Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik, ki je uveljavljal iz naslova AO+ zavarovanja odškodnino za nepremoženjsko škodo - iz naslova telesnih bolečin 650.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT, ob odbitku že izplačanih 600.000,00 SIT skupno 1.400.000,00 SIT ter plačilo 8.800,00 SIT prevoznih stroškov, upravičen le do odškodnine za telesne bolečine v višini 650.000,00 SIT, da pri tožniku niso zmanjšane življenjske aktivnosti, višine prevoznih stroškov pa ni izkazal; ker pa je valorizirani izplačani znesek 600.000,00 SIT znašal na dan izdaje prvostopenjske sodbe 720.897,25 SIT, je sodišče tožnikov (modificirani) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu in stroškovnem izreku potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 1,408.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,400.000,00 SIT od 20.2.2003 dalje do plačila in od 8.800,00 SIT od 1.2.2003 dalje do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 7.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 do plačila. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik, ki je uveljavljal iz naslova AO+ zavarovanja odškodnino za nepremoženjsko škodo - iz naslova telesnih bolečin 650.000,00 SIT in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT, ob odbitku že izplačanih 600.000,00 SIT skupno 1.400.000,00 SIT ter plačilo 8.800,00 SIT prevoznih stroškov, upravičen le do odškodnine za telesne bolečine v višini 650.000,00 SIT, da pri tožniku niso zmanjšane življenjske aktivnosti, višine prevoznih stroškov pa ni izkazal; ker pa je valorizirani izplačani znesek 600.000,00 SIT znašal na dan izdaje prvostopenjske sodbe 720.897,25 SIT, je sodišče tožnikov (modificirani) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1,279.103,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2003 dalje do plačila ter stroškovni izrek iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz pritožbenih navedb pa je razbrati, da uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da naj višje sodišče njegovi "pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da obsodi toženo stranko, da je dolžna plačati tožniku poleg že prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode še nadaljnjo odškodnino v znesku 1,279.103,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2003 dalje do plačila, ter da obsodi toženo stranko, da je dolžna plačati tožniku celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj s pripadajočimi obrestmi," toženi stranki pa naj naloži tudi plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, vključno s stroškovnim izrekom, tako v okviru pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti.

V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni podana. Sodba ima pri tem razloge o vseh odločilnih dejstvih - tako tudi, zakaj sodišče zaključuje, da pri tožniku zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni podano. Pritožbeni pregled zadeve tudi ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), tako da ta pritožbeni razlog ni podan.

Prav tako ni podana v pritožbi tožnika smiselno očitana zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika in bodočih telesnih bolečin. Višje sodišče nima pomislekov k pravilnim ugotovitvam in zaključku prvostopenjskega sodišča glede telesnih bolečin in da tožnikove splošne življenjske aktivnosti zaradi posledic obravnavane prometne nezgode niso zmanjšanje, kar je tudi ustrezno utemeljilo, pri čemer je pravilno upoštevalo izvedeniško mnenje izvedenca, ki je bil tudi dodatno zaslišan na obravnavi.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel nihajno poškodbo vratne hrbtenice z nategom obhrbteničnega mišičja vratu, poškodbo dvoglave mišice na desni nadlahti in udarnino v predelu medenice na levi sprednji strani. Sodišče prve stopnje je glede na obseg in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (stran 2 in 3 sodbe) pravilno zaključilo, da je primerna odškodnina iz tega naslova po 179. členu Obligacijskega zakonika - OZ znesek 650.000,00 SIT, ta znesek je ustrezen upoštevajoč tudi načelo induvidualizacije ter ne odstopa od prisojenih zneskov v podobnih primerih. Tožnik se tako neutemeljeno zavzema za prisojo zneska 1,200.000,00 SIT iz tega naslova, pri čemer tudi neutemeljeno izpostavlja bodoče občasne telesne bolečine, saj le-te v zvezi s predmetno prometno nesrečo glede na izvedeniško mnenje in zaslišanje izvedenca niso izkazane.

Pravilna je ugotovitev in zaključek prvostopenjskega sodišča (kot je bilo že obrazloženo), da tožnikove življenjske aktivnosti niso bile zmanjšane, zato prvostopenjsko sodišče tožniku iz tega naslova tudi pravilno ni prisodilo odškodnine. Pritožbenim navedbam v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti in da je upravičen tožnik do denarne odškodnine iz tega naslova ni mogoče pritrditi. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da v kolikor je tožnik trpel le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, da bi to moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti.

Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka nakazala nesporno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 600.000,00 SIT, torej že pred vložitvijo tožbe in se pritožba neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo pomembnega dejstva, "da je do obravnavnega škodnega dogodka prišlo, torej pred več kot tremi leti in da tožena stranka tožniku še ni plačala sporne odškodnine" ter da bi že zaradi tako dolgo trajajočega škodnega stanja in posledično večjega obsega tožnikove nepremoženjske škode moralo biti v celoti ugodeno tožnikovemu zahtevku za nepremoženjsko škodo ob odbitku valoriziranega nakazila tožene stranke, torej v znesku 1,279.103,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tako sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je tožnikov tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo glede na že izplačani valorizirani znesek odškodnine zavrnilo. Pravilna je tudi stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi, sodišče prve stopnje je po členu 154/I ZPP tožniku naložilo v plačilo stroške tožene stranke, ki jih je tudi pravilno odmerilo na 7.700,00 SIT.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v stroškovnem izreku sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP krije tožnik sam stroške neuspele pritožbe.