Jedro

Ker je tožnica v vlogi, v kateri je predlagala zaslišanje izvedenke, opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja, ker se je predlog nanašal na ugotovitev o obstoju ključnega spornega dejstva, od katerega je bila odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, in ker ni izkazano, da bi bil predlog dan z namenom zavlačevanja postopka, je sodišče z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenke kršilo tožničino pravico do izjave, ki ji v (dokaznem) postopku zagotavlja možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnje zavarovalnine po pogodbi o nezgodnem zavarovanju v višini 31.248,75 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene očitke, ki so se nanašali na izvedbo dokaza z izvedencem. Navedlo je, da so bila mnenja izvedencev o bistvenem vprašanju skladna. Iz njih izhaja ugotovitev, da je tožnica v posledici škodnega dogodka utrpela postkomocionalni sindrom po pretresu možganov brez nevroloških izpadov in da je podana 5 % invalidnost po Tabeli invalidnosti tožene stranke. Ker je izvedenka M. K. dopolnila izvedensko mnenje, iz katere izhaja, da v celoti vztraja pri svojih stališčih, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je neposredno zaslišanje izvedenke nepotrebno. Ker tožnica po prejemu izvedenskega mnenja ni predlagala drugega izvedenca, je bilo ravnanje sodišča procesno pravilno. Dopolnitev pritožbe je glede na to, da tožnica v zvezi s predloženim mnenjem A. V. niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni podala navedb, opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

Tožnica v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 4. členom in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Navedla je, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni odločilo na podlagi tabel invalidnosti in ni obrazložilo zaključkov izvedencev, marveč je le prepisalo izvedenska mnenja v delu, v katerem so procentualno opredelili stopnjo invalidnosti. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenke M. K., je kršilo načelo neposrednosti in tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem v vsebinskem in ne le v formalnem smislu. Izvedenka je v pisni dopolnitvi mnenja navedla, da priložena medicinska dokumentacija v ničemer ne spremeni prvotnega mnenja, ne pa, da v celoti vztraja pri svojih že podanih stališčih. Njena stališča, pri katerih ne vztraja v celoti in izrecno, kot je navedlo sodišče druge stopnje, bi se po predlogu za neposredno zaslišanje še kako močno spremenila z ozirom na predočenje razpršenih težav, ki so pri tožnici posledica difuzne poškodbe. Sodišče druge stopnje je nepravilno ocenilo časovno zaporedje v zvezi s predloženim mnenjem dr. A. V.. To mnenje je bilo namreč podano (v drugi zadevi) šele po vložitvi pritožbe v obravnavani zadevi. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje izvedenca sta sodišči storili bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Možnost obravnavanja pred sodiščem zagotavlja stranki pravico do izjave. Ta pravica ji je v okviru dokaznega postopka zagotovljena, če ji je dana možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in ji je tako zagotovljen vpliv na rezultat dokaznega postopka.

Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da praksa sodišč, ki v nasprotju s prvim odstavkom 253. člena ZPP pravilo o ustni izvedbi dokaza z izvedencem spreminja v izjemo, pisna izvedba dokaza pa postaja pravilo, ne pomeni nujno kršitve pravice stranke do izjave. Pisna izdelava izvedenskega mnenja izvedencu omogoči bolj poglobljen pristop k delu. Pisno mnenje je zato praviloma ne le bolj pretehtano, marveč tudi bolj razumljivo, izčrpno in pregledno. Sodniku in strankam daje več časa za njegovo proučitev. Tudi pisna dopolnitev mnenja ni nujno ovira za učinkovito sodelovanje stranke v (dokaznem) postopku, more pa biti. Zgolj pisna komunikacija namreč nikoli ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga med izvedencem in sodiščem oziroma stranko. Pri neposrednem zaslišanju je možnost nesporazumov bistveno manjša kot pri dopisovanju.(1) Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Nenazadnje imajo stranke pravico, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP). Ta pravica ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Upoštevaje vse navedeno sodišče ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo ali da nadaljnja pojasnila niso potrebna oziroma da zaslišanje izvedenca ne bi moglo privesti do drugačnega mnenja. V primerih, ko pisna korespondenca ni primerno sredstvo za uresničitev strankine pravice do izjave, lahko kršitev določbe iz prvega odstavka 253. člena ZPP preraste v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je tožnica zatrjevala, da v nezgodi ni utrpela (le) postkomocionalnega sindroma po pretresu možganov brez nevroloških izpadov, ki predstavlja 5 % invalidnost po Tabeli invalidnosti tožene stranke in kar ji je tožena stranka priznala pred pravdo, marveč da je utrpela difuzno poškodbo možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma, ki predstavlja 50 % invalidnost. Sodišče je najprej postavilo izvedenca nevrokirurga, nato pa na predlog tožeče stranke za postavitev novega izvedenca še komisijo v sestavi izvedenca nevrologa, psihiatra in kliničnega psihologa. Po pridobitvi mnenj je tožnica predlagala dopolnitev mnenja izvedenke psihiatrinje, po prejemu pisne dopolnitve pa zaslišanje te izvedenke. V tej vlogi (in tudi že v prejšnjih) je izrazila nestrinjanje z ugotovitvijo izvedenskih mnenj, da gre pri njej za psihološko pogojeno nadgraditev posledic pretresa možganov in ne za poškodbo možganov, ki bi se izražala v obliki psihoorganskega sindroma. Ob tem je opozorila na dejstvo, da je bila pred nezgodo zdrava in sposobna za delo, po nezgodi pa je bila invalidsko upokojena. Zaslišanje izvedenke je predlagala, da se razjasnijo in razčistijo odprta vprašanja iz mnenja.

Tožnica je torej v vlogi opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja. Predlog se je nanašal na ugotovitev odločilnega dejstva. Še več. Izvedenčeva ugotovitev je predstavljala odgovor na vprašanje o obstoju ključnega spornega dejstva, od katerega je bila odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka. Ni izkazano, da bi bil predlog dan z namenom zavlačevanja postopka.

Zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca z obrazložitvijo, da ni mogoče pričakovati, da bi izvedenka izpovedala drugače ali kaj drugega (kar je storilo sodišče prve stopnje), oziroma z obrazložitvijo, da zaradi vztrajanja pri podanih stališčih zaslišanje ni potrebno (kar je storilo sodišče druge stopnje), je pavšalna in zato dejansko neobrazložena. Sodišče ne more predvidevati, kakšni bodo odgovori izvedenke na vprašanja, zastavljena v zaslišanju. Odgovor, da zaslišanje izvedenke ni potrebno, ker je v pisni dopolnitvi vztrajala pri prvotno podanih stališčih, pa je ne samo nezadosten, ampak brez vsake vsebine. Glede na to, da se nobena od izpodbijanih sodb ni soočila z vsebino izvedenskih mnenj, namreč ni jasno, katera so stališča izvedenca, ki so bila pomembna za odločitev sodišč prve in druge stopnje. Kritični presoji sodišč v okviru dokazne ocene izvedenskega mnenja namreč ni bila podvržena le končna ugotovitev izvedenke o tem, da tožničino zdravstveno stanje ni posledica difuzne poškodbe možganov. Predmet dokazne presoje so oziroma bi morale biti tudi ugotovitve v izvidu, na katerih je izvedenka temeljila svoje mnenje, in obrazložitev mnenja, ki mora biti - če naj bo mnenje preverljivo - jasna, razumljiva in celovita.

Zaradi zagotovitve tožničine pravice do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov bi sodišče moralo tožničinemu predlogu ugoditi in zaslišati izvedenko o tem, na podlagi katerih ugotovitev in ob uporabi katerih pravil znanosti, stroke oziroma izkušenj je prišla do končnega sklepa o tem, da tožničino zdravstveno stanje ni posledica difuzne poškodbe možganov. V obravnavani zadevi si namreč ni mogoče zamisliti razlogov, s katerimi bi sodišče moglo kljub predlogu stranke za zaslišanje izvedenke utemeljiti svojo odločitev za (zgolj) pisno dopolnitev izvida in mnenja. Ker sodišče predlogu za zaslišanje izvedenke ni ugodilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo (kršitev postopka je bila namreč neposredno storjena pred sodiščem prve stopnje) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Napotke za nadaljnje delo je mogoče razbrati že iz doslej navedenega. Ker je tožnica predlagala le zaslišanje enega od izvedencev, ki so podali pisno mnenje o istem vprašanju, revizijsko sodišče dodaja, da sodišče v postopku dokazovanja z izvedenci ni vezano na predlog strank za dopolnitev mnenj. Če se pokaže za potrebno (se pravi, da sodišče ne more kritično preizkusiti mnenja ali se po kritičnem preizkusu pokažejo nejasnosti, nepopolnosti, protislovja ali dvomi), je sodišče dolžno samo dopolniti dokazni postopek z izvedencem oziroma izvedenci. Glede na to, da je mnenje o istem vprašanju podalo več izvedencev različnih strok, se namreč v obravnavani zadevi kot na dlani postavlja vprašanje, katera stroka je sploh tista, ki more dati odgovor na zastavljeno vprašanje, oziroma v kakšni meri lahko na zastavljeno vprašanje odgovori izvedenec ene, v kakšni meri pa izvedenec druge stroke. Tako se bo moglo pokazati, da je treba zaslišati ne le izvedenko psihiatrinjo, marveč tudi ostale izvedence.

Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz opisanega razloga, revizijsko sodišče ostalih revizijskih očitkov ni presojalo.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. II Ips 772/2005.