Jedro

Ni podan obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Ta je podan, če je prišlo do pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, s katero je bilo odločeno v pravdnem postopku, prav tako pa tudi ne gre za pravnomočno obsodilno sodbo. V individualnem delovnem sporu je bilo, ne glede na hkrati voden kazenski postopek zoper tožnico, pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica s svojim ravnanjem storila kršitve, ki so imele znake kaznivega dejanja, s tem pa je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za obnovo postopka v tem individualnem delovnem sporu in obnove ni dovolilo (točka I izreka) ter tožnici naložilo, da sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona. Navaja, da je predlog za obnovo postopka tudi po 11. točki 394. člena ZPP vložila znotraj 30‑dnevnega roka in sicer 29. 9. 2017, prej pa ga ni mogla vložiti, ker kazenski postopek še ni bil končan. Šele zavrnilna sodba kazenskega sodišča je okoliščina, ki ji je dal subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo. Ker je zakonska dikcija jasna in določa, da so pogoji za obnovo postopka izpolnjeni, če je izdana pravnomočna sodna odločba kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je bilo že odločeno v pravdnem oziroma individualnem delovnem sporu, kar pomeni, da je pravnomočna odločba lahko obsodilna, oprostilna ali zavrnilna, torej je vsaka pravnomočna odločba kazenskega sodišča že pogoj za obnovo postopka. Zato je drugačno stališče sodišča prve stopnje zmotno in v nasprotju z namenom zakonodajalca. Ta je bil v tem, da se zaradi razpravnega načela, ki velja v kazenskem postopku lahko dejansko stanje temeljiteje ugotovi kot v drugih postopkih. S sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 20176/2012 z dne 30. 8. 2017 je sodišče ustavilo postopek zoper tožnico še za zadnje izmed treh očitanih ji kaznivih dejanj in ta sklep je enak zavrnilni sodbi. Tožnica tako ni bila za nobeno od očitanih ji kaznivih dejanj obsojena. Opozarja, da je njen položaj v obravnavanem individualnem delovnem sporu drugačen, kot bi bil v pravdnem postopku. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da oprostilna oz. zavrnilna kazenska sodba ne predstavljata obnovitvenega razloga, ta razlog za delavca kot tožnika sploh ne bi nastopil, saj je lahko le delodajalec kot tožena stranka tisti, ki lahko v primeru obsodilne sodbe zoper delavca uveljavlja obnovitveni razlog, to pa ni bil namen zakonodajalca. Opozarja na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je zavzelo stališče, da je pravdno sodišče vezano tudi na zavrnilno kazensko sodbo (zadeva II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012) in stališče Evropskega sodišča, da pravdno in drugo sodišče ne more odločati o kazenski odgovornosti v postopkih, ko je ta pravnomočno zaključen. Nadalje navaja, da je bil A.A. v zadevi opr. št. II K 53570/2011 z dne 18. 2. 2013 Okrožnega sodišča v Murski Soboti pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja, v tem postopku pa tožnica ni sodelovala. S tem pa je pretrgana vzročna zveza med tožnici očitanimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki nastalo škodo. Tako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni pravilno razlagalo začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo obnovitveni razlog iz 11. točke 394. člena ZPP, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je kršilo tudi 14., 22. in 27. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP, saj tožnica v obravnavanem primeru nima možnosti obnovitvenega razloga po 11. točki 394. člena ZPP, če je izdana kazenska odločba, ki temelji na istem dejanskem stanju, kakor pravnomočno končana sodna odločba v individualnem delovnem sporu. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 284/2018 z dne 17. 5. 2018 je pritožbi tožnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 85/2012 z dne 30. 1. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče se je v celoti strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obnovitvena razloga po 9. in 10. točki 394. člena ZPP nista podana, ugotovilo pa je, da iz vsebine tožničinega predloga za obnovo postopka izhaja, da se tožnica sklicuje tudi na obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP. S tem obnovitvenim razlogom se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo, ker tožnica ni navedla pravne kvalifikacije tega obnovitvenega razloga, ampak le njegovo pravno podlago. Ker sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo stranke podajo, dolžne pa so navesti dejansko podlago, na katere sodišče določi pravno kvalifikacijo, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o obnovitvenem razlogu po 11. točki 394. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek in odločilo z izpodbijanim sklepom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je o predlogu za obnovo postopka pravilno odločilo.

7. Tožnica je predlagala obnovo postopka zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, oddelek v Murski Soboti opr. št. Pd 85/2012 z dne 12. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 238/2013 z dne 9. 5. 2013 iz razlogov po 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP. Navaja, da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 20176/2012 oproščena očitanega ji kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), s sklepom z dne 30. 8. 2017 pa je sodišče kazenski postopek za kaznivo dejanje nevestno delo v službi po 258. členu KZ-1 zoper tožnico ustavilo. Tožnica tako teh kaznivih dejanj ni storila, njeno ravnanje pa tudi ni imelo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Navedla pa je tudi, da je bil po izdaji sodbe v tem individualnem delovnem sporu A.A. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti pravnomočno obsojen, saj je vsa očitana mu kazniva dejanja priznal. 8. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo. Ugotovilo, da obnovitveni razlogi po 9., 10. in 11. točki 394. člena ZPP niso podani. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

9. Obnovitveni razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan, saj se pravnomočna odločba v tem individualnem delovnem sporu ne opira niti na sodno odločbo kazenskega sodišča, niti na odločbo kakšnega drugega organa (odločbo B.), ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Sodišče je odločitev sprejelo po izvedenem dokaznem postopku in ne na podlagi odločbe B. (ki ni bila nikoli pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena), sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper tožnico pa je bil izdan 30. 8. 2017, kar je po zaključku tega individualnega spora.

10. Tudi obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP ni podan, saj je bil sklep o ustavitvi kazenskega postopka za tožnico izdan šele 30. 8. 2017, tožnici vročen 4. 9. 2017 in zaradi tega ne predstavlja obnovitvenega razloga. Sodba v kazenski zadevi zoper A.A. pa na delovni spor nima vpliva, saj je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi njenih lastnih ravnanj in ne ravnanj A.A..

11. Prav tako ni podan obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Ta je podan, če je prišlo do pravnomočne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, s katero je bilo odločeno v pravdnem postopku, prav tako pa tudi ne gre za pravnomočno obsodilno sodbo. V individualnem delovnem sporu je bilo, ne glede na hkrati voden kazenski postopek zoper tožnico, pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica s svojim ravnanjem storila kršitve, ki so imele znake kaznivega dejanja (nesporno so znaki kaznivega dejanja podani z realiziranimi izplačili tožnici z računa delodajalca v višini 7.205,35 EUR, kar je tožnica toženki vrnila šele 28. 2. 2017), s tem pa je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP podan prepozno. Tožnica je bila pravnomočno oproščena storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 257. člena KZ-1 s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 20176/2012 z dne 13. 1. 2016 potrjene s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II K 20176/2012 z dne 21. 9. 2016. Ker so imele pravnomočno ugotovljene kršitve, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, znake kaznivega dejanja po 3. odstavku 257. člena KZ-1, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica lahko podala predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP šele po pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti o ustavitvi postopka za zadnjega od treh tožnici očitanih kaznivih dejanj (nevestno delo v službi po 258. členu KZ-1), saj v individualnem delovnem sporu ugotovljene tožničine kršitve niso imele znakov tega kaznivega dejanja.

13. Po 11. točki 394. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku (in tudi v individualnem delovnem sporu glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, seveda pa mora ta temeljiti na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je bilo odločeno v pravdnem oz. individualnem delovnem sporu. Tako na pravnomočno oprostilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, sodišče ni vezano. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi in sklicevanje na zadevo II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. Pritožbeno sodišče znova poudarja, da v tem individualnem delovnem sporu ni bilo odločeno o kazenski odgovornosti tožnice, ampak o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana zaradi storjenih kršitev obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki so imele znake kaznivega dejanja.

14. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz navedenega, ni napačno razlagalo obnovitvenega razloga po 11. točki 394. člena ZPP, zato ni podana niti kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne kršitve 14., 22. in 27. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. 15. Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), presojalo pa je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.