Jedro

Tožnik ni zatrjeval intenzivnosti dejanj in zato groženj s strani člana družine P. v letu 2012 ni mogoče šteti za preganjanje, kot je le-to opredeljeno v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1. Ker tožnik ni uspel izkazal intenzitete preganjanja in tudi ni uspel izkazati, da mu pristojni organi v izvorni državi zaradi dejanj, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi mogli nuditi zaščite, tudi po mnenju sodišča ni mogoče sklepati, da ne bi bil deležen ustrezne pomoči oziroma, da bi mu, zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, s strani nedržavnih subjektov grozila resna škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe kot jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je povedal, da je bil na Kosovu preganjan zaradi krvnega maščevanja. Njegov brat se je pred štirimi leti sprl s sosedom A. P. in ga med sporom s puško ubil. Brat je obsojen na 14-letno zaporno kazen. Njegova družina je k družini ubitega poslala nekaj ljudi, tudi vaških veljakov, da bi dosegli spravo, vendar so bili neuspešni. Družina ubitega se, kot je to običaj na Kosovem, želi krvno maščevati. Zato je s Kosova odšel, saj je bil v nevarnosti, da se mu bodo maščevali, posebej še, ker je v družini najmlajši član. Ogroženi so tudi njegov oče in bratje, vendar ne ve, ali so bili kdaj tudi napadeni. Povedal je, da so kmalu po opisanem dogodku neznanci metali kamenje v njihovo hišo in predvideval je, da so bili to člani družine P.. Grožnje je prijavil policiji, vendar je policija potrebovala pet ur, da se je odzvala; ko pa je prišla, je dejala, da to ni nič takšnega. Vsakič, ko jim je grozila družina P., so grožnje prijavili policiji, vendar jim je policija dejala, da „smo jim dolžni“. Nadalje je povedal, da je poročen, da sta se z ženo poročila na Kosovem in da je v Republiki Sloveniji dne 12. 12. 2012 ustanovil podjetje ter pridobil delovno dovoljenje, ni pa pridobil dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ker na Kosovem ni mogel pridobiti potrdila o nekaznovanosti. Potrdila o nekaznovanosti pa ni mogel pridobiti zato, ker je v nekem gozdu sekal drva brez dovoljenja in je zadeva na sodišču, vendar še ni zaključena.

3. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Povedal je, da se datuma opisanega dogodka (ko je bil ubit član družine P.), ne spominja in da po vremenu sodeč tedaj ni bila niti zima, niti poletje. Pojasnil je, da mu je po dogodku grozil le en član družine P. in sicer brat ubitega, H. P. S slednjim sta se v času 4-ih let srečala le dvakrat, obakrat v letu 2012, v obeh primerih mu je H. ustno grozil, da ga ubil. Prvič sta se srečala teden dni po dogodku, drugič pa tri dni po prvem srečanju. Od leta 2012 dalje H. ni več srečal. Povedal je, da je H. grožnje telefonično prijavil policiji, vendar policija groženj ni jemala resno. Zato je v nevarnosti, da se bodo člani družine P. krvno maščevali.

4. Dalje tožena stranka navaja, da je bila tožnikova istovetnost v postopku ugotovljena na podlagi tožnikove veljavne osebne izkaznice, izdane na Kosovu.

5. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da tožnik pretečega krvnega maščevanja v izvorni državi ni izkazal in da tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred takim preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. Opisane grožnje s strani H. P. ne morejo pomeniti ogroženosti tožnikovega življenja. Tožnik policijske zaščite v izvorni državi tudi ni poiskal na ustrezen način. Če bi bil res ogrožen zaradi preganjanja, bi se oglasil na najbližji policijski postaji in tam natančno povedal, kdo mu grozi, na kakšen način in kako pogosto. Razen tega bi tožnik, če bi bil v izvorni državi preganjan zaradi krvnega maščevanja, izvorno državo zagotovo zapustil takoj po omenjenem dogodku, pa tega ni storil; od dogodka pa so minila že štiri leta. Nihče od družine P. mu od leta 2012 dalje ni grozil, prav tako člani družine P. od leta 2012 dalje niso grozili njegovemu očetu in njegovima starejšima bratoma. Tožnik je predložil sodbo Višjega sodišča Kosovo št. Lt 03/14 opr. št. PATR 541/13 z dne 7. 3. 2014, za katero je tožena stranka zagotovila prevod. Iz sodbe je razvidno, da je tožnikov brat priznal krivdo za storjeno kaznivo dejanje, da se je opravičil družini preminulega A. P. in družino prosil za milost ter se po dejanju tudi prostovoljno predal organom pregona in ves čas kazenskega postopka globoko obžaloval storjeno dejanje.

6. Tožena stranka se opredeljuje tudi do določb starega in novega Kanuna in v zvezi s tem ugotavlja, da so tožnikove izjave, da bi družina ubitega za tarčo krvnega maščevanja izbrala ravno tožnika, v nasprotju z določili Kanuna, saj je v skladu z določili Kanuna lahko tarča krvnega maščevanja katerikoli moški član družine (tožnik pa ima še očeta in dva starejša brata), ki po tožnikovih izjavah še vedno živita na Kosovem. Meni tudi, da dejanja in ravnanja tožnika bolj kažejo na to, da si želi legalizirati svoje bivanje v Republiki Sloveniji.

7. Tožnik je v postopku predložil informacije o izvorni državi, tožena stranka pa je preučila še dodatne specifične informacije o tožnikovi izvorni državi. Na podlagi preučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da so kosovske ustanove sprejele ustrezno zakonodajo za preprečevanje vseh oblik kriminala, da ima na Kosovem pomembno vlogo Organizacija za varnost in sodelovanje (OSCE), da policija in sodni organi na Kosovu preganjajo krvno maščevanje, da je kosovska vlada sprejela tudi osnutek ustavnih amandmajev, potrebnih za ustanovitev posebnega sodišča ter da tako EULEX, kot kosovska policija, ukrepata zoper osumljence za različna kazniva dejanja, ne samo v primeru navadnih državljanov, temveč tudi osumljencev na visokih položajih.

8. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi (1. alineja 28. člena ZMZ-1). Tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo tudi ne bi utrpel resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Oseba, ki grozi tožniku, se ne more šteti za subjekt preganjanja, saj tožnik ni izkazal, da mu država ni sposobna zagotoviti zaščite. Tožnik se ne more sklicevati na neučinkovitost policije, če ni na ustrezen način poskušal izkoristiti policijske zaščite. V tožnikovi izvorni državi pa tudi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika (3. alineja 28. člena ZMZ-1).

9. Tožnik zoper uvodoma navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je pojasnil, da je večkrat videl člane družine P., ko jih je sam opazil, oni pa njega niso, kar je v luči celotne zgodbe razumeti tako, da so mu člani družine P. grozili vsakič, ko jih je srečal, vendar pa jih je srečal le dvakrat, sicer pa se jim je uspešno izognil. Grozili so mu tudi preko mediatorjev. Pojasnil je tudi, da bi ravno njegova smrt najhuje prizadela družino, ker je zelo podoben svojemu bratu in da družina ne bi bila tako prizadeta, če bi bil npr. ubit tožnikov oče kot starejši član družine. Njegove navedbe, da je ravno on najbolj ogrožen, pa so podprte tudi z notarsko overjeno listino njegovega očeta. Tudi ni relevantno, kdaj je nazadnje prišlo do groženj s strani družine P.. Relevantno je samo to, da je še vedno ogrožen. Tudi razlaga tožene stranke, da se tožnik ni dovolj potrudil, da bi pridobil zaščito, je neutemeljena. Iskal je zaščito neposredno pri policiji ter pri občinskih organih, vendar mu niso nudili pomoči. Tudi ni bil vprašan, ali je šel osebno na policijsko postajo. Njegove izjave glede trajanja zakonske zveze in ustanovitve podjetja za odločitev niso bistvene. Domačo vas je zapustil takoj, ko je bilo mogoče in bival na drugih krajih, kjer pa se je tudi počutil ogroženega. Tudi zaključek tožene stranke, da mu nihče od družine P. ni grozil od leta 2012 dalje, je napačen. Kot je pojasnil, so še leto dni nazaj, poslali mediatorje k družini P., vendar mediacija ni bila uspešna. Navedel je tudi, da so ogroženi tudi člani njegove družine. V zvezi z informacijami o tožnikovi izvorni državi pa tožnik navaja, da iz informacij sicer res izhaja, da gredo v njegovi matični državi stvari počasi na bolje, tudi zaradi prisotnosti mednarodnih misij, vendar pa sta policija in pravosodni sistem na Kosovu še vedno zelo šibka. Tožena stranka tudi ni z zadostno mero obrazloženosti pojasnila zakaj se ji ne zdijo relevantne informacije tožnika in zakaj jih ni upoštevala. Oceno informacij v izvorni državi je opravila na selektiven in pristranski način. Poleg tega je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik ni izkazal resne škode na podlagi 28. člena ZMZ, saj je pri tožniku podana resna škoda na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 8. 2016 spremeni tako, da njegovi prošnji za mednarodno zaščito ugodi oziroma podrejeno, da navedeno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji dne 19. 1. 2016, to je v času, ko je bil veljaven Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ). Sedaj veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pa v 125. členu določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi določb ZMZ, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo pravilno obravnavala na podlagi določb ZMZ-1. 13. Predmet sodne presoje je odločba tožene stranke, s katero je le-ta, na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora in predloženih dokazil (obsodilne sodbe in notarsko overjene izjave njegovega očeta o tožnikovi ogroženosti), informacij, ki jih je predložil tožnik in informacij, ki jih je sama pridobila, prošnjo tožnika za mednarodno zaščito zavrnila.

14. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

15. Tožnik je uveljavljal preganjanje zaradi krvnega maščevanja. Kot bratu F. B., ki je ubil soseda A. P., mu je grozilo maščevanje s strani članov družine P. in sicer s strani H. P. Slednji mu je grozil dvakrat, obakrat v letu 2012. Enkrat je grožnje prijavil policiji, ki je potrebovala pet ur, da je prišla; ko je prišla, pa je dejala, da to ni nič takega oziroma so vsakič, ko jim je grozila družina P., grožnje prijavili policiji, vendar policija groženj ni jemala resno. Predložil je notarsko overjeno izjavo svojega očeta (B. B.), da bi bilo v primeru vrnitve na Kosovo, po Kanunu, njegovo življenje ogroženo.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, osebnega razgovora s tožnikom in predloženih dokazil ter na podlagi informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik in ki jih je pridobila tožena stranka sama, pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

17. Odločitev tožene stranke je torej po presoji sodišča pravilna, vendar (delno) iz drugih razlogov. Tožena stranka je ocenila, da grožnje tožniku s strani H. P. ne morejo pomeniti ogroženosti njegovega življenja. Po presoji sodišča pa je za odločitev v zadevi bistveno to, da dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso tako resna in dovolj ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti; niti ne predstavljajo zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč povedal, da je bil s strani člana družine P. in sicer s strani H. P. ogrožen dvakrat in sicer obakrat v letu 2012 (prvič teden dni po dogodku, drugič pa tri dni po prvem srečanju), torej pred 4. leti in da je od tedaj dalje ves čas (do prihoda v Slovenijo v januarju 2016) živel na Kosovu, kjer se je tudi poročil. Tožnik torej ni zatrjeval intenzivnosti dejanj in zato groženj s strani člana družine P. v letu 2012 ni mogoče šteti za preganjanje, kot je le-to opredeljeno v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1. Poleg tega pa iz navedb tožnika izhaja tudi, da se je policija, ko je grožnje prvič prijavil, odzvala in prišla, torej mu je nudila zaščito, zato so po presoji sodišča neverodostojne njegove navedbe, da policija vseh nadaljnjih prijav ni jemala resno.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka po natančni in celoviti oceni vseh tožnikovih izjav, podanih ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi na osebnem razgovoru, v povezavi s predloženimi dokazi in v primerjavi s pridobljenimi informacijami o tožnikovi izvorni državi, sprejela pravilno odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Tožena stranka je, tudi ob upoštevanju določb Kanuna, kot tudi ob upoštevanju očetove notarsko overjene izjave, da je tožnik ogrožen (in iz katere ne izhaja, da niso ogroženi tožnikov oče in tožnikova dva brata) pravilno ugotovila, da maščevanje ne grozi samo tožniku, temveč tudi njegovemu očetu in (dvema) bratoma, ki še vedno živijo na Kosovu in da zato ni ravno tožnik tisti, ki je v največji nevarnosti, da postane tarča krvnega maščevanja. Poleg tega iz poročil oziroma informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi izhaja, da policijski in sodni organi preganjajo krvno maščevanje (kar izkazuje tudi predložena obsodilna sodba) in da preganjajo tudi osumljence drugih kaznivih dejanj in to ne samo v primeru "navadnih" državljanov, temveč tudi v primeru osumljencev na visokih oziroma vlivnih položajih. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožena stranka opravila oceno informacij v izvorni državi na selektiven in pristranski način, saj je upoštevala tako informacije, ki jih je predložil tožnik, kot tudi informacije, ki jih je sama pridobila in se je do informacij, ki jih je predložil tožnik, tudi konkretno opredelila.

19. Po presoji sodišča je glede na navedeno pravilna tudi odločitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

20. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

21. Ker tožnik ni uspel izkazal intenzitete preganjanja in tudi ni uspel izkazati, da mu pristojni organi v izvorni državi zaradi dejanj, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi mogli nuditi zaščite, tudi po mnenju sodišča ni mogoče sklepati, da ne bi bil deležen ustrezne pomoči oziroma, da bi mu, zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, s strani nedržavnih subjektov grozila resna škoda.

22. Ker je, glede na navedeno, odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.