Jedro

Pritožnica je v utemeljitev zatrjevane kršitve še navedla, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotavljalo zakonski znak, da je bila oškodovanka ustrahovana in vznemirjena, vendar tudi v tem pogledu nima prav, saj subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni omenjen. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje namreč ni nujno, da bi se oškodovanka dejansko počutila ogroženo in ustrahovano, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zato pritožbenemu polemiziranju v tej smeri ni mogoče pritrditi.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene N.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijano sodbo obdolženo N.P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati oškodovanki kot tožilki stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke kot tožilke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženko oprostilo plačila sodne takse, kakor tudi stroškov vročitve sodnega pisanja s strani vročevalca, ki bi jih obdolženka sicer morala plačati na podlagi 94. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da se obdolženki povrnejo vsi stroški, ki jih je imela v predmetnem pritožbenem postopku, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika, kakor tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica zatrjuje z navedbo, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne ponudi nobene razumljive in logične obrazložitve, na podlagi česa sledi izpovedbam prič M.S., J.S. in M.S. ter njihove izpovedbe nekritično povzema v dokazno oceno; ob tem poudarja, da ima obdolženka v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustavno pravico do obrazložene sodbe oziroma da ji sodišče pojasni, na podlagi česa sledi izpovedbam prič, ki imajo očiten interes obdolženko po krivem obremeniti in ji škodovati. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Ne le zato, ker je sodišče prve stopnje podalo razumljivo in razumno dokazno oceno izpovedb prej navedenih prič, temveč tudi zato, ker je ugotoviti, da pritožnica v obrazložitvi uveljavljanega izpodbojnega razloga izraža zgolj svoje nestrinjanje z oceno dejanskega stanja, saj zavrača presojo verodostojnosti izpovedb M.S., J.S. in predvsem M.S. ter glede teh dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi, s tem pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožnica uveljavlja z očitkom sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni podalo nobene obrazložitve o tem, na podlagi česa je zaključilo, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje z direktnim naklepom oziroma obarvanim naklepom. Pritožnica nima prav. Sodišče prve stopnje se je na podlagi ugotovljenega načina ravnanja obdolženke, presoje o resnosti izrečene grožnje ter hudi vznemirjenosti in strahu oškodovanke, v točki 16 izpodbijane sodbe v zadostni meri opredelilo do obdolženkine krivde, pri tem pa ni prezrlo njenega vztrajnega ravnanja, o katerem je sklepalo na podlagi ugotovljenih poškodb oškodovanke in dejstva, da je obdolženka z napadom prenehala zgolj zaradi posredovanja J.S., vse to pa utemeljuje sklep o obdolženkinem direktnem naklepu ter namenu ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke. Pritožnica je v utemeljitev zatrjevane kršitve še navedla, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotavljalo zakonski znak, da je bila oškodovanka ustrahovana in vznemirjena, vendar tudi v tem pogledu nima prav, saj subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ni omenjen. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje namreč ni nujno, da bi se oškodovanka dejansko počutila ogroženo in ustrahovano, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zato pritožbenemu polemiziranju v tej smeri ni mogoče pritrditi.1

7. Nadalje v okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrazložene sodbe iz 22. člena Ustave pritožnica v izpodbijani sodbi pogreša obrazložitev o tem, zakaj dejanje obdolženke ni moglo biti storjeno v silobranu. Pri tem navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni ključni razlogi o odločilnih dejstvih, torej na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da obdolženka ni bila napadena ter na podlagi katerih dokazov zaključuje, da dejanje ni bilo storjeno v silobranu. Očitani kršitvi nista podani. Sodišče prve stopnje je že v točki 10 izpodbijane sodbe pojasnilo, da ni sledilo zagovoru obdolženke, da je dejanje storila v samoobrambi, ker je ocenilo, da je ta ovržen z izpovedbo prič in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, pri čemer je navedene dokaze v nadaljevanju korektno povzelo in jih dokazno ocenilo (točke 11-14 izpodbijane sodbe), na tej podlagi pa v točki 17 izpodbijane sodbe zaključilo, da obdolženka s strani oškodovanke ni bila napadena, kar je dodatno utemeljilo glede na podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožnica zato ni zaslediti. Ob tem velja poudariti, da gre pri presoji okoliščine, ali je obdolženka ravnala v silobranu, za dejansko vprašanje, pritožničino nestrinjanje s presojo dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne gre za silobran, pa sodi v domet zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, po njeni oceni ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V utemeljitev navaja, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ne izhaja očitek, da je obdolženka z očitanimi ravnanji oškodovanko ogrozila, prav tako pa ni konkretizirano, da bi obdolženka navedeno storila z namenom ustrahovati in vznemiriti oškodovanko. Pritožnica nima prav, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, z jasnim in povsem določnim opisom vseh v pritožbi izpostavljenih okoliščin. V nasprotju s stališčem pritožnice je tako obdolženkin posebni namen ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanke jasno in zadostno konkretiziran z besedno zvezo, „da bi ustrahovala in vznemirila“, kakor tudi z nadaljnjim opisom kaznivega dejanja, ko je obdolženka svoji tašči M.S. izrekla besede „crkni satan stari“, nato pa jo „napadla, ji z rokami strgala verižico z vratu, jo popraskala po desnem licu, vratu, po sprednji strani prsnega koša in desni podlahti“, v posledici česar se je oškodovanka „hudo vznemirila in zbala za svoje telo“. Upoštevaje, da je obdolženka izrečeno grožnjo v nadaljevanju podkrepila s povsem konkretnim fizičnim napadom na oškodovanko, kot to izhaja iz samega opisa kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je šlo za resno grožnjo, ki je že po naravi stvari objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje in občutek strahu za telesno celovitost oškodovanke, in torej ne gre zgolj za oškodovankine subjektivne občutke ogroženosti in ustrahovanosti, kot to neuspešno skuša prikazati pritožnica. V tej zvezi se pritožnica zmotno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 37795/2016 z dne 4. 7. 2018, saj prezre, da je v citirani zadevi pritožbeno sodišče presodilo, da grožnja ni bila uperjena zoper oškodovanko ali njej bližnjo osebo oziroma to v opisu ni bilo navedeno, zaradi česar je poudarilo, da za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje ne zadošča, da se je oškodovanka čutila ogroženo. V predmetni zadevi takšne dileme ni, saj je že iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je bila grožnja usmerjena prav zoper oškodovano M.S.. Očitana kršitev kazenskega zakona torej ni podana. Tudi sicer pa je ob presoji dejanskih okoliščin poudariti, da besede „crkni satan stari“, katerim je sledil konkreten fizični napad na oškodovanko, ob upoštevanju dejstva, da je obdolženka veliko mlajša od oškodovanke, ukvarjala pa se je tudi s karatejem, ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovanki lahko povzroči občutek strahu in ogroženosti, to pa za obstoj kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, zadošča. 9. Neutemeljena je tudi pritožba, ko zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je storila očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero pritožnica ne soglaša, in ponavljanju zagovora obdolženke, da jo je oškodovanka napadla z nožem, sama pa se je obranila napada tako, da je oškodovanko odrinila od sebe. Takšen zagovor obdolženke je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ji ni mogoče verjeti, pri čemer je pravilno izpostavilo neskladnosti v njenem zagovoru in ga ovrglo s fotografijami stanovanjske hiše v prilogi A4 in A5 spisa (točki 10 in 14 izpodbijane sodbe). Svoje zaključke je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedbi oškodovanke in priče J.S., ki sta skladno opisala potek dogodkov, ki je vodil do trenutka, ko je obdolženka oškodovanki izrekla besede „crkni satan stari“ in jo nato napadla, pri čemer sta izrecno navedla, da je oškodovanka v kritičnem času stala za ograjo pri vhodu in jo nameščala, v rokah pa tedaj tudi ni imela noža. V verodostojnost njunih izpovedb sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj sta potrjeni s fotografijami oškodovankinih poškodb in ugotovitvami sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A.N., ki je v izvedenskem mnenju dopustil mehanizem nastanka poškodb kot ga je zatrjevala oškodovanka. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da obdolženka ni bila napadena s strani oškodovanke, zaradi odsotnosti elementa napada pa ni mogoče govoriti o silobranu, za katerega se zavzema pritožnica. Ob takih ugotovitvah nadaljnje dokazovanje s sodnim izvedencem v smeri, ali bi oškodovankine poškodbe lahko nastale zgolj z odrivom oškodovanke z roko, kot v to skuša prepričati pritožnica, ni potrebno. Izvedensko mnenje (v katerem so opisane številne poškodbe, njihova razporeditev in dejstvo, da so posledica bodisi delovanja nohtov bodisi prijemanja z roko) ter ugotovljeno dejansko stanje namreč daje dovolj podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da na to ni mogoče sklepati.

11. Pritožnica nadalje zmotno navaja, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je oškodovanka utrpela poškodbe prav od obdolženke, saj še vedno ni rešeno vprašanje, ali je morebiti oškodovanka poškodbe zadobila v posredovanju pri prepiru med J.S. in M.S., na kar lahko po njeni oceni odgovori samo izvedenec medicinske stroke. Pritožnica nima prav, saj se je sodišče prve stopnje lahko že na podlagi izpovedbe oškodovanke, J.S. in M.S. prepričalo, da oškodovanka ni utrpela nobenih poškodb v konfliktu med slednjima, temveč je že pred tem bila poškodovana s strani obdolženke, zato tudi za presojo te okoliščine izvedenstvo ni bilo potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov je pridržana sodišču in ne izvedencu, pri čemer je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru izpovedbe oškodovanke, J.S. in M.S. utemeljeno ocenilo kot verodostojne, zato je pritožbeno zavzemanje za nadaljnjo dokazovanje v tej smeri neutemeljeno. Toliko bolj, ker je obdolženka svoj zagovor v zatrjevani smeri prilagodila šele na glavni obravnavi dne 21. 11. 2017, torej v ponovljenem sojenju. Ob tem je dodati, da je pritožbeno sodišče v svojih predhodnih razveljavitvenih sklepih v tej zadevi res nakazalo, da je potrebno dodatno zaslišati izvedenca medicinske stroke, na kar opozarja pritožnica, vendar pri tem prezre, da je pritožbeno sodišče hkrati tudi pojasnilo, da prvostopenjsko sodišče ni dolžno ravnati po navodilih pritožbenega sodišča, če se stanje stvari po razveljavitvi sodbe spremeni tako, da bi postala oprava procesnih dejanj oziroma ugotavljanje dejstev očitno nepotrebno. Čeprav je v tej zvezi zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo ekonomičnosti, predvsem pa na predujem, ki bi ga naj morala za izvedbo dokaza založiti oškodovanka kot tožilka, je ugotoviti, da sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da je po razveljavitvi sodbe zaslišalo pričo M.S., ki do tedaj še ni bil zaslišan, tudi na tej podlagi pa je postalo jasno, da je izvedba dokaza z izvedencem očitno nepotrebna.

12. Z obširnimi pritožbenimi navedbami in selektivnim povzemanjem izpovedb pritožnica skuša omajati verodostojnost oškodovanke, J.S. in M.S., vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je namreč tehtno ocenilo izpovedbe vseh prič ter podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom v celoti pritrjuje. Glede pritožbenih navedb je zgolj dodati, da oškodovanki, ki je najprej navedla, da je stopila med J. in M.S., v nadaljevanju pa zanikala, da bi se „spustila v spopad s sinom“, ni mogoče očitati spreminjanja izpovedbe, prav tako ni zaslediti bistvenega razhajanja v izpovedbah oškodovanke in J.S. glede noža, saj sta oba skladno pojasnila, da v kritičnem času oškodovanka v rokah noža ni imela - da je J.S. sprva izpovedal, da oškodovanka predhodno ni jedla sadja z nožem, pa za presojo ni bistveno. Z obsežnimi navedbami se pritožnica spušča tudi v presojo verodostojnosti priče M.S., katero primerja z njegovo izjavo ob podaji ustne ovadbe oziroma z izpovedbo v preiskavi v sedaj že pravnomočni kazenski zadevi I K 1938/2014. Razen neskladja v okoliščini, ali je oškodovanka posredovala med njegovim prepirom z očetom, in ko je priča nenazadnje tudi pojasnila vzrok takemu neskladju, pa ni mogoče pritrditi pritožnici, ki zatrjuje, da je M.S. tedaj izpovedoval popolnoma drugače. Po oceni pritožbenega sodišča v pritožbi zatrjevana neskladja niso takšna, da bi sodišče podvomilo v verodostojnost izpovedb prič, saj se njihove izpovedbe še vedno ujemajo v ključnih podrobnostih, zato pritožba, ki skuša prikazati, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo njihove izpovedbe, ne more uspeti.

13. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

14. Čeprav se pritožnica izrecno pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožba v tem delu ni obrazložena. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tej smeri preizkusilo glede na uveljavljana izpodbojna razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona (386. člen ZKP). Pri tem je bilo ugotovljeno, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist, saj ji je bila izrečena kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo, ki ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženkini krivdi, ter preizkusno dobo, ki je najkrajša možna in že zato ne more biti čezmerna.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženka izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in šestega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka. Obdolženka pa je dolžna plačati potrebne izdatke oškodovanke kot tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke, saj ti stroški ne morejo biti predmet oprostitve.

1 Prim. Šošić M.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 604.