Jedro

Tožnik s svojimi izračuni ni uspel dokazati, da je razlika med vrednostjo neto aktive podržavljenega podjetja in vrednostjo že vrnjenega premoženja tolikšna, da ne bi bilo mogoče vrniti še parc. št. 1852/9, kot sta to odločila oba upravna organa. Ugotavljanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja namreč ni mogoče zgolj z valorizacijo denarnega zneska neto aktive, kot je navedena v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju. Če v njem ugotovljena vrednost nepremičnin ni ustrezala njihovim realnim vrednostim ob podržavljenju, valorizacija te vrednosti ne pokaže realne sedanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da je upravičenec pok. A.A. upravičen do vračila parc. št. 1852/9, poslovna stavba v izmeri 444 m2, dvorišče v izmeri 104 m2, vl. št. 215 k.o. B., v last in posest (1. točka izreka); da je zavezanec C., d.d., dolžan navedeno nepremičnino v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe izročiti v posest D.D. in E.E., skrbnikoma za posebni primer (2. točka izreka); da znaša vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju ob upoštevanju njene sedanje vrednosti 391.885,43 DEM oziroma 200.367,83 EUR (3. točka izreka); zavrnila zahtevo C., d.d., za povračilo stroškov za pravno zastopanje (4. točka izreka) in ugotovila, da je s tem o zahtevku za denacionalizacijo odločeno v celoti (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni (6. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je 8. 3. 1993 F.F. vložila zahtevo za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja G., trgovska industrijska družba, d.z.o.z., zaplenjenega na podlagi Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije A.A. Pravni temelj za denacionalizacijo premoženja je 18. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). O zahtevku za vrnitev podržavljenega premoženja, razen v delu, ki se nanaša na parc. št. 1852/9, je že bilo pravnomočno odločeno. S sedaj izdano odločbo o tem delu zahtevka prvostopenjski organ odloča v ponovljenem postopku. Iz komisijskega zapisnika z dne 1. 9. 1945 ugotavlja, da je znašala vrednost premičnin po stanju v času podržavljenja 2.617.725,00 din, vrednost nepremičnin pa 5.407.725,00 din ter da podjetje ni imelo pasive. Vrednost neto aktive je tako znašala 8.025.450 din, kar je preračunano po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) 947.003 USD. Upoštevajoč tečaj EUR/USD je to 704.615,32 EUR ali 1.378.107,78 DEM. Nadalje upravni organ ugotavlja, da je bila z odločbo z dne 13. 3. 1995, delno iz naslova podržavljenega premoženja družbe G., določena odškodnina v višini 59.672,82 USD, kar je po tečaju EUR/USD na dan 15. 2. 2011 44.196 EUR ali 86.387,78 DEM. Prvostopenjski organ navaja, da je 13. 10. 2010 odredil izdelavo dopolnitve cenitvenega poročila iz leta 1995. Cenilec H.H. je v cenitvenem poročilu z dne 1. 12. 2010 vrednost nepremičnin v času podržavljenja leta 1945 ocenil na 1.469.640,93 DEM, vrednost nepremičnin po sedanjem stanju pa na 1.439.733,06 DEM. Na pripombe upravičencev je pojasnil, da glede na čas vračanja, to je leto 2006 in delno 2009 oziroma je vračanje še v teku, ni pomembna točna letnica, saj je amortizacija določena z dekado. Rekapitulacija vrednosti vrnjenih nepremičnin kaže, da je skupna vrednost objektov z zemljiščem 1.047.847,63 DEM, pri čemer je upoštevano 5.130,42 m2 zemljišča, rekapitulacija vrednosti še nevrnjene parc. 1852/9 pa, da je vrednost objekta z zemljiščem 391.885,43 DEM, pri čemer je upoštevano 311,58 m2 zemljišča. Na ogledu 6. 1. 2011 je bilo ugotovljeno, da zavezanec predmetnih prostorov ne uporablja za svojo dejavnost, temveč jih oddaja. Zato upravni organ zaključuje, da ni ovir za vračilo parc. št. 1852/9 v naravi. Parcela predstavlja skupaj s parc. št. 1852/10, 1852/19 in 1852/20 k.o. B., ki so že v lasti upravičencev, zaključeno celoto. Pripombe na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 17. 2. 2011, ki so jih podali upravičenci in zavezanec, prvostopenjski organ ocenjuje za neutemeljene. Pojasnjuje, da vrednost nepremičnin, izračunana 1995, in vrednost nepremičnin, izračunana po letu 2000, nista primerljivi, ker so se v letu 1999 in 2000 spremenili podzakonski akti o vrednotenju. Cenitev z dne 1. 12. 2010 je izdelana po veljavnih predpisih, cenitev iz leta 1995 pa ne. Pojasnjuje še, da v postopkih denacionalizacije ni valorizacije. Glede pripomb, ki se nanašajo na določitev zavezanca, prvostopenjski organ razloguje, da ustanovitev družbe I. d.d. ne more iti v škodo upravičencev, ker njihove pravice varuje 88. člen ZDen. Statusno preoblikovanje zavezanca ne more vplivati na način vračanja nepremičnine. Z odločbo z dne 11. 10. 1993 je bilo zavezancu prepovedano razpolaganje z nepremičninami, med njimi tudi s parc. št. 1852/9 k.o. B. Tudi če se je zavezanec preoblikoval pred uveljavitvijo ZDen, bi moral pri lastninskem preoblikovanju zavarovati pravico upravičencev do denacionalizacije in nepremičnine, za katere bi bilo možno, da so vloženi denacionalizacijski zahtevki, izločiti iz lastninskega preoblikovanja.

Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je s svojo odločbo ugodilo pritožbi C., d.o.o. in I. d.d. - v likvidaciji (1. točka izreka); odpravilo 2. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe (2. točka izreka); odločilo, da je zavezanec C., d.o.o., dolžan predmetno nepremičnino izročiti skrbnikoma za poseben primer D.D. in E.E. v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe (3. točka izreka); da spremembo zemljiškoknjižnega stanja za predmetno nepremičnino izvrši po pravnomočnosti te odločbe Okrajno sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti (4. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov pritožnikov zavrnilo (4. - pravilno 5. točka izreka). V obrazložitvi odpravo 2. in 4. točke izreka prvostopenjske odločbe pojasnjuje s tem, da zavezanec za vračilo ni pravilno določen, saj iz sodnega in poslovnega registra izhaja, da ni C. d.d., temveč je C. d.o.o. Sicer pa prvostopenjsko odločbo kljub pomanjkljivi in deloma nepravilni obrazložitvi ocenjuje za pravilno. Drugostopenjski organ je dopolnil dokazni postopek glede določanja zavezanca in ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja. V zvezi s slednjim zavrača pritožbeni ugovor, da je treba upoštevati na podržavljenem premoženju vknjiženo hipoteko. Takšen ugovor je v pritožbi zoper odločbo z dne 30. 6. 2008 že uveljavljala Slovenska odškodninska družba, drugostopenjski organ pa ga je zavrnil z odločbo z dne 30. 11. 2008. Poleg tega iz aktov o podržavljenju jasno in izrecno izhaja, da podjetje pasive ni imelo. Denacionalizacijski zavezanec je po ugotovitvah drugostopenjskega organa C., d.o.o., ki je bil ob uveljavitvi ZDen družbenopravna oseba in zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Za dokazovanje lastništva I., d.d, ne zadošča pogodba o njegovi ustanovitvi 2. 7. 1991, ki je edini dokaz, ki ga je predložil (pri)tožnik, in po kateri naj bi bila nepremičnina del njegovega stvarnega vložka v I. Da bi do zemljiškoknjižnega prenosa stvarnega vložka prišlo, podatki zemljiške knjige ne potrjujejo. C. tudi na izrecen poziv organa, da pojasni razmerje z I. oziroma sporoči podatke o sodnih postopkih, ki o tem tečejo, ni odgovorilo. O tem odgovora ni podal niti I., d.d.-v likvidaciji. Niti likvidacijski upravitelj ni odgovoril na vprašanje, ali je bila sporna nepremičnina kdaj v sredstvih I. Glede na podatke, s katerimi še razpolaga, in sicer, da je I. po najemni pogodbi med leti 1991-1998 C. plačeval najemnino za poslovne prostore, da je bila vložena tožba za povrnitev neupravičeno pridobljene koristi iz naslova najema in tožba na izbris I. iz sodnega registra, ob dejstvu, da je C. ostalo vpisano v zemljiški knjigi in je kot lastnik tudi sprožalo geodetske postopke, je presodil, da je zavezanec C. Ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, ki jih je le-ta uveljavljal, niso podane, saj niso konkretno izkazani obstoj in meje kompleksa, ne kakršnakoli bistvena okrnitev kompleksa. To potrjujejo tudi navedbe C., da je nepremičnino namenilo kot stvarni vložek v drugo podjetje oziroma jo dajalo v najem. Glede ugotavljanja vrednosti neto aktive podjetja drugostopenjski organ pojasnjuje, da so upravičenci s cenitvijo sodnega izvedenca H.H. dokazali, da ob podržavljenju ugotovljena vrednost nepremičnin ni ustrezala realni vrednosti. Ker prvostopenjski organ tega ni upošteval, je napačno ugotavljal neto aktivo v višini valorizirane vrednosti ob podržavljenju ugotovljene vrednosti premoženja (tako premičnin kot nepremičnin). Po izračunu drugostopenjskega organa znaša neto aktiva 1.863.229,55 DEM, kar predstavlja vrednost nepremičnin v višini 1.469.640,93 DEM (po cenitvi H.H.), ter vrednost premičnin v višini 309.204,18 DEM in 84.384,44 DEM (kot izhaja iz prvostopenjskih odločb z dne 30. 6. 2008 in z dne 13. 3. 1995). Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je bilo upravičencu že vrnjeno premoženje v višini 1.391.712,66 DEM, pri čemer je upoštevana vrednost nepremičnin v višini 1.047.847,63 DEM, vrednost premičnin v višini 309.204,18 DEM (iz odločbe z dne 30. 6. 2008) in vrednost premičnin v višini 34.660,85 DEM (zaradi premalo rezerviranih delnic glede na odločbo z dne 13. 3. 1995). Razlika oziroma preostanek neto aktive je 471.517,08 DEM, kar pomeni, da preostanek neto aktive zadošča oziroma celo presega s cenitvijo ugotovljeno vrednost še nevrnjene parc. št. 1852/9 v višini 391.885,43 DEM in v obsegu 548 m2. V dopolnilnih cenitvah je cenilec pojasnil, da je v osnovnem poročilu celotno posest obravnaval kot kompleks in ne po parcelah. V zvezi s (pri)tožnikovim ugovorom, da je treba kot vrednost že vrnjenih nepremičnin upoštevati znesek 1.396.296,58 DEM iz odločbe z dne 4. 9. 1996, pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da je vrednost nepremičnin v tej odločbi temeljila na cenitvi z dne 10. 10. 1995 in je v obsegu zajemala vse podržavljene nepremičnine podjetja. V cenitev, izdelano po takrat veljavnih predpisih oziroma metodologiji, je bil zajet tudi del nepremičnine, ki sedaj predstavlja sporno parcelo. Peta točka izreka odločbe z dne 4. 9. 1996 glede na ugotovitev, da se s to odločbo ni vračalo vse nepremično premoženje, ne vzdrži. Med cenitvami je 14 let razlike, med tem se je spremenilo Navodilo, kar je cenilec upošteval pri cenitvi leta 2010. Valorizacija zneska iz odločbe z dne 4. 9. 1996 pa ni možna. Drugostopenjski organ zavrača tudi druge ugovore v zvezi s cenitvijo.

Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjsko in zoper drugostopenjsko odločbo. Navaja, da je prvostopenjski organ že v odločbi z dne 4. 9. 1996, s katero je v 1. točki izreka odločil, da je zavezan upravičencu izročiti v last parc. št. 1852/10, 1852/16 (kot del parc. št. 1852/9), 1852/15 (kot del parc. št. 1852/1) in 1852/11, odločil, da je vrednost premoženja iz 1. točke te odločbe 1.396.296,58 DEM. Ta vrednost je pravnomočno ugotovljena in jo je potrebno pri izračunu vrednosti že vrnjenega premoženja upoštevati. Odločba z dne 7. 8. 2006, s katero so bile izrečene za nične 9., 10. in 11. vrstica 1. točke izreka prej navedene odločbe, ni spremenila obsega vrnjenega premoženja, s tem pa tudi ne vrednosti. To izhaja tudi iz odločbe z dne 29. 9. 2006. Ker 5. točka izreka odločbe z dne 4. 9. 1996 ni bila odpravljena ali izrečena za nično, zavezuje vse udeležence postopka. Zato ne vzdrži trditev drugostopenjskega organa, da vrednost 1.396.296,58 DEM sicer predstavlja vrednost premoženja iz 1. točke te odločbe, kar pa glede na ugotovitev, da se ni vračalo vse premoženje, organa ne zavezuje. Tudi ni res, da vrednost 1.396.296,58 DEM zajema tudi sedanjo parc. št. 1852/9, saj je v obrazložitvi odločbe izrecno navedeno, da bo ta parcela predmet posebne odločbe, tj. sedaj izpodbijane odločbe. Sprememba predpisov vrednotenja pa ni razlog za neupoštevanje pravnomočne odločbe. Zato tožnik meni, da je treba znesek 1.396.296,58 DEM valorizirati na današnji dan, ob upoštevanju, da je bila vrednost že ugotovljena z odločbo z dne 1996. Po valorizaciji bo vrednost še višja. Pa tudi, če se vrednost ne valorizira, ni mogoče vrniti predmetne nepremičnine, saj iz podatkov spisa izhaja, da je upravičenec že prejel nepremičnine v vrednosti najmanj 1.396.296, 58 DEM, odškodnino v višini 86.387,78 DEM in odškodnino v obveznicah v višini 249.218,73 USD oziroma 360.791,54 DEM, skupaj 1.843.475,90 DEM, kar presega vrednost neto aktive in vrednost premoženja ob podržavljenju, ki jo je v višini 1.378.107,78 DEM pravilno ugotovil prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ je neto aktivo ugotovil drugače, z metodo razlike preostanka neto aktive, ki nima podlage v ZDen in na njegovi podlagi sprejetih predpisov. Nadalje tožnik ugovarja, da drugostopenjski organ ni izvedel dokaznega postopka, temveč le prilagodil ugotovitve, da bi lahko vrnil sporno parcelo. Tožnik je že v postopku opozoril na določbe ZUP, ki jih je organ kršil s tem, da ni izdal sklepa, s katerim bi opredelil naloge izvedenca in mu določil rok za izdelavo mnenja, stranki ni dal možnosti, da se izjavi, kdo bo izvedenec, izvedenca ni opozoril na posledice krive izpovedbe, nikoli ga ni zaslišal, torej se dokaz ni izvedel na obravnavi, in ni obrazložil, zakaj ni upošteval tožnikovih pripomb. Te je tožnik dal na dopolnitev oziroma preoblikovanje mnenja in opozoril, da iz razpredelnice „rekapitulacija vrednosti še nevrnjenih nepremičnin parc. št. 1852/9“ izhaja, da je upoštevano zemljišče za 311,58 m2, medtem ko izvedenec v obrazložitvi navaja, da je upoštevanih 548 m2. Ta razlika ni nikjer pojasnjena. Drugostopenjski organ je ugotovil drugačno dejansko stanje ne da bi opravil obravnavo in je uporabil dokazila, ki tožniku niso bila vročena in z njimi nikoli ni bil seznanjen. Tudi če bi se upoštevala vrednost neto aktive 1.863.229,55 DEM, ki jo je nepravilno ugotovil drugostopenjski organ, sporne parcele ne bi bilo mogoče vrniti, ker vrednost že vrnjenega premoženja znaša 1.843.475,90 DEM, vrednost sporne parcele pa je 391.885,43 DEM, torej je razlika le 19.753,60 DEM. Ob tem tožnik dodaja, da so upravičenci v pritožbi z dne 9. 4. 2010 navedli, da je znašala vrednost podjetja ob podržavljenju 1.670.728,15 DEM. Upravni organ pa je vezan na navedbe strank in ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranka ne zatrjuje oziroma ugotavljati drugačno vrednost, kot jo navaja stranka. Bistvena kršitev pravil postopka naj bi bila storjena zato, ker mu odločba z dne 30. 6. 2008, na katero se opira drugostopenjski organ, nikoli ni bila vročena in mu s tem ni bila dana možnost enakovredno sodelovati v postopku. O tej odločbi se ni mogel izjasniti. Tožnik tudi ugovarja, da drugostopenjski organ ni pravilno upošteval vrednosti že vrnjenih premičnin iz odločbe z dne 13. 3. 1995. Stališče organa, da je treba upoštevati realizacijo odločbe in ne izrek in pravico, ki iz nje izhaja, je zmotno. Poleg tega v spisu ni oziroma upravni organ ne navaja nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo res rezerviranih premalo delnic in je zato dejanska ugotovitev pravilna. Upravni organ jo je povzel iz navedb upravičencev in zanjo nima nobenega dokaza. V tem delu je odločba tudi neobrazložena. V zvezi z ugotavljanjem vrednosti neto aktive tožnik opozarja, da je v času podržavljenja obstajalo breme iz naslova zastavne pravice za terjatev Hranilno (pravilno Hranilnice) Dravske banovine v Ljubljani v znesku 1.000.000,00 din s pp. Posojilo iz leta 1938 je bilo izbrisano na podlagi izbrisne pobotnice z dne 25. 8. 1947. Za pravilno ugotovitev vrednosti premoženja ob podržavljenju je zato treba upoštevati, da so bile nepremičnine obremenjene s hipoteko, kar je zmanjševalo njihovo vrednost. S tem ko drugostopenjski organ navaja, da je tak ugovor neuspešno uveljavljala Slovenska odškodninska družba, bistveno krši pravila postopka. Upravni organ je vezan na izrek odločbe in ne na obrazložitev. Ne drži niti navedba, da iz aktov o podržavljenju izrecno izhaja, da podjetje pasive ni imelo. Vrednost podjetja izhaja iz aktov o podržavljenju, pri čemer lahko stranka dokazuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na tak način, ne ustrezajo realnim vrednostim. To pa je tožnik zatrjeval in za to trditev predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, kar pa upravni organ ni upošteval. Odločba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik ugovarja še, da sta oba upravna organa napačno ugotovila zavezanca za vrnitev nepremičnine. Lastninska pravica na sporni nepremičnini je bila namreč prenesena na družbo I. S pogodbo o ustanovitvi te družbe z dne 2. 7. 1991 je bila sporna nepremičnina vložena kot del stvarnega vložka tožnika v I. Do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ni prišlo, ker je to preprečila začasna odredba z dne 11. 10. 1993, tega pa tudi ni zahteval Zakon o podjetjih. Zaradi obstoja lastninske pravice I. na nepremičnini obstaja ovira za vrnitev v naravi po tretjem odstavku 16. člena ZDen, tožnik pa opozarja še na četrti odstavek istega člena. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi obe odločbi ter odloči, da se zavrne zahteva pok. A.A. za vračilo parc. št. 1852/9, ter odloči, da je toženka dolžna povrniti stroške tega upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa predlaga, da sodišče odpravi obe odločbi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe. Navaja, da je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku dopolnil ugotovitveni postopek. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnik zaprosil za vpogled v spis, ali bi mu bil ta onemogočen. Zato se je lahko seznanil z odločbama z dne 30. 6. 2008 in z dne 13. 3. 1995. Meni, da je bil dokaz s cenilcem pravilno izveden in da je cenitev opravljena v skladu z veljavnimi podzakonskimi predpisi.

Stranke z interesom J.J., K.K. in L.L. v odgovoru na tožbo predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov. Navajajo, da se delna odločba z dne 4. 9. 1996 ne nanaša na premoženje, ki je predmet te odločbe. Glede 5. točke izreka te odločbe menijo, da ni materialno pravnomočna, saj se z njo ugotavlja le dejstvo. Ker je le formalno pravnomočna, nikogar ne zavezuje in se je upravni organ lahko oprl na novo cenitev. Stranke z interesom zavračajo tožbene trditve, da bi moral organ kot vrednost nacionaliziranega premoženja upoštevati vrednost neto aktive podjetja v višini 1.378.107,78 DEM in se pri tem sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 1597/2005. Pravilno je vrednost podržavljenega premoženja ugotovil drugostopenjski organ, ki je pravilno izračunal tudi vrednost že vrnjenega premoženja. Vrednost obveznic v višini 309.204,18 DEM ni bilo treba kakorkoli oceniti, ker se upošteva nominalna vrednost. Poleg tega se metodologija določanja vrednosti premičnin od leta 2008 ni spremenila in zato ni utemeljen ugovor, da je upravni organ ravnal različno, ko je nepremičnine vrednotil po novi metodologiji, za premičnine pa vzel vrednost iz pravnomočne odločbe. Pravilna je tudi odločitev organa, da upošteva le nominalno 2.963 delnic M., saj je bila le glede tega števila delnic odločba z dne 13. 3. 1995 izvršljiva. V delu, v katerem je bila neizvršljiva, je ni mogoče upoštevati in bi jo organ moral po uradni dolžnosti izreči za nično. Postopkovnih kršitev ni bilo. Opustitev ustne obravnave v dopolnilnem ugotovitvenem postopku ni kršitev pravil ZUP. Stranke z interesom menijo, da je tožniku bila dana možnost sodelovanja v postopku in da se je lahko seznanil z odločbo z dne 30. 6. 2008 in izvršitvijo odločbe z dne 13. 3. 1995. Upravni organ se je pravilno opredelil do morebitnega dolga podržavljenega podjetja. Na tožniku je bilo breme, da dokaže, da je na dan podržavljen dolg še obstajal, pa mu to ni uspelo. Ne drži, da je predlagal dokazovanje z izvedencem, saj je izvedenca predlagal le glede ugotavljanja vrednosti nepremičnin. Stranke z interesom tudi oporekajo, da bi parc. št. 1852/9 prešla v last I., d.d., ki sploh ni podjetje v mešani lastnini.

Stranka z interesom N.N. se v odgovoru na tožbo pridružuje navedbam drugih strank z interesom in dodatno meni, da v drugostopenjskem postopku niso bila kršena pravila postopka. Pravilno je bilo tudi ovrednoteno podržavljeno premoženje ter vrnitev parc. št. 1852/9 naložena tožniku kot zavezancu. Meni še, da je tožbeni zahtevek napačno postavljen. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Predmet obravnavanega postopka je denacionalizacija podjetja G., d.z.o.z., ki je bilo podržavljeno A.A. z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 1039/45/17 z dne 2. 10. 1945, izdano na podlagi Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije. S predhodnimi odločbami prvostopenjskega organa je že bilo odločeno, da je upravičencu zavezanec M., d.o.o., dolžan na njegovo ime prenesti navadne delnice v vrednosti 59.672,82 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan oddaje Programa lastninskega preoblikovanja zavezanca – kot odškodnino za premičnine podržavljenega podjetja (odločba št. 301-39/93-03 z dne 13. 3. 1995), zavezanec Slovenska odškodninska družba, d.d., pa izročiti obveznice Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 249.218,73 USD s pripadajočimi obrestmi, izplačljive v protivrednosti v EUR - kot odškodnino za premičnine podržavljenega podjetja (odločba št. 301D-11/1992-125 z dne 30. 6. 2008) in 8.305,52 DEM – kot odškodnino za del nepremičnin (124 m2 parc. št. 2232/3) podržavljenega podjetja (odločba št. 301D-11/1992-146 z dne 13. 10. 2008). Z odločbama, ki se izpodbijata v tem upravnem sporu, sta prvostopenjski organ in drugostopenjski organ odločila, da se v obsegu podržavljenega podjetja upravičencu vrne tudi parc. št. 1852/9, poslovna stavba v izmeri 444 m2 in dvorišče v izmeri 104 m2, vl. št. 215 k.o. B. Drugostopenjski organ je to odločitev sprejel na deloma drugačnih dejanskih ugotovitvah. Med strankami je najprej sporno, ali je glede na to, da je bilo upravičencu podržavljeno podjetje deloma že vrnjeno v naravi in deloma v odškodnini, kot izhaja iz navedenih odločb, vračanje parc. št. 1852/9 še možno.

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen). Ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podjetja so kapital, ki se vrača denacionalizacijskim upravičencem, kar pomeni, da se podjetje vrača v vrednosti neto aktive, to je v razliki med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (drugi odstavek 8. člena Navodila). Sedanja vrednost neto aktive podržavljenega podjetja se po petem odstavku 44. člena ZDen ugotavlja z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti neto aktive (z upoštevanjem paritete dinarja do USD v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do USD na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja). Natančneje je metoda valorizacije predpisana v Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba).

Vrednotenje podržavljenih premičnin, nepremičnin in podjetij je podrobneje urejeno v Navodilu, ki v 4. členu določa, da se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti, praviloma določa na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek), vrednost nepremičnin pa se ugotavlja na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člen ZDen, to je po Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik) in po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) (drugi odstavek). Navodilo ob pogoju, da vrednosti, ugotovljene ob podržavljenju, ne ustrezajo tedanjim realnim vrednostim, dopušča ponovno ugotavljanje vrednosti. Te vrednosti se lahko dokazujejo z drugimi listinami oziroma dokazili (prvi odstavek 5. člena Navodila), kar pa ne velja za nepremičnine (drugi odstavek 6. člena Navodila). Opisan način velja tudi za ugotavljanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja (prvi odstavek 8. člena Navodila).

Ker se podržavljeno podjetje lahko vrača v različnih oblikah: kot podjetje (34. člen ZDen), z vzpostavitvijo lastninskega deleža na kapitalu (37. člen ZDen), z lastninsko pravico na nepremičninah (38. člen ZDen), v obliki odškodnine (43. člen ZDen), glede na prej pojasnjeno pa velja en način vrednotenja za nepremičnine, drug pa za vrednotenje preostalega premoženja, je ugotavljanje vrednosti neto aktive odvisno od oblike vračanja v konkretnem primeru (tako sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007, X Ips 11/2010 z dne 15. 12. 2011, X Ips 73/2010 z dne 15. 3. 2012).

V obravnavanem primeru, ko je dopuščeno ponovno vrednotenje nepremičnin podržavljenega podjetja, ugotavljanje vrednosti neto aktive, kar je prva premisa odločanja o možnosti vračanja parc. št. 1852/9, ni mogoče zgolj z valorizacijo denarnega zneska neto aktive, kot je navedena v zapisniku, sestavljenem ob podržavljenju 1. 9. 1945. Če v tej listini ugotovljena vrednost nepremičnin ni ustrezala njihovim realnim vrednostim ob podržavljenju, valorizacija te vrednosti, ki tudi sestavlja neto aktivo, ne pokaže realne sedanje vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja. Zato pri odločanju, ali se parc. št. 1852/9 še lahko vrača, ni mogoče šteti, da vrednost neto aktive podržavljenega podjetja znaša 1,378.107,78 DEM, kot je ugotovil prvostopenjski organ in ta izračun pojasnil s tem, da je upošteval vrednosti iz komisijskega zapisnika z dne 1. 9. 1945 ter jih prevrednotil po Odredbi. Stališče tožnika, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, je torej zmotno.

Drugostopenjski organ je izračunal, da znaša vrednost neto aktive 1.863.229,55 DEM, kar je seštevek vrednosti nepremičnin v višini 1.469.640,93 DEM (kot je nepremičnine ocenil cenilec), ter vrednosti premičnin v višini 309.204,18 DEM in 84.384,44 DEM (kot jo je ugotovil prvostopenjski organ v odločbah z dne dne 30. 6. 2008 in 13. 3. 1995). Iz teh odločb je razvidno, da je bila odškodnina za premičnine oziroma vrednost premičnin izračunana kot valorizirana vrednost popisanih in ocenjenih premičnin po komisijskem zapisniku z dne 1. 9. 1945. Po ugotovitvah drugostopenjskega organa je v tem zapisniku izrecno zapisano, da podjetje pasive nima. Navedeni izračun v načelu sledi predpisanemu načinu ugotavljanja vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, ki jo sestavlja vrednost nepremičnin – te se po že pojasnjenem vrednotijo po predpisih, izdanih na podlagi ZDen, in vrednost premičnin – ta se ugotavlja z valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti (ob tem da pasive podržavljeno podjetje ni imelo). Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izračun vrednosti neto aktive, kot ga je opravil drugostopenjski organ, nima podlage v ZDen in njegovih podzakonskih predpisih. Znesek 1.863.229,55 DEM je tudi po presoji sodišča tisti znesek, do višine katerega se podržavljeno podjetje lahko vrača. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi organ kot vrednost podržavljenega podjetja lahko upošteval le znesek 1.670.728,15 DEM, ki so ga navedli upravičenci v pritožbi z dne 9. 4. 2010 (sodišče ugotavlja, da so v tem znesku upoštevali cenitev nepremičnin iz leta 1995), saj upravni organ na to njihovo navedbo ni bil vezan. Upravni organ mora namreč glede na temeljno načelo materialne resnice (7. člen ZUP/86, 8. člen ZUP/99) in preiskovalno načelo (prvi odstavek 136. člena ZUP/86, prvi odstavek 139. člena ZUP/99) ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za odločitev (znesek 1.670.728,15 DEM ni predstavljal zahtevka denacionalizacijskih upravičencev, na katerega bi bil upravni organ vezan).

Tožnik po presoji sodišča zmotno meni, da je vrednost neto aktive zmanjšala hipoteka, vknjižena na podržavljenih nepremičninah za terjatev Hranilnice Dravske banovine v Ljubljani. Drugostopenjski organ se v izpodbijani odločbi glede upoštevanja hipoteke sklicuje na svojo odločbo z dne 30. 11. 2008. V njej je obrazložil, da zadolžnica z dne 16. 7. 1938, ki jo je pridobil iz arhiva, ne vsebuje amortizacijskega načrta, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ob podržavljenju še obstajal dolg, pa tudi iz izbrisne pobotnice z dne 25. 8. 1947 ni razvidno, kdaj je bil dolg plačan ter zaključuje, da na podlagi teh listin ni mogoče ugotoviti, ali in v kakšni višini naj bi dolg podržavljenega podjetja v času podržavljenja obstajal. Zato hipoteke ni mogoče upoštevati. S temi ugotovitvami se je tožnik v postopku lahko seznanil (kar sodišče ugotavlja v nadaljevanju te obrazložitve, ob presoji očitanih postopkovnih kršitev). V zvezi s tožnikovim ugovorom, da upravni organ ni izvedel dokaza z izvedencem, sodišče ugotavlja, da je tožnik v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 7. 3. 2011 predlagal dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem gradbene in/ali finančne stroke. O tem se prvostopenjski organ ni opredelil, iz obrazložitve drugostopenjske odločbe pa izhaja, da je drugostopenjski organ tak dokaz ocenil za nepotreben. Tudi sodišče meni, da na podlagi že navedenih razpoložljivih listin v zvezi z vpisano hipoteko, ob tem da drugih dokazov, s katerimi bi se lahko dokazal obstoj dolga ob podržavljenju, tudi tožnik ni predložil, izvedba dokaza z izvedencem (finančno stanje podržavljenega podjetja naj bi ugotavljal izvedenec finančne stroke) ne bi privedla do drugih zaključkov, kot jih je sprejela sama uradna oseba. Točna je namreč tudi ugotovitev drugostopenjskega organa v sedaj izpodbijani odločbi, da iz aktov o podržavljenju izhaja, da podržavljeno podjetje pasive ni imelo. To je izrecno zapisano v komisijskem zapisniku z dne 1. 9. 1945. Drugostopenjski organ je vrednost že vrnjenega premoženja, ki pomeni drugo premiso o možnosti vračanja parc. št. 1852/9, ugotovil v višini 1.391.712,66 DEM. V tem znesku je zajeta vrednost nepremičnin v znesku 1.047.874,63 DEM (po cenitvi) ter vrednost premičnin v znesku 309.204,18 DEM (po prvostopenjski odločbi z dne 30. 6. 2008, s katero je bila določena odškodnina v znesku 249.218,73 USD) in v znesku 34.660,85 DEM (po prvostopenjski odločbi z dne 13. 3. 1996, s katero je bilo odločeno, da mora zavezanec na denacionalizacijskega upravičenca prenesti delnice v vrednosti 59.672,82 USD – upoštevajoč premalo rezervirane delnice). Tožnik se s tako ugotovljeno vrednostjo že vrnjenega premoženja ne strinja.

Sodišče ne pritrjuje tožniku, da bi moral upravni organ kot vrednost že vrnjenih nepremičnin upoštevati znesek 1.396.296,58 DEM. Ta znesek je bil naveden v 5. točki izreka prvostopenjske odločbe z dne 4. 9. 1996 in naj bi predstavljal vrednost nepremičnin, o katerih je bilo odločeno v 1. točki izreka te odločbe, ki pa ni vključevala sedanje parc. št.1852/9. Ugotovitev drugostopenjskega organa, da ta vrednost ni bila pravilno navedena, ima podlago v listinah upravnega spisa. V poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 28. 3. 1996, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe, je izrecno navedeno, da je vrednost celotnega premoženja, torej vključno s parc. št. 1852/9, 1.396.296,58 DEM, to pa je izhajalo iz Izvedeniškega in cenitvenega poročila z dne 10. 10. 1995, katerega je izdelal cenilec H.H. in se je nanj pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja v tej odločbi oprl upravni organ. Tudi če ni mogoče šteti, da gre pri navedbi zneska v 5. točki izreka odločbe z dne 4. 9. 1996 za pisno napako, sodišče meni, da se tožnik ne more sklicevati, da znesek 1.396.296,58 DEM predstavlja pravnomočno ugotovljeno vrednost nepremičnin in ga je kot takšnega treba upoštevati. Navedba vrednosti nepremičnin ni obvezna sestavina izreka denacionalizacijske odločbe niti po določbah ZDen, niti v smislu določb ZUP. Po prvem odstavku 66. člena ZDen organ odloči o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača. Obliko in obseg nepremičnin, ki se vračajo v naravi, pa ne definira njihova vrednost, temveč zemljiškoknjižni in zemljiškokatastrski podatki. Enak zaključek izhaja iz določb ZUP. Po 208. členu ZUP/86 (sedaj 213. člen ZUP/99) se z izrekom odloči o predmetu postopka, torej o pravici oziroma vrnitvi podržavljene nepremičnine. Vrednost nepremičnine pa ni pravica, temveč je dejstvo. Zato se je po mnenju sodišča drugostopenjski organ, ko je odločal o dopustnosti vrnitve parc. št. 1852/9, lahko oprl na novo cenitev nepremičnin iz leta 2010. Le-to je cenilec izdelal na podlagi v času ponovne cenitve veljavnih podzakonskih aktov, to je z upoštevanjem Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila, ki je podrobneje predpisalo vrednotenje oziroma upoštevanje fundusa in funkcionalnega zemljišča, in ob drugačnem pristopu (kot je cenilec pojasnil, je v prvi cenitvi podržavljene nepremičnine ocenil kot kompleks, v drugi pa kot poslovne stavbe s pripadajočim zemljiščem). V Izvedeniškem in cenitvenem poročilu z dne 1. 12. 2010 je cenilec H.H. izračunal vrednost vseh podržavljenih nepremičnin v času podržavljenja in v času vračanja, v odgovoru na pripombe strank na izvedeniško mnenje z dne 19. 1. 2011 pa je specificirano prikazal vrednost vrnjenih in vrednost še nevrnjene nepremičnine. Vrednost že vrnjenih nepremičnin je ocenil na 1.047.847,63 DEM. Glede na pojasnjeno sodišče ne sledi tožnikovemu mnenju, da bi bilo kot vrednost že vrnjenih nepremičnin treba upoštevati znesek 1.396.296,58 DEM in ga valorizirati. Gornjim argumentom dodaja še, da je valorizacija denarnih zneskov v denacionalizacijskem postopku izključena. Ohranjanje realne vrednosti je zakonodajalec zagotovil s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta, prej DEM, sedaj EUR (enako obrazložitev sklepov Ustavnega sodišča RS št. U-I-169/02, U-I-32/09, Up-178/09).

Strinja pa se sodišče s tožnikom, da drugostopenjski organ ni pravilno upošteval vrednosti že vrnjenega premoženja po odločbi z dne 13. 3. 1995, s katero je bila določena odškodnina v obliki delnic. Odločitev, sprejeta v denacionalizacijskem postopku o vrnitvi podržavljenega podjetja v obliki lastninskega deleža na družbenem kapitalu, ki se je izrazila s pravico denacionalizacijskih upravičencev do delnic zavezanca, se je izvršila v postopku lastninskega preoblikovanja zavezanca. V tem postopku se je delež denacionalizacijskih upravičencev določil od vrednosti celotnega družbenega kapitala (osnovnega kapitala in rezerv). Če je zavezanec oblikoval rezerve, se je zmanjšal osnovni kapital, kar je vplivalo na število delnic, v katere se je preračunala z denacionalizacijsko odločbo določena odškodnina (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-112/97 z dne 16. 10. 1997). Zato bi drugostopenjski organ lahko štel, da upravičenec ni dobil toliko delnic, kot naj bi mu šlo iz odločbe z dne 13. 3. 1995, če bi upravičenec to uspešno uveljavil v postopku lastninskega preoblikovanja (v zvezi s t.i. prvim soglasjem po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij). To pa iz podatkov predloženega upravnega spisa ni razvidno. Zato sodišče pritrjuje tožniku, da bi drugostopenjski organ moral pri višini vrednosti že vrnjenega premoženja upoštevati celoten znesek iz odločbe z dne 13. 3. 1995. Vendar pa hkrati ugotavlja, da to na odločitev ne vpliva, saj bi bila tudi z upoštevanjem celotnega zneska (84.384,44 DEM) (ob upoštevanju vrednosti nepremičnin v višini 1.047.847,63 DEM in odškodnine v višini 309.204,18 DEM – preračunana odškodnina po odločbi z dne 30. 6. 2008) razlika med vrednostjo neto aktive (1.863.229,55 DEM) in vrednostjo že vrnjenega premoženja (1.441.436,25 DEM) tolikšna (1.863.229,55 DEM – 1.441.436,25 DEM = 421.793,30 DEM), da bi dopuščala še vrnitev parc. št. 1852/9, ki je ocenjena na 391.885,43 DEM.

Glede na navedeno v prejšnji točki obrazložitve sodišče zavrača izračun vrednosti že vrnjenega premoženja, kot ga podaja tožnik v tožbi (1.396.296,58 DEM- vrednost vrnjenih nepremičnin po odločbi z dne 4. 9. 1996 + 86.387,78 DEM-odškodnina po odločbi z dne 13. 3. 1995 + 360.791,54 DEM-odškodnina v obveznicah po odločbi z dne 30. 6. 2008). O vrednosti že vrnjenih nepremičnin se je sodišče opredelilo v točki 16 te obrazložitve. Glede ostalih dveh zneskov pa pojasnjuje, da se, kolikor je bilo odškodovanje priznano s prej izdanimi odločbami, pri primerjavi vrednosti neto aktive s prej priznano višino odškodnine upošteva za premoženje, ki je bilo vrednoteno v USD, tečaj USD/EUR na dan izdaje odločbe o odškodnini. To izhaja iz zakonskega izhodišča, da se vrednost premoženja določi ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen) oziroma na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 85. člena ZDen). Z odločitvijo o odškodnini je namreč določeno, kakšen delež vrednosti podržavljenega premoženja je bil upravičencu že vrnjen. Tožnik v tožbi ni navedel, kateri tečaj je pri izračunu upošteval, nedvomno pa to ni bil tečaj na dan izdaje odločb, s katerimi je bila določena odškodnina. Ta tečaj pa je upošteval drugostopenjski organ. S svojimi izračuni torej tožnik ni uspel dokazati, da razlika med vrednostjo neto aktive in vrednostjo že vrnjenega premoženja ni tolikšna, da ne bi bilo mogoče vrniti še parc. št. 1852/9, kot sta to odločila oba upravna organa.

Odločba o vrnitvi parc. št. 1852/9 ni obremenjena z bistvenimi postopkovnimi kršitvami, ki bi narekovale njeno odpravo. Neutemeljeni so po presoji sodišča tožnikovi ugovori o kršitvi pravil postopka pri izvedbi dokaza s cenilcem. Listinska dokumentacija v upravnem spisu izkazuje, da je prvostopenjski organ določil cenilca H.H. s sklepom z dne 13. 10. 2010 in mu naložil, da ugotovi vrednost premoženja podjetja ob podržavljenju, današnjo vrednost podržavljenega premoženja in današnjo vrednost že vrnjenega premoženja (s tem sklepom je določil cenilca, ko je v ponovljenem postopku odločal o vrnitvi parc. št. 1852/9, pred tem pa je istega cenilca postavil že s sklepom z dne 21. 7. 2007, imenovanega cenilca pa je na obravnavi dne 9. 6. 2006 predlagal tožnikov pooblaščenec). Vročitev sklepa o določitvi cenilca tožnikovemu pooblaščencu izkazuje potrdilo v upravnem spisu. Prav tako je izkazana vročitev Izvedeniškega in cenitvenega poročila z dne 1. 12. 2010. Na obravnavi dne 6. 1. 2011, na kateri je bila prisotna tudi predstavnica odvetniške družbe, ki zastopa tožnika, je cenilec odgovarjal na pripombe, ki so jih podali denacionalizacijski upravičenci, pisni odgovor cenilca z dne 19. 1. 2011 pa je bil vročen tudi tožnikovemu pooblaščencu. Na tožnikove pripombe, vsebovane v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 7. 3. 2011, je cenilec 29. 3. 2011 podal ustni odgovor pred prvostopenjskim upravnim organom. Njegova pojasnila je uradna oseba povzela v odločbi z dne 31. 3. 2011. Drugostopenjski organ je zapis cenilčevega odgovora, ki ga je opravil prvostopenjski organ dne 29. 3. 2011, z dopisom z dne 9. 11. 2011 poslal tožnikovemu pooblaščencu. Z dopisom z dne 22. 11. 2011 pa je cenilca pozval, da mnenje dopolni tako, da bo iz njega razviden obseg in vrednost parc. št. 1852/9. Dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 9. 12. 2011 je bila tožnikovemu pooblaščencu poslana z dopisom z dne 14. 12. 2011. Na tožnikove pripombe je drugostopenjski organ odgovoril v svoji odločbi.

Iz opisanega postopka dokazovanja s cenilcem izhaja, da je bil cenilec v skladu z določbami ZUP določen s sklepom prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ pa novega sklepa ni bil dolžan izdati, saj je dokazovanje z že postavljenim cenilcem le dopolnjeval. Dokaz s cenilcem se je izvajal (tudi) na obravnavi, prav tako je imel tožnik možnost dati pripombe na pisne dopolnitve cenitve. O tožnikovih pripombah na cenitev sta se upravna organa, upoštevajoč cenilčeva pojasnila, opredelila v svojih odločbah. Na v tožbi izpostavljeno pripombo glede upoštevanje obsega zemljišča pri vrednotenju pisarn v traktu A (311,58 m2 - v dopolnitvi z dne 19. 1. 2011 oziroma 548,00 m2 - v dopolnitvi z dne 9. 12. 2011) je odgovoril že cenilec v teh dopolnitvah, ko je pojasnil, da je za vrednotenje pomembno samo dejstvo, da je vrnjena enaka površina zemljišča, kot je bila podržavljena. Iz navedenih dopolnitev cenitve je razvidno, da je v obeh dopolnitvah cenilec pri izračunu vrednosti stavb skupaj upošteval 5.442 m2 pripadajočega zemljišča, kar je toliko, kot je znašal obseg podržavljenega zemljišča. V obeh dopolnitvah je cenilec poslovne prostore v traktu A ocenil na 391.885,43 DEM, torej obseg zemljišča, ki ga je pri tem upošteval, ni spremenil ocenjene vrednosti. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ugotavlja, da parc. št. 1852/9, kot je bila vrnjena z izpodbijanima odločbama, odgovarja obsegu še nevrnjenega dela nepremičnin podržavljenega podjetja. Temu pa tudi tožnik ne oporeka.

Na tožbeni ugovor tožnika, da mu nikoli ni bila vročena odločba z dne 30. 6. 2008, sodišče odgovarja, da mu ta odločba ni mogla biti vročena, saj v postopku, v katerem se je podjetje vračalo v obliki odškodnine, ni bil stranka (odločba se vroči strankam v postopku, 206. člen ZUP/86 oziroma 210. člen ZUP/99). Vendar to ne pomeni, da se o njej, kot o relevantnem dejstvu v predmetnem postopku, ni mogel izjasniti. Prvostopenjski organ je (tudi) to odločbo navedel v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 17. 12. 2008, na podlagi katerega je z odločbo z dne 19. 1. 2009 prvič odločil o vrnitvi parc. št. 1852/9, nato v pozivu strankam za opredelitev do ugotovitev upravnega organa z dne 27. 1. 2010 in v končnem poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 15. 2. 2010. S tem pa je bila tožniku dana možnost seznanitve z izdajo te odločbe, z vpogledom v spis pa tudi z njeno vsebino.

Sodišče mora zavrniti tudi tožnikove ugovore, da ni zavezanec za vrnitev parc. št. 1852/9. Oba organa sta se opredelila, da pogodba o ustanovitvi družbe I., d.d., z dne 2. 7. 1991, ki je tudi edini tožbeni argument tožnika, kateri naj bi izključeval njegovo zavezanost za vrnitev, ne zadošča za ugotovitev, da naj bi bil zavezanec I., d.d. - v likvidaciji. Prvostopenjski organ je menil, da bi bil prenos parc. št. 1852/9 s to pogodbo od tožnika na I. v nasprotju z 88. členom ZDen in zato ničen, drugostopenjski organ pa je upošteval še dejstvo, da lastniški prenos v zemljiški knjigi ni bil nikoli izveden. Ob drugih dejanskih ugotovitvah drugostopenjskega organa, ki jih tožnik ni prerekal, čeprav mu je to možnost tudi drugostopenjski organ dal in sicer, da je tožnik zoper I. vložil tožbe, iz katerih izhaja, da je sporno parcelo dal I. le v najem in da niti likvidacijski upravitelj ni potrdil, da je bila parcela kdajkoli v sredstvih I., sodišče sprejema zaključek upravnih organov, da je zavezanec za vrnitev parc. št. 1852/9 tožnik, kot pravilen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Odločitev o zahtevkih tožnika in strank z interesom za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.