Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo na toženčevem dvorišču, kjer se je otrok pred škodnim dogodkom okoli toženca vrtel kakih 20 minut in se nato malo oddaljil od njega. Med tem časom je pes skakal na ogrado pesjaka, tako da je zapah popustil in pes je bil v trenutku na otroku. Očitno zapah na vratih pesjaka ni bil izdelan tako, da ob skakanju psa ne bi mogel popustiti. Ker so otrokovi starši očitno opustili nadzor nad tako majhnim otrokom, je njihova soodgovornost 30%.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 420.000,00 SIT odškodnine na račun negmotne škode, ki jo je tožnik utrpel, ker ga je napadel in pogrizel toženčev pes. Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožniku povrniti 15.536,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je tožniku odmerilo odškodnino na 600.000,00 SIT in sicer za strah 300.000,00 SIT in za telesne bolečine 300.000,00 SIT, od tako odmerjenega zneska pa je odbilo 30% zaradi tožnikovih staršev, ki sta zaradi opustitve nadzora nad otrokom po oceni sodišča prve stopnje v tem razmerju soodgovorna za škodo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Po mnenju pritožnika je prispevek tožnikovih staršev k nastanku škode višji od 30%. Sodišče naj bi zelo milo ocenilo njuno opustitev dolžnega nadzora nad komaj dve leti in pet mesecev starim otrokom. Do dogodka je prišlo v vaškem okolju, ko je podana večja verjetnost, da otroka poškoduje domača žival, delovno orodje ali da otrok kam pade. Otrok je bil še zelo majhen, ni se mogel zavedati svojega ravnanja in razumeti, kaj se z njim dogaja. Starši bi zato morali imeti v vsakem trenutku nad otrokom večji nadzor, kot bi ga imeli nad starejšim otrokom, zato je potrebno njima pripisati vsaj tolikšen delež odgovornosti za nastalo škodo, kot toženi stranki, če ne celo višji delež. Po mnenju pritožbe je tudi previsoka odškodnina za telesne bolečine, saj niso bili niti predlagani niti izvedeni dokazi o tem, kako je tako majhen otrok doživljal napad psa in bolečine ter nevšečnosti, ki so temu sledile. Podobno velja glede odškodnine za strah. Odločitve sodišča, da je otrok utrpel smrtni strah, kar je utemeljijo z izkustvenimi pravili, ni mogoče preizkusiti. Gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le izvedenec medicinske stroke. Ta pa govori le o intenzivnem strahu zaradi nepričakovanega napada večjega psa. Sodišče tudi ni imelo podlage za odločitev o trajanju in intenzivnosti sekundarnega strahu pri otroku.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi zaslišanja toženca in njegove hčerke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na toženčevem dvorišču ter da se je otrok pred škodnim dogodkom okoli toženca vrtel kakih 20 minut in se nato malo oddaljil od njega. Med tem časom je pes skakal na ogrado pesjaka, tako da je zapah popustil in pes je bil v trenutku na otroku. Po 1320. paragrafu Občega državljanskega zakonika je toženec, ki je lastnik psa, odgovoren za škodo, ki jo je pes povzročil, te odgovornosti pa se lahko razbremeni le, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo psa. Prav tega pa po oceni prvostopenjskega sodišča tožencu ni uspelo dokazati in s takim dokaznim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja. Očitno namreč zapah na vratih pesjaka ni bil izdelan tako, da ob skakanju psa ne bi mogel popustiti, v konkretnem primeru pa je bil toženec celo ves čas na dvorišču in pes je kar nekaj časa lajal oziroma skakal po ogradi, preden je zapah popustil. Ker se je tudi po lastni toženčevi izpovedbi otrok kar nekaj časa smukal po dvorišču, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec za potrebno varstvo in nadzorstvo psa glede na obravnavane okoliščine primera ni poskrbel. Ni mogoče pritrditi toženčevi pritožbi, da so otrokovi starši najmanj v enaki meri odgovorni za škodo. Sodišče je ugotovilo, da so bili ti oddaljeni v trenutku napada psa približno 100 do 150 metrov zaradi dela v vinogradu. Ker so očitno med tem opustili nadzor nad tako majhnim otrokom, je njihova soodgovornost nedvomno podana, ne more pa ta biti enaka toženčevi odgovornosti, ki je lastnik psa in že zato odgovoren, razen če se te svoje odgovornosti razbremeni s tem, da za psa poskrbi tako, da ta škode ne more povzročiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo soprispevek otrokovih staršev k nastali škodi le na 30%.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je tudi odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo, primerna in sicer tako ob upoštevanju načela individualizacije odškodnin kot ob upoštevanju okvirov sodne prakse, ki jih je ta postavila glede na posamezne vrste in obsege škod. Tožnikove poškodbe (ugriznine po levem kolenu, levem kolku in levi strani hrbta), trajanje zdravljenja, nevšečnosti med zdravljenjem ter intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, kot je to opisano v sodbi sodišča prve stopnje (4.odstavek na 4.strani sodbe), dajejo podlago za odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Ta odškodnina ustreza obema navedenima kriterijema, pri čemer je še posebej potrebno izpostaviti starost otroka (2leti in pol).Enako velja glede strahu, saj je tožnika napadel (v primerjavi z otrokom) zelo velik pes - nemški ovčar, zato je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi izkustvenih pravil ocenilo, da je bil strah pri tožniku izjemno intenziven (smrtni strah). Sodišče je utemeljeno lahko že izkustveno sklepalo, da je tako majhen otrok tudi v času zdravljenja bil v strahu zaradi kirurške oskrbe in kot je povedala tožnikova mati pri zaslišanju, je tudi eno leto spal slabo zaradi nočnih mor, še danes pa se boji večjih psov. Vse te okoliščine so po oceni pritožbenega sodišča dajale dovolj podlage za odmero odškodnine iz naslova strahu v znesku 300.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).