Jedro

Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da je imela tožena stranka zakonsko pooblastilo za sklepanje pogodb o zaposlitvi z vojaki oziroma za poklicno opravljanje vojaške službe za določen čas, tudi za krajše obdobje, za kakršno je imel tožnik sklenjeno prvo pogodbo o zaposlitvi. Okoliščine, na katere se je skliceval tožnik, na takšno pravico sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas niso mogle vplivati. Po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da mu je dne 13. 4. 2001 delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za nadaljnjih pet let. Ugotovilo je, da je tožena stranka po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas petih let s tožnikom na dolžnosti vojaka s 14. 1. 2007 zakonito sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, to je za čas do 13. 4. 2007 in mu je s potekom časa s tem dnem delovno razmerje zakonito prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka neutemeljeno vztrajala na podpisu pogodbe o zaposlitvi le za čas treh mesecev in pri tem tožnika zavedla, da bo takoj po zaključku disciplinskega postopka in varnostnega preverjanja v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov prevoza na delo z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno petletno obdobje, česar pa kljub ugotovitvi, da tožnik ni disciplinsko odgovoren in da niso bile izkazane nepravilnosti pri uveljavljanju povrnitve stroškov potem ni storila. Prav tako je sodišče s tem v zvezi neutemeljeno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Na tak način je sodišče dopustilo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z namenom, zaradi katerega zakon toženi stranki sklepanje takšnih pogodb o zaposlitvi dopušča, tožnik pa se je znašel v povsem neenakopravnem položaju z drugimi delavci.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da je imela tožena stranka zakonsko pooblastilo za sklepanje pogodb o zaposlitvi z vojaki oziroma za poklicno opravljanje vojaške službe za določen čas, tudi za krajše obdobje, za kakršno je imel tožnik sklenjeno prvo pogodbo o zaposlitvi. Okoliščine, na katere se je skliceval tožnik, na takšno pravico sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas niso mogle vplivati. Po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo.

6. Glede na navedeno revizija sodišču neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Prav tako pa revizija ob teh razlogih sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov glede njegovih navedb, da je bil k podpisu pogodbe o zaposlitvi le za tri mesece zaveden oziroma da je tožena stranka vztrajala pri podpisu take pogodbe o zaposlitvi zaradi postopkov, ki so takrat tekli zoper tožnika. V reviziji smiselno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka in prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako nista podani.

7. Pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe določa 88. člen Zakona o obrambi (ZObr), ki v tretjem odstavku kot pogoj za zaposlitev oziroma poklicno opravljanje vojaške službe določa tudi pogoj varnostnega preverjanja oziroma izključitev varnostnega zadržka. Tudi ob izpolnitvi vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe pa je v 92. členu ZObr določeno, da se z vojaki sklepa pogodbo o zaposlitvi le za določen čas najdlje 10 let, ki se lahko podaljša za enako časovno obdobje, vendar ne dlje kot do 45 leta vojakove starosti.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat ugotovilo, da navedena določba toženi stranki določa le možnost podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za največ 10 let, jo pa ne zavezuje k takemu podaljšanju, niti ne pomeni, da bi bilo z vojakom mogoče pogodbo o zaposlitvi podaljšati zgolj za obdobje, za kakršno je bila sklenjena z njim prva pogodba o zaposlitvi (1). Brez dvoma taka ureditev zaposlovanja oseb na obrambnem področju uveljavlja široko diskrecijo tožene stranke pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Taka ureditev ni v nasprotju z načelom svobode dela (49. člen Ustave) in svobode zaposlovanja. Tak, za delavca res manj ugoden način zaposlovanja v primerjavi z ureditvijo po ZDR, je utemeljen glede na posebno naravo vojaške službe.

9. Navedbe tožnika, da mu je bilo ob ponudbi pogodbe o zaposlitvi le za tri mesece v mesecu januarju 2007 rečeno, da vztraja tožena stranka le pri krajšem podaljšanju zaposlitve, da se v tem času razčisti vprašanje njegove disciplinske odgovornosti v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov prevoza na delo in vprašanje varnostnega zadržka v zvezi s tem, ne kažejo na ravnanja, ki bi kazala na kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR. Glede na določbe 88. člena ZObr je imela tožena stranka tudi v času zaposlitve pravico preverjati, ali tožnik še izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe. Zato tudi ob upoštevanju teh navedb sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, ki nosi datum 11. 1. 2007, ni bila nezakonito sklenjena in je s 13. 4. 2007 s potekom časa zakonito prenehala (prvi odstavek 75. člena ZDR). Zatrjevane izjave nekaterih delavcev tožene stranke, ki niso bili pristojni za sklepanje pogodb o zaposlitvi, da bo po navedenem obdobju tožniku ponudena nova pogodba za daljše časovno obdobje, tožene stranke ne zavezujejo in na prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi s 13. 4. 2007 niso mogle vplivati. Tožnik v zvezi s tem neutemeljeno zatrjuje, da je bil zaveden, saj istočasno sam ugotavlja, da bi mu delovno razmerje prenehalo že z iztekom prve pogodbe s 13. 1. 2007, če ne bi podpisal nove pogodbe, s katero si je delovno razmerje zagotovil vsaj še za nadaljnje tri mesece. Kot rečeno pa glede na določbe 92. člena ZObr za naprej tožena stranka z njim ni bila dolžna podaljševati zaposlitve oziroma sklepati novih pogodb o zaposlitvi.

10. Glede na navedeno pri izdaji izpodbijane zavrnilne sodbe sodišče materialnega prava ni zmotno uporabilo. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): V sodbi VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009 je Vrhovno sodišče štelo, da je bila s tožnikom, ki je imel prvo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za pet let, pogodba zakonito podaljšana trikrat po eno leto.