Jedro

Čeprav je tožnik izpolnjeval vse pogoje za nadaljnje delo, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila dolžna podaljšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožniku dne 13. 4. 2007 delovno razmerje nezakonito prenehalo ter da traja še naprej, z vsemi pravicami in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter mu ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dolžnost vojaka za določen čas 5 let in da je tožena stranka dolžna tožniku, za čas od 13. 4. 2007 dalje, v delovno knjižico vpisati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in iz naslova plač, za obdobje od 13. 4. 2007 do prevzema nazaj na delo, obračunati bruto plačo z vsemi dodatki in od bruto plače odvesti davke in prispevke, tožniku izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 13. 4. 2007 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naložilo v plačilo, s pritožbo priglašene stroške odvetniškega zastopanja oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 318/2008 z dne 15. 12. 2009 ugodilo tožnikovi reviziji, razveljavilo sklep sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi sklepa je Vrhovno sodišče RS sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi vsa pravno pomembna dejstva ter vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku, kar pa sodišče prve stopnje po mnenju tožnika ni storilo. Po mnenju tožnika tudi če sodišče meni, da na podlagi specialnih določb ZObr obstaja diskrecijska pravica tožene stranke kot delodajalca, da se sama odloča s kom in za koliko časa bo sklenila pogodbo o zaposlitvi, v okvir sodne presoje še vedno sodita vprašanji ali je delodajalec, ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, prekoračil svojo diskrecijsko pravico, ki jo določa ZObr ter ali je svojo diskrecijsko pravico uporabil v skladu z namenom, ki mu jo določa zakon (torej ZObr). Tožnik je v ponovljenem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007, za obdobje zgolj treh mesecev izključno iz razloga, ker je pričakovala, da bo v omenjenem obdobju zaključen disciplinski postopek, ki je tedaj potekal zoper tožnika oziroma končano njegovo varstveno preverjanje, s tem da so nadrejeni delavci tožnika ves čas prepričevali, da bodo, po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007, sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let takoj, ko bo varnostno preverjanje oziroma disciplinski postopek zaključen. Tožnik je tudi ves čas postopka zatrjeval, da je ob sklepanju njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007 obstajala trajnejša potreba po njegovem delu. Tožnik je eden redkih delavcev tožene stranke, ki je razpolagal s specifičnim strokovnim znanjem in sposobnostmi, zaradi katerih je bila potreba tožene stranke po zaposlitvi tožnika bistveno trajnejše narave. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb tožnika ni opredelilo niti z besedo in tudi ni pojasnilo, kakšen naj bi bil sploh namen zakonskih določb ZObr, ki toženi stranki dopušča poljubno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se pravilnosti izpodbijane sodbe, zaradi naštetih pomanjkljivosti, ne da preizkusiti. Posledično pa je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne glede na dejstvo, da ZObr kot specialni predpis predvideva sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa tožnik opozarja, da delovnopravna zakonodaja omejuje možnost sklepanja delovnega razmerja za določen čas. Tožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, iz katere izhaja, da je namen zakonske ureditve ZObr, ki dopušča sklepanje pogodbe o zaposlitvi na obrambnem področju za določen čas izključno v tem, da se zagotovi, da se dejansko zaposluje delavce, ki so glede na starost in psihofizične sposobnosti, zmožni opravljati naloge na obrambnem področju. Po mnenju tožnika je zato tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom, prekoračila svojo diskrecijsko pravico ter ravnala v nasprotju z namenom 92. člena ZObr, saj je tožnika zaposlila za tri mesece izključno z namenom, ker je v tem času pričakovala odločitev v disciplinskem postopku. Več kot očitno je, da glede na tožnikovo starost tudi ni mogla pričakovati, da tožnik, ob izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2007, ne bo več sposoben opravljati svojega dela, saj je bil tožnik, ob sklepanju omenjene pogodbe star komaj 30 let. Prav tako je po mnenju tožnika sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, ker sodišče na glavni obravnavi v prvotnem postopku, niti v ponovljenem postopku, ni zaslišalo tožnika kot stranko, čeprav je tožnik takšen dokazni predlog predlagal že v tožbi. Zato si sodišče ni moglo ustvariti kakršnegakoli neposrednega vtisa o zadevi. Sicer pa je bilo v disciplinskem postopku, ki je potekal zoper tožnika pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni odgovoren za očitane težje kršitve vojaške discipline in prav tako je bila kazenska ovadba, ki je bila zoper tožnika vložena iz enakega razloga zavržena ter je posledično odpadel razlog zaradi katerega je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi le za čas treh mesecev. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 350. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pravilnost izpodbijane sodbe, zaradi naštetih pomanjkljivosti, ne da preizkusiti ter v obrazložitvi sodbe niso zajeti razlogi o odločilnih dejstvih. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev stranka uveljavlja v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov s sklepom kot nepotrebne zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedba teh dokazov, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bila potrebna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z 287. členom ZPP, zato navedene bistvene kršitve postopka ni zagrešilo. Sicer pa mora stranka v skladu z 286.b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožnika enkrat že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 182/2008 z dne 4. 4. 2008 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje pa je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 318/2008 z dne 15. 12. 2009 reviziji ugodilo, sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje sprejelo tudi pravilno dokazno oceno, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša sprejeto dokazno oceno ter tudi pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravnoodločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji - ZJU) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Posamezno vprašanje za nekatere javne uslužbence, med temi tudi za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 47/2002 - ZObr-C) za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Iz citiranih pravnih podlag izhaja, da je zakonodajalec v ZObr kot specialnem predpisu, delovna razmerja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske ter javnih uslužbencev na obrambnem področju uredil drugače, kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Pri tem je treba upoštevati, da je imel glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter druge zahteve poklicnega dela v vojski, za drugačno ureditev nekaterih pravic iz delovnega razmerja, razumen in utemeljen razlog.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, da našteva primere, ko je taka pogodba dopustna. V prvih 12 alineah so našteti zakonski razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V 13. alinei pa ZDR določa možnost, da se pogodba o zaposlitvi sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa ZDR ali kakšen drug zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. ZObr je tak specialni predpis, ki na področju poklicnega opravljanja vojaške službe ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvi odstavek 92. člena ZObr določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z Ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enaka možnost za moške in ženske in sicer, kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje in za vojaka za določen čas do 10 let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dlje kot do 45 let starosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik imel najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 14. 1. 2002, za obdobje 5 let od 14. 1. 2002 dalje, nato pa je sklenil še eno pogodbo dne 11. 1. 2007, s katero mu je bilo podaljšano delovno razmerje še za tri mesece, t.j. do 13. 4. 2007. Po navedenem datumu pogodba o zaposlitvi ni bila več podaljšana.

Iz zakonske dikcije 2. alinee prvega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba „lahko podaljšuje“. Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki toženo stranko ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS, v sodbi opr. št. VIII Ips 68/2008 z dne 6. april 2009). Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev bila tožena stranka, na podlagi te določbe, zavezana k obveznemu podaljševanju pogodbe o zaposlitvi, saj iz zakona ta obveznost ne izhaja. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni podaljšala, saj po 13. 4. 2007 ni sklenila novega aneksa, ki bi veljavnost pogodbe podaljšal, niti ni sklenila s tožnikom nove pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s prvim odstavkom 77. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Drugi odstavek tega člena pa dopušča, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha še pred potekom določenega časa, če se o tem pogodbeni stranki sporazumeta ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbami ZDR. Glede na navedeno je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nastopila avtomatično, s samim potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. V primeru prenehanja pogodbe za določen čas zaradi poteka časa niti ni potrebno, da delodajalec izroči delavcu morebiten sklep ali obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj le-ta nima konstitutivnih učinkov, ampak predstavlja le neobvezno obvestilo, da bo prišlo do prenehanja pogodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da v okvir sodne presoje sodita vprašanji, ali je delodajalec ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s tožnikom prekoračil svojo diskrecijsko pravico, ki jo določa ZObr ter ali je svojo diskrecijsko pravico uporabil v skladu z namenom, ki mu jo določa zakon. Neutemeljene so tudi tožnikove trditve, da je tožena stranka ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 11. 1. 2007, grobo zlorabila tožnikovo zaupanje in ga zvijačno prepričala, da je z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi le za obdobje treh mesecev, čeprav so mu nadrejeni delavci vseskozi zatrjevali, da bo po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let in sicer takoj, ko bo varnostno preverjanje oziroma disciplinski postopek zaključen.

Kot je pritožbeno sodišče že navedlo iz zakonske dikcije 2. alinee prvega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba „lahko podaljšuje“. Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki toženo stranko ne obvezuje k podaljšanju veljavnosti pogodbe. Zato je pritožbena trditev, ko zatrjuje, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev tožena stranka, na podlagi te določbe zavezana k obveznemu podaljševanju pogodbe o zaposlitvi, zmotna, saj iz zakona ta obveznost ne izhaja.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka.