Jedro

Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, v kolikor ni z zakonom dovoljena, se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (tretji odstavek 279. člena ZOR). Tožnik je zato upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike od vložitve tožbe dalje in ne od zapadlosti posameznih zneskov dalje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z dopolnilno sodbo tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike iz I. točke izreka sodbe, opr. št. Ps 1560/2012 z dne 22. 4. 2014 od 3. 9. 2012 do plačila (I. izreka sodbe) ter zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do 2. 9. 2012 (II. točka izreka). Štelo je, da je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti z vlogo z dne 3. 9. 2012. Kot pravno podlago za plačilo obresti je uporabilo tretji odstavek 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, SFRJ, št. 9 in 2/78 s spremembami; v nadaljevanju: ZOR). Zavrnilo je ugovor zastaranja, štelo je, da tožnik vtožuje obresti znotraj zastaralnega roka, saj mu je bila pravica priznana šele s to sodbo in pred tem ni imel možnosti terjati ne glavnice in tudi ne obresti, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti ter tudi, da je toženec glede ugovora zastaranja prekludiran, ker gre za materialni ugovor, ki bi ga toženec moral podati najkasneje na prvem naroku.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je tako izrek sodbe z dne 22. 4. 2014, kakor izrek izpodbijane dopolnilne sodbe pomanjkljiv in neizvršljiv, brez konkretnih podatkov, ki so pravna podlaga za primernost izvršilnega naslova za izvršbo. Ne strinja se s tem, da bi tožbeni zahtevek z dne 9. 7. 2012 oblikoval na glavni obravnavi dne 22. 4. 2014, ter navaja, da dokazni postopek na fiktivnih narokih sploh ni bil izveden. Meni, da njegove terjatve nimajo pravne narave občasnih mesečnih terjatev, saj so zasnovane na drugačnih pravnih podlagah, kot npr. plačilo preživnine, stanarine in podobno. Ne strinja se s tem, da mu gredo zakonske zamudne obresti od 3. 9. 2012 dalje, saj je tega dne vložil zgolj začasno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki je bil vložen s tožbo 9. 7. 2012. V zvezi s pritožbo toženke meni, da je zgrajena na kršitvah človekovih pravic in na izmikanju plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter namernemu povzročanju protipravne premoženjske škode. Ne strinja se s tolmačenjem, kakor je navedeno v pritožbi tožene stranke, glede tretjega odstavka 279. člena ZOR. Zahteva, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki, da mu prizna pokojninsko dobo po 17. členu ZPIZ, v trajanju 6 mesecev, od 5. 4. 1995 do 6. 10. 1995 in plača zapade prispevku za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zapadle davke, da mu plača glavnico v znesku 308.146,62 SIT v 15 dneh in zakonske zamudne obresti od zapadlih mesečnih tolarskih terjatev razlik oz. nadomestil med brezposelnostjo od 6. 10. 1993 do 5. 10. 1995 do plačila, vse v 15 dneh.

3. Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka in predlaga, da se zahtevek tožnika glede plačila zakonskih zamudnih obresti zavrne, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. ZOR v 279. členu ureja obrestovanje obresti in sicer za primer, ko upravičenec vloži zahtevek za plačilo zamudnih obresti in sicer od zneska kapitaliziranih ali zamudnih obresti oz. drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev. Za ta primer ZOR v tretjem odstavku citiranega člena določa, da tečejo te, izrecno z zakonom dovoljene zamudne obresti, od dne, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Obravnavani zahtevek tožnika pa ni tak, saj tožnik ne zahteva obresti od kapitaliziranega zneska obresti, temveč zamudne obresti od (še ne priznane) glavnice. Tako zahteva tožnik zamudne obresti od glavnice za razliko med že priznano višino denarnega nadomestila za brezposelnost in novo višino, in sicer od dne 6. 10. 1993 do 5. 1. 1994 ter od dne 6. 1. 1994 do 5. 4. 1995 in zamudne obresti od glavnice za dodatno zahtevano pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost od 6. 4. 1995 do 5. 10. 1995. O teh zahtevkih sodišče na dan vložitve zahtevka še ni odločalo in tožnik tako ne more zahtevati zamudnih obresti od neznane glavnice, saj ZOR ureja v 279. členu obrestovanje od zapadlih začasnih denarnih dajatev. V konkretnem primeru dajatve, od katerih tožnik uveljavlja zamudne obresti, v času vložitve zahtevka, niti še niso zapadle. Po sodni praksi od zapadlih občasnih denarnih dajatev in sicer nadomestila za brezposelnost na podlagi Zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti, zamudne obresti ne tečejo, ker zakon tega ne določa (sodba VSRS, opr. št. 1028/1993 z dne 6. 7. 1994). Nadomestilo za brezposelnost je javno pravna dajatev, ki ne temelji na obveznosti iz civilnega prava, zato zanjo ne tečejo zamudne obresti. Niti Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, niti drug zakon tega ne določa (sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 195/2005 z dne 14. 2. 2006). Podobno velja tudi za druge občasne denarne dajatve iz pokojninskega zavarovanja (sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 133/2000 z dne 20. 2. 2011 in sodba VSRS opr. št. VIII Ips 75/96 z dne 15. 4. 1997). Glede na navedeno sodno prakso bi lahko tožnik uveljavljal zamudne obresti le od že priznanega in zapadlega nadomestila za brezposelnost, za katerega bi potekel paricijski rok za plačilo. V zamudo bi tožnik prišel, če ne bi izpolnil obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Tožniku pa je bila priznana pravica šele s to sodbo in pred tem ni imel možnosti terjati ne glavnice in tudi ne obresti. Sodišče tudi ne obrazloži, zakaj je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR in nima razlogov, iz katerih naj bi izhajala izjemnost tretjega odstavka 279. člena v razmerju do prvega odstavka tega člena. Razlogi o odločilnih dejstvih si nasprotujejo. Sodišče samo ugotavlja, da je bila tožniku pravica do nadomestila za brezposelnost priznana šele s to sodbo, zaradi tega pri tem ni imel možnosti terjati niti glavnice niti obresti, hkrati pa tožniku na dan vložitve zahtevka prizna zamudne obresti od do takrat še nepriznane pravice do glavnice. Toženka se ne strinja glede navedb sodišča, da je bila prekludirana z ugovorom zastaranja. Za ugovor zastaranja ne velja sistem prekluzij iz 286. člena ZPP in je tako mogoče ugovor zastaranja podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, vendar le v primeru, če so že navedena dejstva, na podlagi katerih je mogoče pravni zaključek o zastaranju obveznosti. Vsa dejstva, ki so potrebna za presojo utemeljenosti tega ugovora je podal tožnik z vlogo dne 3. 9. 2012, ko je uveljavljal zamudne obresti od vtoževane glavnice in je bilo tako sodišču že pred prvim narokom znano dejstvo o časovnem nastanku oz. nenastanku glavnice iz naslova višjega nadomestila in iz naslova na novo priznane pravice do nadomestila ter dejstva o začetku teka zahtevanih zamudnih obresti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navajata pritožbi.

6. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. V 1560/2012 z dne 22. 4. 2014 tožbenemu zahtevku tožnika glede odprave odločb tožene stranke z dne 16. 5. 2012 in tožniku priznalo pravico ter odmerilo razliko denarnega nadomestila za brezposelnost med že izplačanimi zneski po odločbi tožene stranke št. ... z dne 28 1. 1994 ter pripadajočim višjim denarnim nadomestilom za brezposelnost in sicer za prve tri mesece od 6. 10. 1993 do 5. 1. 1994 v višini 70 % razlike osnove po 15,23 EUR neto (3.651,59 SIT) mesečno; za nadaljnjih 15 mesecev od 6. 1. 1994 do 5. 4. 1995 v višini 60 % od razlike osnove po 13,05 EUR neto (3.129,53 SIT) mesečno in za dodatnih 6 mesecev od 6. 4. 1995 do 5. 10. 1995 v višini 60 % od celotne osnove po 174,05 EUR neto (41.708,15 SIT) mesečno. Toženki je naložilo, da neto zneske denarnega nadomestila za brezposelnost tožniku izplača v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Osnovni spor se je nanašal na odmero višjega denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kot je bila tožniku priznana z odločbo toženke z dne 28. 1. 1994 in za podaljšanje uživanja te pravice še za 6 mesecev. Tožniku je bila s strani toženke priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost v višini 70 % od osnove, to je po odbitku prispevkov in davkov v višini 45.008,60 SIT neto za prve tri mesece in za naslednje mesece v višini 60 % od osnove, to je 39.435,70 SIT neto mesečno in sicer za čas od 6. 10. 1993, najdalj za dobo 18 mesecev. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 5. 10. 1993 iz operativnih razlogov in se je prijavil na Zavod za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba. Toženka je štela, da je imel v zadnjih 18 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja skupno 19 let, 10 mesecev in 18 dni zavarovalne dobe. Denarna dajatev je bila tako odmerjena od osnove povprečnega trimesečnega osebnega dohodka 100.813,10 SIT ob upoštevanju potrdila tožnikovega bivšega delodajalca A. z dne 12. 11. 1993. Pri odmeri spornega nadomestila pa je bilo potrebno upoštevati v sodnem postopku pravnomočno prisojeno razliko v plači v zadevi opr. št. I Pd 3312/1994 z dne 21. 9. 2006. S to sodbo je bila tožniku dosojena razlika v plači za čas od januarja od 15. oktobra 1993 v skupni višini 106.275,30 SIT neto in je tako pripadajoči bruto znesek plače v pravno relevantnih mesecih julij, avgust in september 1993 znašal 108.991,60 SIT in ne le 100.813,10 SIT. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004 je bila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 798/2004 z dne 16. 9. 2004 tožniku priznana delovna doba zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri UKC Ljubljana od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 in je bilo za več kot pet let za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje in naloženo plačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako je bilo tudi pri denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti navedeno obdobje potrebno upoštevati in je tožnik ob nastanku zavarovalnega primera imel dejansko dopolnjenih ne le 19 let, 10 mesecev in 18 dni, kot je bilo sicer mogoče ugotoviti v času izdaje prvostopenjskega upravnega akta, temveč več kot 20 let delovne in s tem zavarovalne dobe. Ker mu je v posledici tega prvostopenjsko sodišče priznalo in odmerilo še denarno nadomestilo za brezposelnost za nadaljnjih 6 mesecev od 6. 4. 1995 do 5. 10. 1995 v obsegu 60 % od celotne osnove 108.991,00 SIT bruto, zmanjšane za davke in prispevke v neto znesku 174,05 EUR mesečno. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 379/2014 z dne 15. 1. 2015 pritožbo tožnika štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje. V okviru dopolnilnega sojenja je bila izdana izpodbijana dopolnilna sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. V Ps 1560/2012 z dne 17. 3. 2015. K pritožbi tožnika:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je izrek pomanjkljiv, pavšalen in neizvršljiv. Iz dopolnilne sodbe jasno izhaja, kdo so stranke postopka, torej kdo je tožnik in kdo je tožena stranka, kar je v uvodu sodbe izrecno navedeno in je tako uvod sodbe skladen z določbo drugega odstavka 324. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka jasno naloži tožencu, da ta plača tožniku zakonske zamudne obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike iz I. točke izreka sodbe opr. št. Ps 1560/2012 z dne 22. 4. 2014, od 3. 9. 2012 do plačila. Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka sodbe z dne 22. 4. 2014 tožniku ne samo priznalo pravico, temveč tudi odmerilo razliko denarnega nadomestila za brezposelnost in sicer za čas od 6. 10. 1993 do 5. 4. 1995, kot razliko med že izplačanimi zneski ter pripadajočim denarnim nadomestilom in sicer v mesečni razliki in odmerilo tudi denarno nadomestilo za dodatnih 6 mesecev od 6. 4. 1995 do 5. 10. 1995 v višini 174,05 EUR neto mesečno in tako torej tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od navedene vsote zneskov od 3. 9. 2012 dalje do plačila.

8. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do 2. 9. 2012. V nasprotju s spisovnim gradivom so pritožbene navedbe tožnika, da je pred 3. 9. 2012 zahteval in vložil tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tožbi z dne 9. 7. 2012 je tožnik zahteval razveljavitev odločbe z dne 16. 5. 2012 in z dne 28. 1. 1994, saniranje prikrajšanja glede višine denarnega nadomestila in povrnitev stroškov postopka. Prvostopenjsko sodišče je tožniku s sklepom z dne 17. 7. 2012 naložilo popravo in dopolnitev tožbe, kar je tožnik naredil z vlogo z dne 3. 9. 2012 in v tej vlogi navedel, da zahteva od toženke plačilo razlik denarnega nadomestila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Navedeno pomeni, da pred 3. 9. 2012 zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni podal. Tako je prvostopenjsko sodišče ob uporabi tretjega odstavka 279. člena ZOR tožniku dosodilo zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

9. Obseg tega socialnega spora se je postavil s tožbenim zahtevkom tožnika pred prvostopenjskim sodiščem. Tožnik ni zahteval, da bi sodišče prve stopnje odločalo o priznanju pokojninske dobe v trajanju 6 mesecev od 5. 4. 1995 do 6. 10. 1995 in ostalih dajatev, ki jih v pritožbi navaja, tako o teh tožbenih zahtevkih prvostopenjsko sodišče ni moglo odločati, pritožbeno sodišče pa ne sme soditi zahtevku oz. odločati o tem, o čemer ni sodilo oz. odločilo sodišče prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke:

10. Pravilno navaja tožena stranka, da je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava, saj se tiče temelja zahtevka. Drži, da tedaj, ko se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa, na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialno pravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij iz tega določila. Če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se torej lahko dolžnik na zastaranje sklicuje še tudi kasneje; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Navedena napačna presoja glede narave ugovora zastaranja s strani prvostopenjskega sodišča pa ne prinese drugačne rešitve predmetne zadeve, saj je sodišče prve stopnje tudi presojalo, da je tožnik vtoževal obresti znotraj zastaralnega roka, pri tem pa pravilno pojasnilo, da mu je bila pravica priznana šele s to sodbo prvostopenjskega sodišča in da tožnik pred tem ni imel možnosti terjati ne glavnice in tudi ne obresti, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjatvi izpolnitev obveznosti.

11. Pravilno je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča glede uporabe tretjega odstavka 279. člena ZOR. V danem primeru gre za obrestovanje občasnih denarnih terjatev, katerih obrestovanje, glede na čas nastanka obligacijskega razmerja, določa ZOR v 279. členu. Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe prvega odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev - v kolikor ni z zakonom dovoljena - se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (tretji odstavek 279. člena ZOR). Zakon o obligacijskih razmerjih je v tem obsegu določil izjemo od načelne prepovedi, ki je v prvem odstavku 279. člena ZOR izrecno predpisana.

12. Kako je potrebno tolmačiti tretji odstavek 279. člena ZOR izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 180/99. Takšno stališče je bilo v sodni praksi (da tretji odstavek 279. člena ZOR določa, da tečejo zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo) sprejeto na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-219/97 z dne 13. 4. 2000. Pritožbene navedbe, da je bila tožniku pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti priznana šele s sodno odločbo in da zato ni podlage za izvršitev obveznosti in s tem tudi do zamude ni moglo priti, je v nasprotju s stališči iz navedenih judikatov in je iz istih razlogov ne more sprejeti tudi pritožbeno sodišče. Ravno tretji odstavek 279. člena ZOR je to vprašanje rešil na prej navedeni način, saj zakon lahko določi, v katerih primerih zamudne obresti tečejo tudi od takih dajatev. Že ZOR sam pa v tretjem odstavku 279. člena določa, da tečejo zamudne obresti od občasnih denarnih dajatev od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za plačilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo že z odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, OE B., št. ... z dne 28. 1. 1994 in sicer po 1. točki citirane odločbe v višini 70 % od osnove za prve tri mesece in za naslednje mesece v višini 60 % od osnove, ter se v skladu z 2. točko citirane odločbe priznano denarno nadomestilo plačuje od 6. 10. 1993 ter dokler ne nastopi eden od razlogov iz 32. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Navedena odločba je postala dokončna z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16. 5. 2012. 13. Sama pravica tako tožniku ni bila priznana šele s sodbo. S sodbo je bila tožniku priznana le drugačna višina in čas trajanja prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Zneski, ki bi morali biti tožniku izplačani segajo v čas od 6. 10. 1993 do 5. 10. 1995 in je tako toženka v zamudi z izplačilom teh zneskov.

14. Na podlagi navedenega tako ni moč slediti pritožbenim navedbam o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, saj pritožba pri tem v bistvu uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov za uporabo tretjega odstavka 279. člena ZOR. Izrecno je navedlo, kaj določa prvi odstavek 279. člena ZOR in da za razliko od tega tretji odstavek določa izjemo ter tudi navedlo, v čem je ta izjema.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje.