Jedro

Obsojenka se je sicer seznanila z obtožbo in v zvezi z njo tudi podala zagovor. Bistvo pravice do obrambe pa je tudi v tem, da se da obdolžencu možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi in možnost zasliševati avtorja ter dokazov oziroma izpovedbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 25. 4. 2018 je bila obsojena N. P. spoznana za krivo kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati subsidiarni tožilki M. S. stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke kot tožilke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in plačati sodno takso v višini 180,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 7. 2018 delno ugodilo pritožbi zagovornika obsojene N. P. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da je obsojenko oprostilo plačila sodne takse. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke in potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenka in njen zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v vednost pooblaščenki oškodovanke kot tožilke, ki je ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj kršitve ki jih uveljavlja niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik uveljavlja kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP, ki določa, da sme sodnik odločiti, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, da se opravi glavna obravnava v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Sodišče glavne obravnave dne 25. 4. 2018 ne bi smelo opraviti v nenavzočnosti obsojenke. Zagovornik ocenjuje, da je bila obsojenkina navzočnost na obravnavi nujna. Vprašanje, ali je obdolženčeva navzočnost na obravnavi nujna, se ocenjuje v odvisnosti od tega ali je imel obdolženec možnost izjaviti se o vseh dejstvih, ki so za odločitev v zadevi pomembna in odločilna. Okoliščina, da je bila obsojenka že zaslišana, ne pomeni, da njena navzočnost na obravnavi ni bila nujna. Na obravnavi dne 25. 4. 2018 zaslišana priča M. S. je bil v obravnavani kazenski zadevi zaslišan prvič in je obremenil obsojenko, ko je navajal, da je bila oškodovanka zagotovo poškodovana že prej, preden se je začel prepir med njim in očetom in da mama (oškodovanka) ni posredovala med prepirom. Obsojenki bi bilo potrebno omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki jo bremenijo, zato je kršitev vplivala na zakonitosti izpodbijane sodbe. Sodišči prve in druge stopnje bi morali navesti konkretne razloge, zakaj navzočnost obsojenke na obravnavi ni bila nujna. Ocenjuje, da je bila kršena obsojenkina pravica do obrambe iz 29. člena Ustave, kršena pa je bila tudi določba 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Dne 25. 4. 2018 je bilo opravljeno že tretje sojenje v tej zadevi. Obsojenka je bila v prejšnjih sojenjih dvakrat oproščena obtožbe, sodbi sodišč prve stopnje je pritožbeno sodišče, ko je ugodilo pritožbam oškodovanke kot tožilke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prejšnjih postopkih na obravnavi kot priča ni bil zaslišan M. S. Okrajni sodnik je z odredbo z dne 19. 3. 2018, ki je bila izvršena dne 22. 3. 2018, odredil, da se na glavno obravnavo povabijo obsojenka, njen zagovornik, pooblaščenka oškodovanke kot tožilke ter priče M. S., J. S. in M. S. Obsojenki je bilo vabilo vročeno. Ob oklicu zadeve je sodnik ugotovil, da so na obravnavo prišle vse povabljene osebe razen obsojenke, za katero je vabilo bilo izkazano, izostanka pa ni opravičila. Zagovornica je pojasnila, da se obsojenka nahaja pri zdravniku in da bo dokumentacijo sodišču poslala naknadno. Sodnik je odločil, da so izpolnjeni pogoji, da se glavna obravnava opravi v obsojenkini nenavzočnosti. V sodbi sodišča prve stopnje je v točki 3 pojasnjeno, da navzočnost obsojenke na obravnavi ni bila nujna, ker je bila že zaslišana in na obravnavo je bila v redu povabljena. Sodišče je ocenilo, da opravičilo zagovornice ni utemeljeno in da zagovornica ni nasprotovala, da se obravnava opravi v nenavzočnosti obsojenke. Sodišče druge stopnje je v točki 5 sodbe dodalo, da so potrdilo o opravičeni odsotnosti obsojenke z glavne obravnave zagovorniki priložili šele k pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (v potrdilu o upravičeni odsotnosti obsojenke z glavne obravnave z dne 25. 4. 2018 je navedeno kot razlog za odsotnost bolezen zavarovane osebe, ki je nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje pri procesnem dejanju, opravičilo je postalo del pritožbenih navedb v zvezi s trditvami, da ni bilo pogojev, da se obravnava opravi v nenavzočnosti). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje upravičeno opravilo glavno obravnavno v obsojenkini nenavzočnosti, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 442. člena ZKP, kar je po presoji sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje obrazložilo. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje je še navedeno, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče zaslišalo tudi pričo M. S. in da po njegovem zaslišanju substitutka pooblaščenke zasebne tožilke in zagovornica obsojenke za pričo nista imeli vprašanj ter da tudi zagovornica ni izrazila nesoglasja z zaslišanjem priče. Na podlagi teh dejstev je štelo, da pravna jamstva iz 29. člena Ustave obsojenki niso bila kršena.

9. Obsojenkina zagovornica na obravnavi razen z navedbo, da je obsojenka pri zdravniku, njene odsotnosti ni opravičila, opravičilo je bilo priloženo pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na način opravičila, je sicer sodišče prve stopnje lahko štelo, da obsojenka svojega izostanka ni opravičila. V času, ko je bil zaslišan priča M. S., zdravniško spričevalo še ni bilo predloženo kot dokaz, da se obsojenka obravnave ni zmožna udeležiti, vendar pa se je njena zagovornica sklicevala na njeno zdravstveno stanje oziroma da je obsojenka pri zdravniku. To dejstvo se je, ko je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi izkazalo kot resnično. Pritožbeno sodišče tega, ali je bil obsojenkin izostanek z glavne obravnave glede na vsebino zdravniškega spričevala upravičen, ni presojalo. Obsojenka je bila torej na glavno obravnavo pravilno vabljena, kar je eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti, vendar pa je v pritožbenem postopku postalo vprašljivo, ali je bil izpolnjen drugi pogoj, ki ga sodišče presoja ali so podani pogoji za sojenje v obsojenkini nenavzočnosti, ali je bil razlog zaradi katerega se naroka za glavno obravnavo ni mogla udeležiti, opravičljiv.

10. Vložnik utemeljeno graja razloge sodišč prve in druge stopnje, da je bil izpolnjen tretji pogoj za sojenje obsojenke v nenavzočnosti, da njena navzočnost na obravnavi ni bila nujna. Izpovedba priče M. S. je bila za obsojenko obremenilna, kar poudarja zagovornik. Tudi na izpovedbo te priče je sodišče oprlo sodbo pri presoji, kako se je dogodek pripetil in pri presoji, da obsojenkin zagovor, v katerem je prikazovala, da je ravnala v silobranu, ni verodostojen (točki 10 in 15 sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornica sicer ni na obravnavi postavila vprašanj priči in tudi ni predlagala, da se pričo zasliši v obsojenkini navzočnosti, kar poudarja sodišče druge stopnje pri presoji, da obsojenkina pravica do obrambe, ni bila kršena. Vendar pa za oceno ali je bila obsojenkina pravica do obrambe kršena in ali je bila njena navzočnost na obravnavi nujna, ni pomembno ali je zagovornica v obsojenkini nenavzočnosti aktivno izvajala obrambo. Obsojenka se je sicer seznanila z obtožbo in v zvezi z njo tudi podala zagovor. Bistvo pravice do obrambe pa je tudi v tem, da se da obdolžencu (v konkretnem primeru obsojenki) možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi in možnost zasliševati avtorja ter dokazov oziroma izpovedbe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 95793/2010 z dne 3. 7. 2014 in druge). Obsojenki ni bila dana možnost, da se seznani z obremenilnim dokazom, to je izpovedbo priče M. S. in se tako ni mogla, kot navaja zagovornik, izjaviti o vseh dejstvih (izpodbijati obremenilno izjavo in v zvezi z obremenilno izjavo zasliševati njenega avtorja), ki so odločilna. Nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi se ocenjuje v odvisnosti od tega, ali je imel možnost izjaviti se o vseh dejstvih, ki so za odločitev v zadevi pomembna in odločilna. Sodišči prve in druge stopnje nista zadovoljivo pojasnili, zakaj obsojenkina navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, saj ne eno in ne drugo, o tem pogoju iz prvega odstavka 442. člena ZKP ni navedlo razlogov. Sodba bi morala vsebovati oceno in konkretne razloge, da prisotnost obsojenke na obravnavi dne 25. 4. 2018 za njeno obrambo ni bila nujna. Tega pa sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta.

11. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zagovornik utemeljeno uveljavlja, da je bila obsojenki, ker je bila glavna obravnava opravljena v njeni nenavzočnosti, kršena pravica do obrambe, s čimer tudi utemeljeno uveljavlja kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP, da se opravi obravnava v nenavzočnosti obsojenke, saj pogoji niso bili izpolnjeni. Kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.