Jedro

Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.

Pritožnik ni izkazal, da ima druga družina namen izvršiti krvno maščevanje nad njim. To že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje na pravila Kanuna, saj ta pravila sama po sebi ne zadoščajo za ugotovitev, da pritožniku, v primeru vrnitve na Kosovo, grozi preganjanje (kar je pogoj za priznanje statusa begunca) ali resna škoda (kar je pogoj za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite) s strani te druge družine.

Zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da iz informacij o pritožnikovi izvorni državi izhaja, da bi mu pristojni organi na Kosovem tudi v primeru preganjanja s strani druge družine, nudili zaščito, in da torej tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo toženke, št. 2142-209/2016/9 (1312-12) z dne 31. 8. 2016 o zavrnitvi njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik uveljavljal preganjanje zaradi krvnega maščevanja (tožnikov brat je pred štirimi leti med sporom s puško ubil soseda A. A., za kar je bil obsojen na 14 letno zaporno kazen).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da dejanja preganjanja niso izkazana. Očita mu, da je upoštevalo zgolj dvakratno preganjanje, ne pa tudi posrednih groženj, njegovega izogibanja družini A. in nezainteresiranosti te družine za spravo. Navaja, da se policija na njegove klice ni odzivala in da je na Kosovu krvno maščevanje še vedno prisotno. Kot dodaten dokaz o vseprisotnosti korupcije prilaga izpis lestvice koruptivnosti za leto 2015, ki jo je objavila nevladna organizacija Transparency International. Tožnikove navedbe, da policija ne ukrepa, naj bi bile podprte tudi z informacijami o izvorni državi, sodišču prve stopnje pa očita pavšalen odgovor o tožbenem očitku glede selektivne in pristranske uporabe informacij o izvorni državi. Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi presodilo očitkov o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic zaradi neobrazloženosti zavrnitve tožnikovih informacij o izvorni državi, oziroma o njihovem neupoštevanju. Pojasnjuje, zakaj je prav on v njegovi družini tisti, ki naj bi bil najbolj izpostavljen maščevanju.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 20. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

7. Razlog za podelitev mednarodne zaščite je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pred tem ne more zagotoviti varstva. Dejanja preganjanja pa morajo doseči stopnjo intenzivnosti, kot je opredeljena v dveh alinejah prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, in se kazati v oblikah, primeroma naštetih v drugem odstavku istega člena. V primeru, ko taka dejanja izvršujejo nedržavni subjekti (kot je to v obravnavanem primeru), se ti upoštevajo kot subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Zaščita mora biti dejanska in ne začasna, kot taka pa se šteje takrat, ko subjekti, ki so jo dolžni zagotavljati, sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena).

8. Pritožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog preganjanja uveljavljal preganjanje zaradi krvnega maščevanja. Kot bratu B. B., ki je ubil soseda A. A., naj bi mu grozilo maščevanje s strani družine A. To grožnjo je pritožnik utemeljeval s sklicevanjem na določbe Kanuna, z navajanjem, da so neznanci (za katere predvideva, da so člani družine A.) metali kamenje v njihovo hišo, z opisovanjem dveh neposrednih groženj, ki naj bi mu jih izrekel član družine A. v letu 2012 in zatrjevanjem "posrednih groženj". Policiji je grožnje prijavil, vendar meni, da jih policija ni jemala resno. Predložil je tudi notarsko overjeno izjavo svojega očeta, da bi bilo v primeru vrnitve na Kosovo po Kanunu njegovo življenje ogroženo.

9. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka na podlagi tožnikovih navedb v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, osebnega razgovora in informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik in ki jih je pridobila tožena stranka sama, pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in da tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Pojasnjuje še, da pritožnik tudi ni izkazal, da mu pristojni organi v izvorni državi zaradi dejanj, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, ne bi mogli nuditi zaščite, iz poročil oziroma informacij o stanju na Kosovem pa izhaja, da policijski in sodni organi preganjajo krvno maščevanje.

10. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje najprej očita, da ni presodilo vseh groženj, ki jih je zatrjeval pritožnik. Sodišče naj bi upoštevalo le dve neposredni grožnji člana družine A. iz leta 2012, ne pa tudi groženj, ki na bi jih dobival posredno prek mediatorjev, ki naj bi šli k družini A. z namenom sprave med družinama.

11. V zvezi s tem očitkom Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje dolžno v svoji sodbi z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi opredeliti do tožbenih ugovorov glede pravilnosti upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene, napravljene v upravnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno, saj v nasprotnem primeru lahko pride do bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).(1)

12. Navedeno pa je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je pravilnosti izpodbijane odločitve pritrdilo glede na tožnikove navedbe v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, glede na njegove izjave na osebnem razgovoru in ob upoštevanju predloženih dokazil in informacij o izvorni državi. Izrecno je pojasnilo, zakaj dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic v smislu prve in druge alineje prvega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tako je med drugim pojasnilo tudi, da tožnik ni izkazal intenzivnosti dejanj. Res je sicer pri tem izrecno omenilo le grožnji člana družine A. v letu 2012, vendar to ne pomeni, da so v postopku ostale prezrte pritožnikove navedbe o "posrednih grožnjah". Do teh navedb kot tudi do drugih dejstev in okoliščin tožnikovega bivanja na Kosovem po letu 2012 (vključno z okoliščinami, da je v tem času v Republiki Sloveniji ustanovil podjetje, dobil delovno dovoljenje, ne pa tudi dovoljenja za prebivanje) se je namreč podrobno opredelil upravni organ v izpodbijani odločbi, ki ji sodišče prve stopnje pritrjuje, le pravno jih delno opredeli drugače in sicer glede na pogoje iz prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zakaj naj bi nekonkretizirane navedbe o "posrednih grožnjah" in o nezainteresiranosti družine A. za spravo izkazovale intenziteto in resnost groženj, pritožnik ne navaja. Zgolj posplošeno zatrjevanje, da se je družini A. izogibal, pa ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev, da je pritožnik na Kosovem bival in delal še 4 leta po prvih neposrednih grožnjah in da tam še vedno bivajo njegov oče in dva starejša brata, za izkazovanje pritožnikove ogroženosti tudi ne zadošča. Zatrjevano dejstvo, da policija na pritožnikove telefonske klice ni reagirala, pa bi bilo pravno odločilno le, če bi pritožnik izkazal, da je šlo za dejanja preganjanja, na katera bi policija morala reagirati.

13. Zato tudi Vrhovno sodišče z navedeno presojo sodišča prve stopnje soglaša, saj za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana.

14. Po navedenem torej pritožnik ni izkazal niti, da ima družina A. namen izvršiti krvno maščevanje nad njim, zato ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Na drugačno stališče ne more vplivati niti sklicevanje na pravila Kanuna, saj ta pravila sama po sebi ne zadoščajo za ugotovitev, da pritožniku, v primeru vrnitve na Kosovo, grozi preganjanje (kar je pogoj za priznanje statusa begunca) ali resna škoda (kar je pogoj za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite) s strani družine A. 15. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz poročil in informacij o stanju v izvorni državi izhaja, da policijski in sodni organi preganjajo krvno maščevanje, in zavrnilo tudi tožbeni očitek o selektivnem in pristranskem upoštevanju informacij glede tega vprašanja. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvijo, da iz informacij o pritožnikovi izvorni državi izhaja, da bi mu pristojni organi na Kosovem tudi v primeru preganjanja s strani druge družine, nudili zaščito, in da torej tudi iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, pa ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. 16. Pritožnik sicer trdi, da je sodišče prve stopnje ta pritožbeni ugovor zavrnilo zgolj pavšalno, vendar je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Tudi v upravnem sporu namreč velja, da je nesmotrno ponavljanje razlogov o spornih vprašanjih, kadar se sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v obrazložitvi upravne odločbe tožene stranke. Skladno s tem drugi odstavek 71. člena ZUS-1 določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbo tudi ugotovi. To pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. Ne drži namreč pritožbena trditev, da se tožena stranka ni opredelila do zavrnitve tožnikovih informacij o izvorni državi oziroma, da ni pojasnila, zakaj jih ni upoštevala. Na 17. in 18. strani obrazložitve odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, je namreč upravni organ toženke podrobno pojasnil katere informacije je upošteval in zakaj, izrecno pa je pojasnil tudi, zakaj informacije, ki so jih predložili pritožnikovi pooblaščenci, bodisi niso pravno odločilne v obravnavani zadevi bodisi se ne nanašajo na pritožnikovo izvorno državo. Na 19. strani obrazložitve se je upravni organ opredelil tudi do dodatnih informacij, ki sta jih pritožnik in njegov pooblaščenec posredovala naknadno. Po navedenem je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.

17. Pavšalna trditev, da so navedene kršitve "podane, glede vseh, v tej pritožbi izpostavljenih/izrecno omenjenih okoliščinah, katerih sodišče ni presodilo", tudi ne zadošča za utemeljitev takega očitka.

18. Sklicevanje na lestvico koruptivnosti nevladne organizacije Transparency International za leto 2015 pa je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tega izpiska namreč pritožnik v postopku na prvi stopnji ni predlagal kot dokaz, v pritožbi pa ne navaja, zakaj tega ni storil, čeprav sam navaja, da gre za dodaten dokaz. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na prisotnost organizacij EULEX in UNMIK na Kosovem, kar naj bi že samo po sebi pomenilo, da Kosovo ni stabilno območje in da ima slabo delujočo vladavino prava, pa Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da ugotovitev, da je prosilcu v izvorni državi nudena zaščita pred preganjanjem nedržavnih subjektov iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1 ni pogojevana z zahtevo, da tako zaščito nudi država sama brez pomoči mednarodnih organizacij. Nenazadnje je iz izpodbijane sodbe razvidno, da se je tudi toženka pri preučevanju informacij o izvorni državi z vidika vprašanja, ali pritožniku grozi preganjanje ali resna škoda v primeru vrnitve, oprla na ugotovitve ne le o kosovski zakonodaji in o tem, da policija in sodni organi na Kosovu preganjajo krvno maščevanje, temveč tudi o vlogi Organizacije za varnost in sodelovanje (OSCE) in o ustanovitvi posebnega sodišča EULEX.

19. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi X Ips 336/2013 z dne 8. 6. 2015.