na kondikcijo iz nične pogodbe. Tudi sicer trditve v zvezi z obogatitvijo niso zadostne. Sodišče prve stopnje pa je tako ali tako ugotovilo, da so dogovori med strankama lahko veljavni, četudi osnovna pogodba ni. Sodišče prve stopnje sicer med izvedenimi dokazi ne navaja, da bi vpogledalo zgoraj citirani spis Okrožnega sodišča v Ljubljani. Tožeča stranka se je nanj sklicevala sicer že v postopku na prvi stopnji. Gre za sodno znana dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka sodbe ne izhaja to, kar trdi tožena stranka. To izhaja iz obrazložitve, ki ne postane pravnomočna. Tudi zato sklicevanje na posledice ničnega posla ne pride v poštev.

To so torej razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo po 353. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Tožeča stranka mora sama kriti pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa zato, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pritožbeni postopek (152. člen ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP).