Jedro

Tožena stranka mora stopnjo nasilja ugotavljati preko štirih dejavnikov oziroma elementov: število žrtev (vključno z ranjenimi) v vojnih spopadih in število civilnih žrtev (in ranjenih) skozi določeno časovno obdobje, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči in tudi dostave hrane ali pitne vode.

V izvorni državi morajo biti zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku. Merilo varnosti vrnitve in t.i. test razumnosti nastanitve v varnem predelu države mora sodišče opraviti s potrebno skrbnostjo, to pa zajema ugotovitev varne poti na alternativno območje, realno pričakovanje, da bo tožnik na tem območju sprejet in da se bo lahko nastanil (ustalil) oziroma da tega kraja ne bo prisiljen zapustiti zaradi nečloveških ali ponižujočih razmer.

Kadar je v določeni državi notranji oboroženi spopad ali pa mednarodni oboroženi spopad z elementi nediskriminatornega nasilja in je prosilec civilist, potem mora pristojni organ najprej presojati pogoje za subsidiarno zaščito po 3. alineji 28. člena ZMZ in šele če ti pogoji niso izpolnjeni, pride lahko v upoštev tudi presoja z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-69/2011/54 (1312-09) z dne 20. 8. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... 1994 v kraju Abkhor, ki je državljan Islamske republike Afganistan), za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je tožnik pravočasno poslal prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, ki jo je pristojni organ prejel 18. 4. 2013. Tožniku, ki ga tožena stranka imenuje vlagatelj, je bil z odločbo št. 2142-69/2011/28 (1372-07) z dne 30. 5. 2012 priznan status subsidiarne oblike zaščite, pri čemer je odločba z dnevom vročitve 4. 6. 2012 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta. Odločba je postala pravnomočna 19. 6. 2012. Tožnik je bil ob izdaji odločbe mladoleten. Prav tako je bilo v dvomu sprejeto, da je hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi ter da prihaja iz območja province Sari Pul. Za vse ostale njegove izjave, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, pa je bilo ugotovljeno, da so neskladne, protislovne in popolnoma neverjetne, zaradi česar je bil vlagatelj ocenjen kot splošno neverodostojen. Status subsidiarne zaščite je bil vlagatelju priznan izključno zato, ker je bilo v postopku mednarodne zaščite v dvomu sprejeto, da je vlagatelj mladoletnik brez spremstva, ki v izvorni državi nima ožjih sorodnikov, h katerim bi lahko šel živeti, in ki bi poskrbeli zanj ter mu ob vrnitvi ne bi bila zagotovljena ustrezna oskrba in sprejem. Vlagatelj je na osebnem razgovoru pojasnil, da se je mama poskušala vrniti nazaj v Afganistan in pridobila njegovo "tazkiro", ki jo bo poskušal predložiti. Dobila jo je na matičnem uradu v Sari Pul, kjer se nahaja knjiga z vsemi podatki o družinah in rojstvih v tem mestu. Sedaj ima "tazkiro" mamina prijateljica, ki živi v Mazar-e Sharifu. Tudi veliko drugih dokumentov je mama pustila v hrambi pri njej. Če bi oziroma bo kaj potrebovala, bi to dobila pri njej. Tako je tudi naročila, da če bo on potreboval rojstni list, da mu ga pošlje. Pojasnil je, da je okraj Sari Pul, v katerem je živel, več etnični kraj, kjer živijo npr. Hazari, Tadžiki, Paštunci, Turki, Uzbeki in Arabci. Med vsemi temi skupinami prihaja do konfliktov in spopadov, predvsem njih Hazare pa gledajo drugače, ker so šiiti. Sovražijo jih in med njihovo molitvijo v mošejah prihaja do bombnih napadov. V času praznovanja ashure se povečajo napadi nanje in poveča se število smrtnih žrtev. Izvedel je tudi, da je cestna povezava med Sari Pul in Mazar-e Sharifom tarča nenehnih napadov na civiliste, ki jih oropajo in tudi ubijejo. V tem kraju naj bi živelo približno 2000 Talibanov, za katere se uradno ne ve, vendar se gibljejo na tem območju in izzivajo konflikte. Poleg tega se v ta kraj ne more vrniti tudi zaradi spopadov med sorodniki in konflikta. Mama je kot ženska v manjši nevarnosti, zato se je poskušala vrniti in živeti v Sari Pul, vendar se je zaradi varnostne situacije morala priseliti nazaj v Iran. Zanj pa bi bila vrnitev pogubna, saj bi ga sorodniki zanesljivo ubili. V Mazar-e Sharifu, Kabulu nenehno prihaja do bombnih samomorilskih napadov, ki terjajo veliko smrtnih žrtev. Običajno se manjše število žrtev, 5 do 6, sploh ne omenja. Šele če gre za večje število, je mogoče zaslediti poročanje o tem. Stikov z izvorno državo nima. Edini klic v Afganistan je opravil v času, ko je bila tam njegova mama. V Afganistan je odšla sama pred približno 3 ali 4 meseci in tam ostala približno en mesec. Večinoma je bila pri prijateljici v Mazar-e Sharifu. Z njo je tudi odšla v Sari Pul urediti zadeve. Potem pa se je vrnila v Iran. Iz Irana je odšla uradno, ker se je želela vrniti v Afganistan in zato so jo pustili. Potem pa je ugotovila, da možnosti življenja tam zanjo ni. Nazaj je morala ilegalno, ker nima nobenega iranskega dokumenta. Tudi bratu je svetovala, da se ne poskusi vrniti v Afganistan, ker bi to zanj bilo zelo nevarno. V nadaljevanju je vlagatelju vprašanja postavljala njegova pooblaščenka, in sicer, ali je pridobitev "tazkire" predstavljalo kakšno težavo. Vlagatelj je odgovoril, da je mama imela kar nekaj težav v zvezi s tem. Večkrat so jo odslovili, da naj pride naslednji dan in za njeno pridobitev je potrebovala teden dni. Državni organi izdajo "tazkiro" šele, ko preverijo vse podatke in nato s pečatom mesta Abkhor garantirajo verodostojnost dokumenta. Sorodniki, ki so njihovi sovražniki, niso vedeli, da se mati nahaja v Sari Pulu in da ureja njegovo "tazkiro". Vedo pa, da živi v Iranu. Na vprašanje pooblaščenke, ali se je mati počutila varno, je vlagatelj odgovoril, da nikakor ne, saj bi v nasprotnem primeru ostala tam in živela naprej v Sari Pulu, kar je bil tudi njen cilj. Ker je dojela, da se tudi on ne more vrniti nazaj v Afganistan, mu je uredila "tazkiro". Bratu pa je svetovala, naj se ne poskuša vrniti v Sari Pul, ker je nevarno. Mati ni odšla na njihov dom in ni obiskala njihove zemlje, ker je dobila informacijo, da tam sedaj živijo drugi ljudje in iz strahu ni odšla tja. Uredila je, kar je načrtovala, njegovo "tazkiro" in se vrnila nazaj v Iran. Nadalje je na vprašanje o poti iz Mazar-e Sharifa do Sari Pul odgovoril, da se je mati z veliko strahu odločila za to pot. Znano je, da na obeh povezavah med tema dvema krajema (makadamska cesta in asfaltirana pot) prihaja do vsakodnevnih napadov na civiliste. Skupine ropajo, poberejo predvsem denar, veliko pa je tudi smrtnih žrtev. Ubitih je bilo tudi nekaj policistov, ko so prevažali denar iz Mazar-e Sharifa v Sari Pul. Mati je izbrala za prevozno sredstvo minibus, ki vozi samo v dnevih, ko je varnost boljša. Povedala mu je za znanca iz Sari Pula, ki je bil na tej cestni povezavi prijet s strani roparjev in ker jim ni izročil denarja, ki so ga našli pri njem, so mu odrezali nogo in ga nato ubili. Na tak način ustrahujejo druge ljudi, da takoj izročijo ves denar. Nikoli se ne ve, kdo so roparji. Lahko so sosedje, sovaščani ali ljudje iz državnih služb. Znanci so ponavadi zamaskirani, če pa gre za neznane ljudi iz drugih krajev, pa tudi zamaskirani niso. Nikoli se ne ve, kdo te je napadel. Mati je bila na poti iz Sari Pula enkrat ustavljena. Ustavila jo je neznana oseba, ki je imela raketno orožje. Ko je voznik povedal, da so samo štiri ženske, jih je spustil naprej. Čeprav se mami ob obisku v Afganistanu ni pripetilo nič posebnega, se tam ni počutila varne, ker je bila informirana, da je v njihovem kraju veliko oboroženih spopadov. Tudi na poti iz Kabula do njihovega mesta potekajo spopadi med Nato enotami in drugimi, zato je začutila veliko nevarnosti in nezmožnosti za varno življenje v Afganistanu in se je odločila vrniti v Iran. Napadi na civiliste so zelo pogosti. Napadajo tudi uradne osebe, vojake Nata, Američane in afganistansko vojsko. Kljub temu, da so zelo zavarovani in imajo spremstvo, se še vedno dogajajo bombni napadi in veliko je žrtev med njimi. Kdo bo šele potem zavaroval navadne ljudi. Potovanje v Afganistanu je zelo nevarno. Bolj varno se lahko počutijo le tisti, ki se prevažajo z letali. Mama je verjetno imela manj težav, ker je potovala z ženskami. Roparji pa v glavnem napadajo moške in otroke in avtomobile, za katere mislijo, da imajo potniki veliko denarja. Na vprašanje, ali bi lahko preživel sam v Kabulu, je odgovoril, da zelo težko, ker tam nima sorodnikov, prijateljev ali znancev. Lahko bi zdržal nekaj mesecev, nikakor pa tam ne bi mogel za vedno živeti. V Kabulu bi bil navaden prišlek, brez informacij in pogojev za življenje. Nihče mu tam ne bi pomagal, saj imajo vsi svoje skrbi in težave za preživetje vsakdana. Živeti tudi ne bi mogel pri materini prijateljici v Mazar-e Sharifu. Tudi ona ima svoje težave in si ne želi dodatnega bremena. Ker to ve, o tej možnosti ne razmišlja. Pri njih tudi ni navade ne možnosti, da bi živel pri ženski, saj ji še roke ne sme dati ali je pozdraviti, kaj šele, da bi živel pri njej. Ko je sam potoval iz Herata v Kandahar je bil pred njimi zažgan avtomobil. Oni so imeli srečo, da so bili za tem avtomobilom in niso bili zadeti. Takrat so prišli tudi pripadniki državne armade. Na vseh poteh se dogajajo nenehni napadi. Se pa zgodi kakšen dan, da napadov ni. Sam je veren in praznuje praznik ashure. Če bi se vrnil, bi zagotovo praznoval tudi sam in se udeležil vseh obredov, ker je to njegova obveznost kot muslimana šiita. Ne ve, kdaj nazadnje je bil praznik ashura. Zadnji dve leti nima točnih informacij o tem, ker datum ni fiksen. Mama mu v pogovorih omeni, da to poteka, vendar sproti to pozabi. Ne verjame tudi, da bi tukaj zaradi načina praznovanja, to sploh bilo dovoljeno.

2. V prvotnem postopku so bile vlagatelju posredovane informacije o izvorni državi. Pristojni organ je zavrnil vlagateljevo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Iz določb v času izdaje te odločbe veljavnega ZMZ izhaja, da so v primeru podaljšanja subsidiarne oblike zaščite relevantni le tisti razlogi, ki jih je oseba uveljavljala v prošnji za mednarodno zaščito, zaradi katerih je bila določeni osebi subsidiarna oblika zaščite priznana. Glede teh razlogov je torej potrebno ugotoviti, ali le-ti še vedno obstajajo in s tem utemeljujejo podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Pri presoji se torej ne upoštevajo razlogi, podani v prošnji za mednarodno zaščito, ki niso botrovali priznanju enega ali drugega statusa, niti kakšni novo nastali razlogi. Podaljšanje subsidiarne zaščite je torej zgolj preverjanje razlogov, zaradi katerih je bila subsidiarna zaščita osebi podeljena.

4. Iz odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite nadalje izhaja, da se vlagatelj ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, in da so njegove izjave, ki so se nanašale na samo bistvo v postopku uveljavljenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite (preganjanje s strani sorodnikov zaradi starega zemljiškega spora), neskladne, protislovne in popolnoma neverjetne, zaradi česar je bil ocenjen kot splošno neverodostojen. Vlagatelj, takrat prosilec, s svojimi izjavami v postopku ni izkazal razlogov za priznanje mednarodne zaščite in zato njegova prošnja s subjektivnimi elementi ni bila utemeljena.

5. Čeprav je bil vlagatelj na osebnem razgovoru seznanjen, da je za odločanje o njegovi prošnji o podaljšanju subsidiarne zaščite pomembna le varnostna situacija v izvorni državi, je svoje izjave navezoval na razloge. ki jih je podal že v prošnji za mednarodno zaščito. Organ še enkrat izpostavlja, da je z odločbo, s katero je bil vlagatelju priznan status subsidiarne oblike zaščite res sprejel, da je vlagatelj hazarske narodnosti in šiit, vendar pa to ni bil razlog, da mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite. Na podlagi temeljite preučitve številnih informacij in mednarodnih poročil je bilo že takrat ugotovljeno, da v okraju Sangcharak, provinca Sari Pul niso take razmere, zaradi katerih bi bili tam Hazari in šiiti preganjani. Poleg tega tudi sedaj vlagatelj ni navajal nobenih osebnih okoliščin, ki bi jih lahko povezali z njegovo hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo. Njegova pooblaščenka je predložila informacije, ki poročajo o posameznih napadih na Hazare, katere pa so tako verski kot politični voditelji ostro obsodili. Tudi bombna napada na šiitska templja v mestih Kabul in Mazar-e Sharif ob praznovanju ashure v letu 2011 nista bila izvedena s strani Talibanov, saj so le-ti napada odločno zanikali in obsodili, odgovornost pa je prevzela pakistanska teroristična skupina Lashkar-e Jhangvi al Alami. Pristojni organ se tudi ne more strinjati s komentarjem, da informacije o Hazarih izkazujejo, da se varnostna situacija za navadne državljane ni niti malo izboljšala. Te med drugim navajajo, da so tudi Hazarom odprta vrata univerz, da se vzpostavljajo številne šole tako za dečke kot deklice, da so jim omogočena delovna mesta v javni upravi in da imajo različne možnosti napredovanja, ki jim je bilo tako dolgo onemogočeno. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da tudi novejša poročila ne izkazujejo verjetnosti, da so vsi Hazari in šiiti v Afganistanu zgolj zaradi svoje narodnosti in veroizpovedi izpostavljeni preganjanju v skladu z Ženevsko konvencijo.

6. Pri odločitvi pristojnega organa v konkretni zadevi sta glede na vse navedeno bistveni zgolj dve okoliščini, zaradi katerih je bila vlagatelju tudi priznana subsidiarna zaščita, in sicer njegova starost in varnostne razmere v njegovi izvorni državi.

7. Precej neprepričljive so njegove navedbe, da je rojstni list oziroma "tazkiro" pridobila mama pred 3 ali 4 meseci, pri tem imela kar nekaj težav in kljub temu vztrajala zato, ker jo je on tako prosil. To je storil zato, ker je bil tukaj večkrat vprašan po osebnem dokumentu in je menil, da bi bilo dobro, če bi si ga lahko priskrbel. Pristojni organ ocenjuje, da so vlagateljeve navedbe v zvezi z osebnim dokumentom povsem neprepričljive. Če bi držale njegove navedbe, da je mama imela težave pri pridobitvi njegove "tazkire" in jo kljub temu dobila, bi jo po mnenju pristojnega organa, glede na njegovo željo, da bi jo rad imel, v teh mesecih že lahko prejel, tudi po redni pošti, tako kot je predhodno prejel neke druge dokumente. Namesto tega je šele na osebnem razgovoru odgovoril, da jo lahko predloži najkasneje v enem mesecu, vendar jo tudi v letu dni, ki je preteklo od njegovega osebnega razgovora, še vedno ni predložil. Poleg tega pa ni povsem logično, zakaj je mati po vseh težavah, ki naj bi jih imela, pustila tako pomembne dokumente, kot so osebni, v hrambi pri prijateljici v Afganistanu. Če bi držale vlagateljeve navedbe, da jo je sam prosil za dokument, bi mu tega zagotovo takoj poslala že mama sama in ne bi naročila prijateljici, naj mu ga pošlje, če ga bo potreboval. To naj bi namreč izhajalo že iz njegove prošnje, da bi ga rad imel, zaradi česar naj bi mama, kljub težavam, vztrajala in ga pridobila. Ne glede na navedeno, pa za pristojni organ ni sporno, da je vlagatelj v času bivanja v Republiki Sloveniji postal polnoleten, čemur tudi sam ni oporekal. Mladoletnost je kot okoliščina, ki je bistveno vplivala na priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, prenehala obstajati.

8. Iz zgoraj navedenega tako izhaja, da je v vlagateljevem primeru za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite potrebno oceniti varnostno situacijo v izvorni državi vlagatelja zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada. Ker je od izdaje odpravljene odločbe pristojnega organa preteklo leto dni, je ta v ponovnem postopku z dopisom št. 2142-69/2011/53 (1312-09) z 8. 7. 2014 vlagatelju posredoval nove, ažurne informacije o njegovi izvorni državi, upoštevane v tej odločbi, z možnostjo, da nanje poda svoje stališče in komentarje. Vlagatelj je pristojnemu organu posredoval 24 strani dolg komentar, ki vsebuje večje število različnih odlomkov informacij o izvorni državi, katere je pristojni organ skrbno preučil in vključil v svojo oceno o varnostni situaciji v njegovi izvorni državi.

9. Organ je z informacijami preveril, kakšne so razmere v vlagateljevi provinci, vendar novejših podatkov (objavljenih po izdani odločitvi o subsidiarni zaščiti) posebej za provinco Sari Pul in okraj Sangcharak ni našel. Prav tako ni bilo mogoče najti kakšnih natančnejših informacij o varnosti cest v vlagateljevi provinci. Vlagatelj je v zvezi z nevarnostmi na poti predložil priporočila avstralske vlade in Združenega kraljestva, ki svojim državljanom odsvetujejo potovanje v Afganistan, kar pa pristojni organ ne more vključiti v svojo oceno o varnostni situaciji o vlagateljevi izvorni državi. Njihovo priporočilo je namenjeno njihovim državljanom popotnikom, ki potujejo v Afganistan in ne ljudem, ki tam prebivajo, saj opozarjajo na nevarnosti pred bombnimi napadi na hotele, veleposlaništva in podobne kraje, kjer se predvsem zadržujejo tujci. Predložil je tudi članek, ki opisuje cestne povezave v Bamyanu ter poroča o vedno večji grožnji, da se ponovi etnično nasilje. Tarče napadov so bili najprej vladni uslužbenci ter delavci v mednarodnih in nevladnih organizacijah, v zadnjem času pa se pojavljajo napadi na Hazare. V zvezi s temi napadi sta se že oglasila vidni vodja Hazarov in Afganistanske narodne fronte Haji Mohammad Mohaqiq in podpredsednik Karim Khalili. Zahtevala sta povečanje varnosti na cesti in se zavzela za dokončanje izgradnje avtoceste Herat - Kabul. Ker se predložena informacija nanaša na provinco Bamyan in ne na cestno povezavo med Sari Pul in Mazar-e Sharifom, ki jo je vlagatelj opisal kot zelo nevarno, jo pristojni organ ne more obravnavati kot relevantno. Provinca Bamyan se nahaja na jugovzhodni strani province Sari Pul in niti ne meji na provinco Balkh, katere glavno mesto je Mazar-e Sharif. Edini članek, ki se nanaša na provinco Sari Pul je „Negotovost v cestnem prometu skrbi prebivalce Balkhaba“, ki navaja, da imajo prebivalci okrožja Balkhab težave pri potovanju po glavni cesti, ki povezuje mesto z glavnim mestom province. Pritožili so se, da morajo potovati preko štirih provinc, da prispejo v mesto Sari Pul, ker je avtocesta zaprta, ker Talibani nadlegujejo potnike. Dodali so, da znotraj okrožja ni varnostnih problemov, problem je zgolj avtocesta, na kateri so oboroženi moški ustavljali prebivalce Balkhaba, jih zvlekli iz vozil, ugrabili in nato ubili. Tudi namestnik guvernerja Abdul Ghafoor Nastyar je priznal, da je občasno prihajalo do varnostnih problemov na avtocesti, vendar dodal, da je bila odprta tudi druga pot, ki jo prebivalci lahko uporabljajo brez strahu za svojo varnost. Pristojni organ tako ugotavlja, da na avtocestnih povezavah prihaja do posameznih varnostnih incidentov, vendar pa to ni edina cesta, po kateri je mogoče potovati v provinci. Tako kot izhaja iz zgornjega članka, obstajajo tudi druge poti, ki so verjetno nekoliko slabše in morda daljše, je pa po njih mogoče varno potovati. Poleg tega je potrebno dodati še, da naj bi vlagatelj že kot mladoleten otrok potoval po osrednjem Afganistanu, si sam brez težav organiziral pot do domačega kraja in na tej poti po njegovih navedbah ni bil v nevarnosti. Opisovanje njegove osebne izkušnje v postopku priznanja mednarodne zaščite je povsem v nasprotju z njegovo izjavo podano na osebnem razgovoru v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite. Povedal je namreč, da se je na njegovi poti iz Herata v Kandahar pred njimi zažgal avtomobil in samo srečo so imeli, da niso bili sami zadeti. Pristojni organ taki vlagateljevi izjavi ne more pripisati večjega pomena, ker je bil prav o nevarnostih na svoji poti v postopku priznanja mednarodne zaščite posebej vprašan in odgovoril je, da zanj potovanje ni bilo nevarno. Če bi se omenjeni dogodek resnično pripetil vlagatelju osebno, bi ga zagotovo omenil že v postopku priznanja mednarodne zaščite, kjer je bil obširneje vprašan o njegovem potovanju do domače vasi. Pomembno dejstvo pa je, da vlagatelj ni več mladoleten, zaradi česar pristojni organ šteje, da si bo še veliko lažje sposoben organizirati varno pot do domačega kraja, kot si jo je že pred leti, ko je bil še otrok. Čeprav je morda direktna pot iz Herata do Sari Pula slabša, je pa zagotovo krajša in bolj varna, kot pa pot, ki jo je ubral prvič, ko je potoval vse preko Ghaznija in Kabula do Mazar-e Sharifa. Kljub temu, da prihaja do posameznih napadov na različnih cestnih povezavah, pristojni organ ni zasledil, da bi bila cestna povezava Mazar-e Sharif tako nevarna, kot je želel to predstaviti vlagatelj. Poročil o tem ni bilo zaslediti, na podlagi redkih incidentov, v katerih posamezni tatovi ropajo, pa še ni mogoče govoriti o vsesplošni nevarnosti za prebivalce ali reči, da gre za organiziran kriminal, zaradi katerega bi bilo življenje vlagatelja do te mere ogroženo, da bi bila njegova vrnitev nevarna.

10. Kot izhaja iz preučenih informacij o izvorni državi, je v letu 2013 oborožen spopad v Afganistanu terjal več civilnih žrtev kot leto poprej. UNAMA je zabeležila 8615 civilnih žrtev, od tega 2959 mrtvih in 5656 ranjenih, kar pomeni 14% povečanje skupnih žrtev oziroma 7% povečanje števila mrtvih civilistov v primerjavi z letom 2012. Problematična uporaba improviziranih eksplozivnih teles, katerih se poslužujejo protivladni elementi, se je v letu 2013 v primerjavi s predhodnim letom povečala za 14%. 34% vseh žrtev med civilisti povzroči ravno raba teh eksplozivnih teles. Ciljni umori še vedno zahtevajo velik delež civilnih žrtev. Šlo je za umore vladnih uslužbencev, civilistov, obtoženih vohunjenja za vlado, vodij skupnosti, verskih voditeljev, policistov na dopustu in podobno.

11. Glede na zadnje poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov se je od 1. marca do 31. maja zgodilo 22 % več varnostnih incidentov v primerjavi z istim obdobjem leta 2013, kar je 45 % povečanje glede na leto 2012 in 6 % padec glede na leto 2011, ki je bilo najbolj nasilno od padca talibanskega režima.

12. Zgodilo se je 229 atentatov in neuspešnih poskusov atentata, kar je 32 % porast v primerjavi z istim obdobjem leta 2013. Naraslo je število samomorilskih napadov na 32, samo pred prvim dnem volitev se je zgodilo 12 incidentov, kar je za 25 % več kot v istem obdobju leta 2013. Med vidne incidente spadajo kompleksni napadi na luksuzen hotel in napad na indijski konzulat v Heratu, pomembna značilnost tega obdobja pa so ciljni umori tujcev s strani neznancev. 67 % incidentov se je zgodilo na jugu, jugovzhodu in vzhodu države. Kljub temu afganistanske nacionalne varnostne sile s podporo mednarodnih sil vzdržujejo dejanski nadzor nad večino provinc in okrajev, zlasti na večjih urbanih območjih, kot so Kabul, Herat, Mazar-e Sharif, Kandahar in druga glavna mesta provinc. Še vedno je vladni nadzor ponekod po državi slab ali ga ni. Med te napade spadajo neposredni napadi z lahkim orožjem, bombni samomori, bombe v vozilih in kompleksni napadi v kombinaciji teh metod. Čeprav so napadi usmerjeni na posebne cilje, metode pogosto ne razlikujejo med njimi in posledica je tudi smrt nedolžnih mimoidočih civilistov.

13. Uporniki so izvršili 10 odmevnih napadov v Kabulu v času poročanja in ubili več vplivnih vladnih uradnikov. Čeprav so poročila lokalnih medijev doma in v tujini povzročila občutek negotovosti, pa ti napadi niso povečali operativnega in strateškega zagona upornikov. Nasilje ostaja močno skoncentrirano.

14. Informacije v zvezi z domačo provinco vlagatelja so zelo omejene. Zadnje poročilo, v katerem je mogoče zaslediti konkretne statistične podatke o številu napadov oboroženih protivladnih skupin, se nanaša na obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2013. Podatek za vlagateljevo domačo provinco Sari Pul je glede na leto 2012, zanemarljiv. V tem obdobju je bilo v provinci Sari Pul zabeleženih 11 varnostnih incidentov, ki so jih povzročili protivladni elementi. Čeprav naj bi šlo za 10 % povečanje napadov, pa številčno ti odstotki predstavljajo zgolj en napad več kot v prejšnjem letu, saj jih v enakem obdobju leta 2012 beležijo 10. UNHCR-jeve zadnje smernice v zvezi z varnostnimi incidenti navajajo, da je 12 provinc z največjim številom incidentov v letu 2012, med katerimi vlagateljeve domače province ni navedene. Povzemajo ugotovitve OZN, da se je do 70 % vseh varnostnih incidentov zgodilo na jugu in vzhodu države. V poročilu ameriškega zunanjega ministrstva so kot najbolj nevarne province označene Helmand, Kandahar, Ghazni in Wardak. Vlagateljeva domača provinca ni omenjena.

15. Pristojni organ ni našel podatkov o razselitvah prebivalstva v zadnjih nekaj mesecih. Iz poročila norveškega odbora za begunce pa izhaja, da je število notranje razseljenih oseb v letu 2013 bistveno naraščalo spričo oboroženih sporov, prevlade nasilja in zlorab s strani nedržavnih oboroženih skupin. Vedno več jih išče varnost v mestih, kjer naj bi živelo že 30 % Afganistancev. Naseljujejo se v neformalnih naseljih okoli večjih mest kot so Kabul, Herat, Mazar-e Sharif, Jalalabad in Kandahar. Samo kabulsko prebivalstvo se je od leta 2001 podvojilo. Hkrati se je v prvih štirih mesecih 2014 prostovoljno vrnilo v Afganistan 3.859 afganistanskih beguncev. Stopnja vrnitve v tem letu kaže do sedaj na strm upad (65 %) v primerjavi z letom 2013. 16. Tudi v letu 2013 število mrtvih in ranjenih v spopadu ni tako veliko za državo v vojnem stanju, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo okoli 30 milijonov. V zadnjih mesecih se je nasilje še nekoliko povečalo v primerjavi z enakim obdobjem lani. Primerjalno gledano, oborožen spor v Afganistanu ni močno uperjen zoper civiliste. K temu je potrebno dodati, da je več kot 10 % civilnih žrtev posledica ciljnega nasilja, ki ga ni mogoče upoštevati pri oceni resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Za namen ocene samovoljnega nasilja je potrebno upoštevati in odmisliti ciljne napade, saj ciljni napadi na civiliste glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07 Meki Elgafaji, ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Pri tej oceni je potrebno upoštevati tisto nasilje, ki je usmerjeno oziroma ki doleti civilno prebivalstvo ne glede na njihove osebne značilnosti in zanemariti ciljno nasilje nad civilisti. Le to pa se je v letu 2013 glede na različna poročila bistveno povečalo in se nadaljuje tudi letos.

17. Zgovoren je podatek. da se ogromen odstotek napadov (80 %) zgodi na območju. kjer živi le 24 % prebivalstva. Ta podatek kaže na precejšnja nihanja stopnje nasilja po regijah v Afganistanu, zaradi česar je primerno, da se ocena o stopnji nasilja opravi za vsako provinco posebej. Pristojni organ je že večkrat navedel, da s konkretnimi podatki o številu smrtnih žrtev po posameznih provincah v Afganistanu ne razpolaga, vendar izhajajoč iz tega, da skupno število smrtnih žrtev v Afganistanu ni visoko, da je število varnostnih incidentov v provinci Sari Pul zanemarljivo, da je to ena od šestih provinc, v kateri se zgodi najmanj varnostnih incidentov v državi (0-11) in da provinca Sari Pul ni nikjer omenjena kot območje, na katerem bi bilo nasilje močno skoncentrirano, pristojni organ ocenjuje, da ni mogoče šteti, da je stopnja nasilja v tej provinci takšna, da bi bilo mogoče govoriti, da je življenje ali osebnost civilista na tem območju ogrožena že s samo navzočnostjo na tem ozemlju in stopnja samovoljnega nasilja v provinci ni takšna, da bi zadostovala za priznanje (podaljšanje) subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

18. Pristojni organ je preučil tudi, ali na strani vlagatelja obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih kljub stopnji nasilja, ki sicer ne zadostuje za oceno, da bi vrnitev vsake osebe na to območje pomenila izpostavljenost resni škodi v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ, on osebno izpolnjuje pogoje za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite na tej podlagi. Vendar pristojni organ na strani vlagatelja ni zaznal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi ga bistveno razlikovale od ostalega prebivalstva te province oziroma povečevale verjetnost, da bo zaradi samovoljnega nasilja v provinci bolj ogrožen kot ostali prebivalci.

19. Te ocene pristojnega organa ne morejo spremeniti niti komentarji vlagatelja in poročila, ki jih je predložil v postopku. Pristojni organ se v nadaljevanju opredeljuje do tistih informacij, ki so bile s strani vlagatelja oziroma njegove pooblaščenke predložene na osebnem razgovoru in tistih, ki jih je posredoval skupaj s svojimi komentarji, ko so mu bile informacije dvakrat poslane v soočenje. Glede splošne varnostne situacije se pristojni organ ne bo opredeljeval do informacij, ki so v tem času postale zastarele in so jih nadomestile aktualnejše. Informacije predložene s strani vlagatelja pa se ne razlikujejo od informacij, ki jih je pridobil pristojni organ. Poročilo Amnesty lnternational se sklicuje na letno poročilo UNAME, ki ga je pristojni organ preučil v izvirniku. Tudi poročilo International Crisis Group ugotavlja, da so podatki Združenih narodov bolj zanesljivi. Pristojni organ je tako že zgoraj preučil tudi najnovejše poročilo Generalnega sekretarja Združenih narodov. Pri tem je potrebno dodati, da je predmet presoje lahko samo situacija, ki dejansko obstaja v času odločanja in ki je na podlagi informacij preverljiva in nesporno dokazljiva. Tako je poročilo avstrijskega notranjega ministrstva irelevantno, saj predvideva razplet varnostnih, političnih in gospodarskih razmer do leta 2015. Pristojni organ ugotavlja, da razmere v zaporih, družbena diskriminacija ter različne omejitve v državi, ne vplivajo na oceno o stopnji samovoljnega nasilja in grožnji za življenje ali osebnost civilista v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Kot že rečeno je pristojni organ skrbno preučil vse informacije predložene s strani vlagatelja oziroma njegove pooblaščenke, vendar ugotovitve ostajajo enake. Kljub temu, da je bilo preteklo leto drugo najbolj tragično glede na število civilnih žrtev, pa na splošno število civilnih žrtev v Afganistanu na ravni celotne države glede na potekajoč oborožen spopad ni tako visoko, da bi zadostovalo za oceno, da bo vsako življenje civilista resno in individualno ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v situaciji oboroženega spopada. Čeprav v vlagateljevi državi poteka oborožen spopad, pa po oceni pristojnega organa stopnja samovoljnega nasilja v provinci Sari Pul ni takšna, da bi zadostovala za priznanje oziroma podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.

20. Glede na informacije, da neprostovoljna vračanja in večina prostovoljnih vrnitev iz zahodni držav poteka v Kabul in da bo po oceni pristojnega organa tudi vlagatelj, v kolikor bo vrnjen v Afganistan, skoraj zagotovo tja prišel varno z letalom, je pristojni organ dodatno preverjal varnostne razmere v Kabulu.

21. Pristojni organ na podlagi preučenih informacij v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu ocenjuje, da dogodki kažejo, da je število varnostnih incidentov v Kabulu v letu 2013 nekoliko naraslo v primerjavi z letom 2012 in čeprav tudi v Kabulu poteka notranji oboroženi spopad, pa je stopnja nasilja v Kabulu zelo nizka. Iz kronologije dogodkov je razvidno, da se povprečno zgodi le nekaj varnostnih incidentov na mesec, običajno manj kot pet. Tako nizko število varnostnih incidentov v mestu, kjer po zadnjih ocenah živi okoli sedem milijonov prebivalcev, pri čemer ti napadi ne terjajo množičnih žrtev, ne more izkazovati resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V veliki večini primerov ne gre za napade na naključne civiliste, ampak za napade na vnaprej določene cilje, ki so običajno politiki, vojaški konvoji, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, sodišča in podobno. Poleg napadov na mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti uporniki napadajo tudi posameznike, in sicer so najbolj ogroženi tolmači, tisti, ki imajo sklenjene pogodbe z vojsko oziroma so njeni dobavitelji, ter visoki vladni uradniki. Nizka nevarnost obstaja za nižje ali navadne vladne uradnike, za katere je nevarno samo, če potujejo po negotovih območjih na jugu, jugo-vzhodu ali vzhodu, tako kot za vsakogar. Srednji ali nizko uvrščeni profili niso v nevarnosti v Kabulu, Heratu, ali Mazar-e Sharifu, razen če ni drugega posebnega razloga za napad. Vidne osebnosti se soočajo z resnično nevarnostjo pred napadi upornikov v vseh predelih Afganistana, vključujoč mesto Kabul. Na splošno pa manj izpostavljene osebe niso v veliki nevarnosti pred napadi upornikov v mestih Kabul, Mazar-e Sharif in Herat zaradi svojega položaja, dejavnosti ali službe kot takšne. Glavni cilj upornikov je tako udariti čim bližje po centru oblasti, saj z napadi na vidne in znane cilje v Kabulu vzpodbujajo občutek nestabilnosti in negotovosti. Njihov motiv vendarle ni škodovati relativno nemočnim ljudem, ampak prihraniti svoje borce za napade na pomembne in vidne cilje v prestolnici. Kljub temu lahko individualne in posebne okoliščine vodijo v večje tveganje in v takih primerih prihaja tudi do žrtev med civilisti, ki niso tarče, vendar pa je že samo število napadov v Kabulu zelo majhno, zato Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Varnost v Kabulu je problematična zaradi samomorilskih napadov, vendar je IOM izpostavil, da je Kabul varnejši od drugih krajev v državi, kjer je območje bolj nadzorovano. Tudi po mnenju Afganistanske neodvisne komisije za človekove pravice je Kabul bolj varen kot drugi kraji. Kabul še vedno ostaja eno najmanj nasilnih območij v državi z najboljšimi enotami afganistanskih varnostnih sil, ki zagotavljajo zaščito. Zaradi večjih sposobnosti in sodelovanja med afganistanskimi varnostnimi organi jim je uspelo zatreti uporniško dejavnost v provinci Kabul, vendar pa bodo ogromno pozornost mednarodnih medijev še vedno pritegovali uspešni samomorilski napadi v mestu.

22. Pristojni organ ugotavlja, da tudi posamezni članki, ki jih je predložil vlagatelj in se nanašajo na varnostno situacijo v Kabulu, zgolj potrjujejo zgornje navedbe, da gre za zelo nizko stopnjo nasilja, ki je bilo tako v letu 2013 kot letos, usmerjeno na točno določene cilje. Odlomek pod točko 3.1. sestavka, ki ga je vlagatelj posredoval kot komentar na s strani pristojnega organa posredovane informacije o izvorni državi, priča o uspešnosti Afganistanskih varnostnih sil pri preprečevanju terorističnih napadov v Kabulu. Odlomek 3.2. govori o poskusu atentata na predsedniškega kandidata, pri katerem gre torej za ciljno usmerjen napad, ki pa je terjal tudi nekaj žrtev med civilisti, ki niso bili tarča. Odlomek 3.3 priča o incidentu v Kabulu, v katerem je bil ubit afganistanski vojak, ranjena pa sta bila ženska in otrok. Tudi v tem primeru gre za ciljno nasilje. Odlomek pod 3.4. omenja napad na kabulsko letališče in vojaško oporišče. V slednjem primeru gre ponovno za ciljno nasilje. Kako bi naj na oceno pristojnega organa vplival odlomek pod točko 3.5., ki govori, da je policist v Kabulu ubil tri državljane ZDA, pristojnemu organu ni znano. Odlomek pod točko 3.6. ponovno priča o ciljnem nasilju v Kabulu, saj je bila ustreljena poslanka parlamenta. Podobno velja za odlomek 3.7., ki govori o ugrabitvi namestnika ministra. Odlomek pod 3.8. navaja, da se je kljub smrtonosnim napadom, ki so jih v Kabulu izvedli uporniki med volilno kampanjo, pred volišči zbralo stotine ljudi. S tem odlomkom vlagatelj verjetno želi pokazati na povečano aktivnost Talibanov v času pred volitvami. Pristojni organ v zvezi s tem poudarja, da gre za časovno omejeno obdobje, ki ni imelo resnega vpliva na stabilnost varnostne situacije v Kabulu. Odlomek 3.9. ponovno poroča o ciljnem nasilju. Talibanski samomorilski napadalec se je razstrelil pred afganistanskim notranjim ministrstvom in ubil šest policistov. V zvezi z odlomkom pod 3.10. vlagatelj navaja, da iz njega izhaja, da je bil Kabul v mesecu marcu kar štirikrat tarča napadov s strani upornikov, pri čemer so bili med žrtvami tudi civilisti. Pristojni organ poudarja, da gre za primere ciljnega nasilja, pri čemer je prišlo do žrtev tudi med civilisti, ki niso bili tarče, hkrati pa dodaja, da štirje napadi v mesecu ne predstavljajo visoke stopnje nasilja. Podobno velja tudi za naslednji odlomek, v katerem so policisti ustavili napad Talibanov na gostišče v Kabulu. Odlomek pod 3.12. se nanaša na dostopnost zdravstvenih storitev v Afganistanu, kar za konkreten postopek ni relevantno. Odlomka pod točkama 3.13. in 3.14. prav tako pričata o ciljnem nasilju v Kabulu. Iz navedenega izhaja, da informacije vlagatelja v zvezi z varnostjo v Kabulu vodijo do istih zaključkov, kot jih je glede tega naredil pristojni organ.

23. V že omenjeni sodbi Evropske unije v zadevi C-465/07 je namreč navedeno, da se lahko resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca izjemoma šteje za dokazano, ko samovoljno nasilje doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo civilist samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Takšno stališče je ponovljeno tudi v nedavni sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-285/12, kjer je navedeno: "Poleg tega je potrebno navesti, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj tedaj, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami ali dvema ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnja za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu člena 15 (c) Direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Elgafaji, točka 43).“ Iz stališč v teh dveh sodbah Sodišča Evropske unije po mnenju pristojnega organa izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga Evropsko sodišče res ni konkretiziralo, vsekakor pa iz teh navedb dovolj jasno izhaja, da 15.c člena Direktive 2004/95/ES (oziroma sedaj veljavne Direktive 2011/95/EU, ki v tem delu ne prinaša sprememb) ni mogoče razumeti na način, da bi nekaj varnostnih incidentov na mesec v večmilijonskem mestu, ki ne terjajo množičnih civilnih žrtev, dosegalo tako visok prag. K temu je tudi potrebno ponovno dodati, da je glede na že omenjeno sodbo izraz "individualno" potrebno razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste, ne glede na njihovo identiteto. V primeru varnostnih incidentov v Kabulu pa gre, kakor je razvidno iz informacij o izvorni državi, skoraj izključno za ciljne napade, torej za napade na v naprej določene cilje, ob katerih včasih prihaja tudi do žrtev med civilisti. Glede na zelo majhno število napadov v Kabulu, tega ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Pristojni organ tudi ni zasledil informacij, ki bi kazale na to, da je Kabul pod nadzorom upornikov, njihova moč je očitno omejena na izvajanje posameznih ciljnih napadov. Dejstvo, da povratniki in notranje razseljene osebe prihajajo v večja mesta, predvsem Kabul, pri čemer gre tako za osebe, ki bežijo pred spopadi, kakor za tiste, ki v mestu iščejo ekonomske priložnosti, priča o dobri varnostni situaciji v Kabulu. Čeprav se glede na najbolj aktualne informacije na splošno število varnostnih incidentov in tudi število civilnih žrtev v Afganistanu v primerjavi z letom 2013 povečuje, pa varnostna situacija v Kabulu še zdaleč ni takšna, da bi zadoščala za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče (sklepi št. I Up 125/2014, I Up 136/2014, I Up 145/2014, I Up 188/2014 in I Up 190/2014), da mora biti podana realna možnost za tveganje, da se bo oseba soočila z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost. Golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, ne dosegata standarda iz tretjega odstavka 28. člena ZMZ.

24. Ker je vlagatelj v postopku trdil, da je Afganistan zapustil pri šestih letih in odšel z mamo v Iran, ter se v Afganistan vrnil sam, ko je bil tja deportiran, je pristojni organ dodatno preverjal, ali bi se lahko nastanil v Kabulu, kljub temu, da v izvorni državi nima družine niti drugih stikov. Navedeno namreč pomeni, da ob prihodu v Kabul ne bo mogel računati na podporo sorodnikov ali prijateljev. Zato je pristojni organ preučil tudi informacije, ki govorijo o notranje razseljenih osebah, pri čemer je poudarek na mestu Kabul. 25. Preučene informacije res opozarjajo, da osebe, ki v kraju notranje razselitve nimajo družine, sorodnikov, skratka socialne mreže, težko preživijo, saj se soočajo z resnimi nastanitvenimi in zaposlitvenimi težavami. Tradicionalne razširjene in skupnostne strukture afganistanske družbe namreč še naprej predstavljajo glavni mehanizem zaščite, še posebej v ruralnem okolju. Na te vezi se Afganistanci opirajo zaradi varnosti in ekonomskega preživetja, vključujoč dostop do nastanitve in sredstev za preživljanje. Afganistanci, še posebej ženske in otroci brez spremstva ter ženske, ki same vodijo gospodinjstvo brez moške zaščite, ne bodo sposobni preživeti brez čezmerne stiske na območju brez socialnih mrež, vključujoč urbana središča. V luči navedenega UNHCR ocenjuje, da je notranja razselitev razumna alternativa, kjer je zaščita na razpolago s strani posameznikove razširjene družine, skupnosti ali plemena na območju razselitve. Vendar pa predstavljajo samske, za delo zmožne moške kot izjemo, ki lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. Dansko poročilo temelji na pričevanjih različnih virov in navaja, da si v zvezi z obstojem socialnih mrež v neformalnih naseljih v Kabulu notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Organizacija IOM dodaja, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. Tako samski ljudje navadno živijo s prijatelji in si najemnino delijo. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost ali slabo plačana dela, ljudje s kvalifikacijami, predvsem pa tisti, ki obvladajo tuje jezike in računalništvo, pa imajo za zaposlitev bistveno boljše možnosti. Vendar DRC (Danish Refugee Council) poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami, samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. IOM poudarja, da imajo v primerjavi z drugimi najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje, zaradi česar se številni odločijo priti v Kabul. IOM navaja, da je za ljudi, ki nimajo izobrazbe in pridejo iz podeželja, edina možnost pogosto slabo plačano občasno delo. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da je v Kabulu na splošno za samskega moškega lažje naseliti se in se vključiti kot za celo družino. Da je situacija za mlade moške lažja, je izjavilo tudi Ministrstvo za ženska vprašanja. Večja urbana območja nudijo več priložnosti za zaposlitev, dostop do storitev in več državne zaščite kot druga območja tudi zaradi večje anonimnosti povratnikov. Preselitev na urbana območja je lahko omejena zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, vendar je na splošno bolj uspešna za samske moške, dovolj stare za delo.

26. Pristojni organ se zaveda, da vlagatelju ob prihodu v Kabul glede na to, da tam nima socialne mreže, ne bo lahko, vendar pa je mlad in zdrav samski moški in zato ima v Kabulu perspektivo za preživetje. Še toliko bolj, ker v Sloveniji obiskuje šolo in ni popolnoma neizobražen. Uči se angleškega jezika in obvlada osnove računalništva ter aktivno uporablja družabna omrežja. Povratniki, ki so pridobili znanje tujih jezikov in so računalniško usposobljeni (pogosto, ker so živeli v drugi državi), so v boljšem položaju, da najdejo dobro plačano službo, vključno v večjih urbanih mestih. Vlagatelj resda še ni pridobil kakšne poklicne kvalifikacije, vendar mu prav dejstvo, da je mlad moški, glede na preučene informacije zagotavlja prednost pri iskanju zaposlitve, kakor tudi pri nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež. Tudi vlagateljeva hazarska narodnost ne more biti ovira za njegovo bivanje v Kabulu, saj v Kabulu živijo mešane etnične in verske skupnosti. Iz informacij namreč izhaja, da so Hazari v mestu Kabul močno zastopani. V jugovzhodnem delu mesta se nahaja okraj Dasht-i-Sarchi, kjer živijo skoraj izključno samo Hazari. Število prebivalcev je različno. Uradni podatki kažejo, da v tem predelu Kabula prebiva približno 460.000 ljudi, lokalne ocene pa se gibljejo od 800.000 do dva milijona. Od leta 2001 se je omenjeno območje hitro širilo, zlasti zaradi Hazarov, ki so se preselili iz provinc Wardak in Ghazni, oziroma so se vrnili iz Irana ali Pakistana. Čeprav imajo stanovalci na tem območju razmeroma dober dostop do šolstva in zdravstva, se zaradi njegovega hitrega širjenja mestna infrastruktura, kot sta kanalizacija in elektrika, komaj drži pokonci. Glede na to, da imajo Hazari v Kabulu strnjeno skupnost in so zelo številčni, bodo glede na preučene informacije lahko pomagali vlagatelju pri vključitvi v novo okolje. Prav zaradi velikosti Kabula in njegove raznolikosti je malo verjetno, da bi bili povratniki diskriminirani ali napadeni zaradi svoje narodnosti ali veroizpovedi.

27. V predloženem članku Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN, so izpostavljene težave pri oskrbi prebivalstva s prehrano, saj so zaradi naravnih nesreč, ki so doletele Afganistance (potresi, suše v letu 2011, poplave 2012), ti utrpeli velike izgube pridelkov. Tako je vključitev povratnikov in notranje razseljenih oseb v veliki meri odvisna od ponovne vzpostavitve proizvodnje hrane, pri čemer se srečujejo s slabšim dostopom do trga in zmanjšanimi gospodarskimi priložnostmi. Pristojni organ se ne more strinjati s komentarjem pooblaščenke, da se povratnikov ne more vrniti v okolje, v katerem ne bodo preživeli zaradi pomanjkanja osnovne oskrbe. Že zgoraj omenjena poročila namreč navajajo, da imajo samski moški veliko več možnosti pri iskanju nastanitve in zaposlitve, kot tudi pri vključevanju v socialne mreže, zato ocena pristojnega organa ne izhaja iz predpostavke, da bo vlagatelju to nudila država. Tudi naslednji odlomek govori o tem da povratniki v Afganistan ne vidijo pozitivnih sprememb, da jih večina živi v šotorih ali dotrajanih stavbah ter da njihovi otroci še vedno hodijo bosi in se trudijo preživljati družine. V zvezi s tem pristojni organ navaja, da ima glede na svoje sposobnosti in znanja vlagatelj boljše obete kot to, da bo pristal v šotoru, hkrati pa je tudi samski moški, ki mu ne bo treba skrbeti za preživljanje družine, ampak bo skrbel le zase. Odlomki, ki jih je kot komentar na informacije, ki mu jih je posredoval pristojni organ za potrebe ponovnega postopka, predložil vlagatelj, govorijo o težavah, s katerimi se soočajo povratniki ali notranje razseljene osebe. Vendar pa iz teh informacij tudi izhaja, da težave, kot so dostop do varne pitne vode, niso le problem notranje razseljenih oseb, ampak problem, ki zajema celotno državo, še posebej podeželje. Torej ni mogoče kar preprosto trditi, da ima s tem, ko je oseba notranje razseljena, glede dostopa do pitne vede in podobnih osnovnih dobrin večje težave, kot jih je imela v domačem kraju.

28. Iz novejših informacij izhaja, da v večjih mestih, tudi v Kabulu, precej notranje razseljenih oseb živi v neformalnih naseljih v šotorih in v hišah iz blata v okolici mesta. Kar 30 % Afganistancev sedaj živi v mestih, večina v neformalnih naseljih okoli večjih mest kot so Kabul, Herat, Mazar-e Sharif, Jalalabad in Kandahar. Hitra rast mest se krepi zaradi vrnitve beguncev, prihoda notranje razseljenih oseb, ki bežijo pred spopadi in naravnimi nesrečami ter zaradi ekonomskih migrantov s podeželja. Visok delež povratnikov iz zahodnih držav se odloči ostati v Kabulu, raje kot pa se vrne v druge kraje svojega izvora. Samo kabulsko prebivalstvo se je od leta 2001 podvojilo. Razmahnila so se neuradna naselja, za katere je pogosto značilno šibka varnost lastništva posesti, slabe sanitarne razmere, pomanjkanje pitne vode, visoka ranljivost v smislu naravnih nesreč in odsotnost vlaganj v storitve ter infrastrukturo. Čeprav se veliko povratnikov in notranje razseljenih oseb srečuje s težavami pri nastanitvi, pa pristojni organ meni, da vlagatelja ni mogoče enačiti s popolnoma neizobraženimi osebami, ki so ali zaradi iskanja ekonomskih možnosti ali bega pred spopadi prišle v Kabul in končale v bornih življenjskih razmerah. Da stanje ni popolnoma brezupno, kaže tudi podatek, da se je v Afganistan od marca 2002 pa do aprila 2014 vrnilo že več kot 5,8 milijona beguncev, pri čemer se jih je več kot 4,7 milijona vrnilo s pomočjo Ministrstva za begunce in repatriacijo ter UNHCR. Danes četrtino populacije Afganistana predstavljajo povratniki. V prvih štirih mesecih letošnjega leta se je 3.814 Afganistancev prostovoljno vrnilo domov. V te namene je organiziranih več zavetišč (Mohmand Dara (Nangarhar), Kabul, Gardez (Paktya), Jamal Mayna (Kandahar) in Herat) z vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo, izboljšuje pa se tudi položaj gospodinjstev, ki so čedalje bolj samostojna in odvisna sama od sebe. Po vrnitvi so povratniki v centrih prejeli denarno pomoč v višini približno 150 USD. Povratniki so v teh centrih tudi obveščeni o nevarnosti pred minami in postopkih za šolanje v Afganistanu. Na voljo so jim prehodni prostori za prenočevanje in osnovna zdravstvena oskrba. Po potrebi jim je dostopno tudi svetovanje na področju zdravstva ter pravnih in socialnih vprašanj. Vlagatelj izpostavlja tudi članek, ki govori, da je za mlajše državljane Afganistana povratek nazaj v domovino še toliko težji, tudi za tiste, ki ostanejo v Kabulu in tam nimajo družine, saj je težko na primer priti v kuhinjo, ki je soba iz blata zunaj hiše, priti v deželo, kjer se ne smejo pogovarjati z dekleti in podobno. Pristojni organ v zvezi s tem še enkrat navaja, da se zaveda, da vlagatelju, če bo živel v Kabulu, na začetku ne bo lahko, vendar situacija zanj kot zdravega mladega samskega moškega nikakor ni brezupna. Glede na vse kvalifikacije in znanja, ki jih ima vlagatelj in glede na njegovo iznajdljivost in ambicioznost, kar je nedvomno izkazal z dosežki v nekajletnem bivanju v Sloveniji, pristojni organ ugotavlja, da si bo vlagatelj v Kabulu sposoben poiskati službo, kar mu bo posledično omogočalo tudi dostojno nastanitev. Vlagatelj je nadalje predložil tudi odlomek, ki govori o neprimernem odzivu vlade na problematiko notranje razseljenih oseb, vendar najnovejše informacije poročajo o sprejetju državne politike za notranje razseljene osebe. Med ključne določbe spadata preprečevanje razselitve in bolj usklajen odziv celotne vlade. Politika jasno prvič opredeljuje, kdo izpolnjuje pogoje in določa odgovornost vlade za zagotovitev varstva, pomoči in trajnih rešitev. Kljub temu pristojni organ ocenjuje, da v primeru vlagatelja odziv vlade niti ni pomemben, saj meni, da vlagatelj ne bo pristal med najbolj revnimi notranje razseljenimi osebami in povratniki in bo sposoben poskrbeti sam zase. Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi št. I U 724/2014-60 s 13. junija 2014 pojasnilo, "da ima pojem mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma pojem grožnje za življenje ali osebnost civilista drug pomen in predstavljata nekaj hujšega, kot pa je pomen pojma življenja v slabih ekonomsko-socialnih razmerah". Slabe humanitarne in ekonomsko-socialne razmere se po mnenju sodišča lahko upoštevajo kot kriterij za priznanje subsidiarne zaščite le v izjemnih primerih, ko bi lahko bilo zaradi takih razmer ogroženo človeško življenje.

29. Na podlagi vseh preučenih informacij in zgoraj navedenega pristojni organ ugotavlja, da varnostna situacija niti sama po sebi niti v povezavi z vlagateljevimi osebnimi okoliščinami, v njegovem domačem kraju in Kabulu ni takšna, da se vlagatelj tja ne bi mogel vrniti. Ker pa je varnostna situacija v konkretnem primeru edini relevantni razlog v okviru katerega se presoja podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, je prošnjo vlagatelja potrebno zavrniti.

30. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka mnenja, da je pot od Kabula do Sari Pul-a za tožnika varna. Tožnik se s tem nikakor ne strinja in trdi da je tožena stranka napačno uporabila predložene informacije o varnosti poti. Tožnik je predložil poročilo, ki opisuje cestne povezave s provinco Bayman in navaja, da so poti iz Baymana do Kabula izredno nevarne. To poročilo tožena stranka zavrže rekoč, da se nanaša na provinco Bayman, ki se nahaja na jugovzhodni strani province Sari Pul in torej ne predstavlja relevantnih informacij o varnosti poti do tožnikove province. Pri tem tožena stranka spregleda dejstvo, da bo tožnik ob primeru vrnitve vrnjen v Kabul. Potrebno je torej presojati varnost cestne povezave Kabul - Sari Pul. Če pogledamo zemljevid Afganistana vidimo, da pot iz Kabula do Sari Pul-a res ne poteka čez provinco Bayman, vendar pa poteka čez provinco Parwan, to pa je tudi ena izmed poti, ki jo lahko uporabijo prebivalci province Bayman, da bi prišli do Kabula. V omenjenem poročilu je ta pot označena kot izredno nevarna. Torej je to poročilo še kako pomembno za presojo v konkretnem primeru in bi ga tožena stranka morala upoštevati.

31. Nadalje je tožena stranka preučila poročilo, ki se nanaša na provinco Sari Pul- Negotovost v cestnem prometu skrbi prebivalce Balkhaba. V tem poročilu je navedeno, da Talibani nadlegujejo potnike, jih vlečejo iz vozil, ugrabijo in nato tudi ubijejo. Te navedbe potrjuje tudi predstavnik prebivalcev Sari Pul-a iz Sveta province. Celotni članek je napisan v smislu kritike afganistanske vlade, da za varnost prebivalcev ne stori dovolj. Na koncu članka je naveden odgovor vlade, v katerem namestnik guvernerja prizna, da občasno prihaja do varnostnih problemov na avtocesti, vendar pa navaja, da obstaja tudi druga varnejša pot. Tožnik je mnenja, da je tožena stranka informacije iz tega poročila uporabila zelo pristransko in sprejela za resnično le izjavo guvernerja, ne pa prebivalcev province in njihovega predstavnika v Svetu province. Eden izmed njih na primer navaja, da se že tri mesece ne more vrniti domov zaradi varnostne situacije na cesti. Poleg tega je po tej poti potovala tudi tožnikova mati in tožnik je opisal kako nevarna je bila pot zanjo. Mnenje tožene stranke, da je tožnik v preteklosti že sam potoval po Afganistanu in da potovanje zanj ni bilo nevarno pri presoji konkretne poti Kabul - Sari Pul ni relevantno. Tožnik je v preteklosti potoval iz Herata v Sari Pul, kar je popolnoma druga pot, kot pa Kabul - Sari Pul in kot že rečeno bo tožnik v primeru vrnitve vrnjen v Kabul, torej je pomembna zgolj pot Kabul - Sari Pul. Poleg tega zaključek tožene stranke, da si bo tožnik sedaj še veliko lažje organiziral varno pot do domačega kraja, kot pa si jo je že pred leti, ko je bil še otrok, prav tako ni primeren. Sposobnost organizacije se s starostjo seveda lahko izboljša, ne more pa starost tožnika vplivati na dejansko varnost na cestnih povezavah. Nerazumljiva je trditev tožene stranke, da je pot iz Herata do Sari Pul-a slabša, je pa zagotovo krajša in bolj varna, kot pa pot, ki jo je tožnik ubral prvič, ko je potoval vse preko Ghaznija in Kabula do Mazar-e Sharifa, Kot rečeno bo tožnik vrnjen v Kabul, tako da je popolnoma nerazumljivo zakaj tožena stranka omenja Herat, ki se nahaja na zahodu Afganistana, 814 km od Kabula.

32. Tožeča stranka želi oporekati prepričanju tožene stranke, da ciljno nasilje ni mogoče upoštevati pri oceni resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. UNHCR (Safe at Last, str. 103) je mnenja, da ne-ciljno nasilje vključuje tako nasilje, ki ni uperjeno zoper konkretni predmet ali osebo, kot tudi ciljno nasilje, uperjeno zoper določene osebe, katerega posledice pa lahko škodujejo tudi drugim. Tudi sodna praksa Velike Britanije navaja da: »Ni razloga, da se ciljno usmerjeno nasilje izpusti iz enačbe pri analizi stopnje samovoljnega nasilja na ustreznem območju ali regiji države. Ciljno usmerjeno nasilje zajema tako specifične in splošne cilje: nasilje, čeprav usmerjeno, lahko škoduje civilistom v velikem številu« (Upper Tribunal, 13. 11. 2012, HM and others, Iraq CG, odst. 292). Iz poročil, ki jih je preučila tožena stranka izhaja, da se je število le teh v letu 2013 povečalo in tožena stranka bi pri oceni varnosti morala upoštevati tudi ta podatek. Poleg tega tožena stranka meni, da je 11 varnostnih incidentov, ki so jih povzročili protivladni elementi v Sari Pul zanemarljiva številka. Po mnenju tožeče stranke 11 incidentov v zgolj treh mesecih ni malo, poleg tega pa je pri tem treba upoštevati tudi to, da se število incidentov v celotni državi povečuje. Tožeča stranka je mnenja, da je UNHCR-ova trditev glede možnosti notranje razselitve predstavljena pomanjkljivo, saj manjka njen drugi del (v nadaljevanju podčrtan). UNHCR navaja: »UNHCR meni, da je notranja razselitev smiselna le, če se od posameznika lahko pričakuje, da bo imel smiselno podpore njegove lastne (razširjene) družine, skupnosti ali plemena na območju bodoče razselitve. Edina izjema od te zahteve zunanje podpore predstavljajo samski moški in poročeni pari, delovno sposobni, brez ugotovljenih posebnih ranljivosti, ki lahko v določenih okoliščinah preživijo brez navzočnosti družine in podpore skupnosti na urbanih in delno urbanih območij, kjer obstaja potrebna infrastruktura in možnosti za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb in ki so pod učinkovitim nadzorom vlade.« Ni torej dovolj, da je tožnik samski moški, sposoben za delo, temveč mora biti dokazano, da v Kabulu obstaja potrebna infrastruktura in možnosti, da bo tožnik tam lahko normalno živel. Tožnik ob prihodu v Kabul ne bo mogel računati na podporo sorodnikov ali prijateljev, zato bo primoran živeti v centrih notranje razseljene populacije. Številna poročila o situaciji notranje razseljenih oseb v Kabulu kažejo na to, da je njihovo življenje izjemno težko, zato je tožnik mnenja, da Kabul ni primerna razselitvena alternativa.

33. Nadalje se tožena stranka sklicuje na Dansko poročilo in poročilo IOM, ki navajata, da si notranje razseljeni gradijo socialno mrežo in pomagajo drug drugemu, ter da etnične skupnosti nove prišleke vključujejo v svoje vrste in jim zagotavljajo zaščito. Tožeča stranka v zvezi s tem želi opozoriti na popolnoma nasprotne informacije iz UNHCR smernic, ki navajajo, da prisotnost pripadnikov iste etnične pripadnosti, kot je prosilec, na predlaganem območju razselitve, se samo po sebi ne more sprejeti kot dokaz, da bi se prosilec lahko zanesel na podporo teh skupnosti v odsotnosti specifičnih že obstoječih socialnih vezi, ki povezujejo prosilca s posameznimi člani te etnične skupnosti. Sklicevanje tožene stranke na to, da je Hazarov v Kabulu veliko in da bodo lahko pomagali tožniku pri vključitvi v novo okolje po mnenju tožeče stranke torej ni tako samoumevno, kot to želi predstaviti tožena stranka. Poleg tega tožena stranka sama ugotavlja. da na območju, kjer živijo Hazari, infrastruktura, kot sta kanalizacija in elektrika, komaj drži pokonci. Ravno to pa je eden izmed pomembnih kriterijev za obstoj možnosti notranje razselitve, na kar opozarja tudi UNHCR, ko navaja, da samski moški brez socialne mreže predstavljajo izjemo, vendar le na območjih kjer obstaja potrebna infrastruktura in možnosti za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb.

34. Poročilo misije danske službe za priseljevanje v poglavju »Dostop do trga dela« navaja, da bodo imeli priseljenci v Kabulu težave pri iskanju dela, da se ekonomska situacija priseljencev v Kabulu ni izboljšala (če so prišli revni, bodo ostali revni), ter da prišleki v Kabulu po mnenju UNHCR zelo težko preživijo. Boljše možnosti za zaposlitev imajo samski moški, vendar pa je tudi pri njih stopnja brezposelnosti izredno visoka. Tožnik poudarja, da poklicnih kvalifikacij nima, ter vztraja pri tem, da imeti boljše možnosti še ne pomeni, da so te možnosti dejansko tako velike, da se lahko pričakuje, da tožnik ne bo izpostavljen životarjenju. To, da so moški sposobni za delo v boljšem položaju pri iskanju zaposlitve kot ostali velja v veliki večini držav in nikakor samo po sebi ne pomeni, da bodo zaposlitev dejansko našli. Ministrstvo za ženska vprašanja je izjavilo zgolj, da samski moški ne bodo soočeni s tako veliko problemi kot ženske, nikakor pa to Ministrstvo ni izjavilo, da moški problemov nimajo, ali pa da so problemi zanemarljivi. Seveda je dejstvo, da ima ženska v Afganistanu še toliko več dodatnih problemov kot moški, vendar pa biti v boljšem položaju od žensk še ne pomeni da bo mlad moški dejansko bival v razmerah, ki ne bodo nehumane in ne bodo predstavljale poseg v njegovo dostojanstvo. Poleg tega omenjena poročila zgolj navajajo, da imajo mladi moški boljšo možnost da preživijo, samo preživetje pa ni dovolj za uporabo instituta notranje razselitve, potreben je dostojni življenjski standard, ki za prosilca ne predstavlja nepotrebne stiske (»undue hardship«).

35. Poročila, ki jih je predložil tožnik tekom postopka govorijo o nevzdržni situaciji povratnikov. Samo dejstvo, da je tožnik mlad in da obiskuje šolo v Sloveniji ne more pomeniti, da bo zagotovo med majhnim številom tistih, ki živijo v boljših razmerah. Kot rečeno tožnik nima v Kabulu nikogar, prav tako pa nima nobenih poklicnih kvalifikacij. Dejstvo je, da bo pristal v centrih notranje razseljenih oseb, saj nima nobenega, ki bi mu lahko pomagal pri nastanitvi. Brez-življenjsko navajanje, da imajo samski moški boljše možnosti in popolno ignoriranje številnih drugih poročil o situaciji notranje razseljenih oseb je bistvena kršitev na strani tožene stranke, saj bi morala pri ugotavljanju dejstev upoštevati različne vire in ne zgolj tiste, ki so njej v prid. 36. UNHCR v svojih smernicah navaja, da so Hazari še vedno diskriminirani, ter da jih Talibani ter druga proti-vladna telesa še vedno nadlegujejo, ustrahujejo in ubijajo. UNHCR v svojih smernicah tudi navaja poročilo William Maley-a „On Relocation to Kabul of Members of the Hazara Minority in Afghanistan“ (19 november 2012), ki govori o tem, da za Hazara, ki je vrnjen v Kabul in je brez socialnih povezav, je verjetno, da na koncu pristane v destituciji, brez sredstev, ali pa je izpostavljen hudemu izkoriščanju ali pa je žrtev kriminalnih družb. Predvidevanje tožene stranke, da se bo tožnik prav gotovo znašel in dobil službo, ki mu bo omogočala dostojno življenje, je nerealno.

37. Prosilcu mora na območju notranje razselitve država nuditi zaščito (8. člen Kvalifikacijske direktive v povezavi s 7. členom ter 68. člen ZMZ v povezavi z 25. členom). Zaščita s strani države med drugim pomeni tudi to, da država zagotavlja osnovne storitve materialne infrastrukture, pravo, zdravstveno pomoč in dostop do zaposlitve. Za napačno uporabo materialnega prava torej gre, ko tožena stranka na več mestih v odločbi navaja, da ni pomemben odnos države do notranje razseljenih in nezmožnost države nuditi zaščito, saj si bo tožnik pomagal sam.

38. Tožena stranka navaja, da stanje ni popolnoma brezupno, na kar kaže podatek, da se je v prvih štirih mesecih 3184 Afganistancev prostovoljno vrnilo domov. Pri tem želi tožnik poudariti, da se ne sme zanemariti, da to pomeni 56% upad v primerjavi z istim obdobjem lani. Poleg tega ta številka govori le o vrnitvah iz Irana, Pakistana in Indije. UNHCR navaja, da je vrnitev iz Irana moč pripisati dejstvu, da se veliko študentov vrne v Afganistan, kjer si uredi potni list in vizo, ter se nato vrne v Iran. Kot drugi razlog za vrnitev UNHCR navaja željo udeležiti se volitev, ki so potekale spomladi. Ta številka nikakor torej ni reprezentativna glede oseb, ki so se v Afganistan vrnile dolgoročno.

39. Zmotna uporaba instituta notranje razselitve pa se kaže tudi v tem, ko tožena stranka v odločbi zapiše, da dostop do varne pitne vode ni le problem notranje razseljenih oseb, ampak problem, ki zajema celotno državo, še posebej podeželje. Ni mogoče kar preprosto trditi, da ima s tem, ko je oseba notranje razseljena, glede dostopa do pitne vode in podobnih osnovnih dobrin večje težave, kot jih je imela v domačem kraju. Tožena stranka torej za standard presoje primernosti notranje razselitve uporabi kriterij v kakšnih razmerah je tožnik bival v kraju, iz katerega izhaja. Tožnik meni, da ta standard ni primeren, saj kot že rečeno morajo razmere na območju notranje razselitve omogočati prosilcu dostojno življenje, kjer je zagotovljen osnovni življenjski minimum. UNHCR v smernicah o notranji razselitvi navaja, da v večini primerov država, kjer vlada stanje oboroženega spopada ne more predstavljati varne notranje razselitvene možnosti zaradi nenehnega spreminjanja položaja front. Če osnovne pravice niso spoštovane, še posebno absolutne pravice, potem določeno območje ne more biti primerna notranja razselitvena alternativa.

40. V nobenem izmed poročil o življenju notranje razseljenih oseb v Kabulu ni navedeno, da se izobraženi mladi moški z vsemi temi težavami ne soočajo ali pa da se poročila nanašajo le na neizobražene ljudi. Tožena stranka enostavno sklepa, da so osebe, ki so zbežale pred spopadi, ali pa so se napotile iskati boljše ekonomske možnosti neizobražene, kar pa seveda ni res. Poročila govorijo o tem kako se tudi mladi ljudje soočajo z veliko revščino, kako je življenje v Kabulu zelo zahtevno, še posebno za mlade ljudi, katerih družine ne živijo v Kabulu. Poročila navajajo, da je stanje notranje razseljenih oseb slabše kot stanje revnih domačinov.

41. Poročilo norveškega odbora za begunce navaja, da politika sprejeta novembra še ni implementirana (poročilo je nastalo maja 2014). Trenutna situacija glede notranje razseljenih oseb je glede na poročilo izredno slaba. Oblasti še naprej pogojujejo pomoč in rešitve na vrnitev in zagotavljajo pomoč le notranje razseljenim osebam, ki se vrnejo v kraje, od koder prihajajo. Notranje razseljene osebe niso mogle uveljavljati niti svojih osnovnih pravic do hrane, vode, primernega bivališča, zdravstva in izobraževanja v letu 2013, in kronično pomanjkanje dela je pustilo mnoge v boju za preživetje z dohodkom zelo pod državnim povprečjem. Tožeča stranka na tem mestu še enkrat ponavlja, da mora biti zaščita na območju notranje razselitve nudena s strani države (8. in 7. člen Kvalifikacijske direktive, ter 68. in 25. člen ZMZ).

42. Tožnik želi na to pripomniti, da so dosežki v Sloveniji popolnoma odvisni od tega, da tukaj živi v mirnem in spodbujajočem okolju, da mu je nudena nastanitev in prehrana, ter da lahko obiskuje šolo. Ravno zaradi teh pogojev mu je uspelo naučiti se slovenski jezik in vključiti se v program osnovne šole za odrasle. Seveda je pohvale vredno, da tožnik letos opravlja deveti razred osnovne šole, vendar pa to ne pomeni, da je s tem pridobil poklicne kvalifikacije, kar tožena stranka v odločbi tudi zapiše. Tožnik je mnenja, da se notranja razselitvena alternativa ne bi smela uporabljati v zvezi z regijo, ki mora že zadovoljiti potrebe večjega števila beguncev ali razseljenih oseb, saj bi to ogrozilo njegove človekove in socialne pravice.

43. Na koncu se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 724/2014-60, iz katere izhaja, da se slabe humanitarne in ekonomsko-socialne razmere lahko upoštevajo kot kriteriji za priznanje subsidiarne zaščite le v izjemnih primerih, ko bi lahko bilo zaradi takih razmer ogroženo človeško življenje. Tožeča stranka želi opozoriti na to, da omenjena sodba ni dokončna in da je zoper njo vložena pritožba na Vrhovno sodišče, v kateri pritožnik dokazuje, da je Upravno sodišče napačno uporabilo institut notranje razselitve, saj je presojalo zgolj, ali v Kabulu obstaja situacija v smislu tretje alineje 28. člena, pri tem pa popolnoma prezrlo dodatne pogoje iz 68. člena ZMZ, ki ureja institut notranje razselitve in ki jasno določa, da mora biti poleg ne-obstoja nevarnosti preganjanja ali resne škode, izpolnjen tudi pogoj »razumnega pričakovanja, da se prosilec lahko tam nastani« - t.i. merilo razumnosti. Tako iz sodne prakse ESČP, kot tudi sodne prakse nekaterih držav članic izhaja, da se pri presojanju tega merila upoštevajo humanitarne in ekonomsko-socialne razmere, prav tako pa obstoj morebitnih hudih kršitev bistvenih človekovih pravic.

44. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri ugotovitvah iz izpodbijane odločbe.

45. Tožba je utemeljena.

46. V tem postopku gre za odločanje o podaljšanju oziroma zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, ki je poseben postopek, urejen v XII. Poglavju Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni List RS, št. 11/2007, 99/2010, 83/2012), in ki je skupaj s spremembo ZMZ-D (Uradni list RS, št. 111/2013, člen 38) pravno relevanten v obravnavanem upravnem sporu. Tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja ugovora, da je slovenski zakonodajalec z uveljavitvijo določbe 29. člena ZMZ-D(1) napačno implementiral določbi iz sekundarnega prava EU in sicer člen 16(1) in (2) Kvalifikacijske direktive II(2) ter člen 37. Procesne direktive I.(3), ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU(4); v povezavi s tem tožnik v tožbi tudi ne uveljavlja, da tožena stranka ni upoštevala kakšnih elementov bodisi iz prošnje, bodisi katerih drugih elementov, ki bi lahko bili relevantni za odločanje o utemeljenem tveganju, da utrpi resno škodo (člen 16(2) Kvalifikacijske direktive II), kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve z vidika prava EU. Zato ta vidik predmetne zadeve, ki se sicer odraža v stališču tožene stranke v tretjem odstavku na strani 4 obrazložitve odločbe,(5) ni relevanten za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, saj to stališče tožene stranke ni imelo nobenega vpliva na upravno odločitev v konkretnem primeru.

47. Vendar pa je za obravnavani upravni spor pomembno dejstvo, na katerega se sicer tožeča stranka tudi ne sklicuje, vendar pa gre za vprašanje pravilne uporabe materialnih pogojev za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite, ki jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Slovenski zakonodajalec namreč ni implementiral pomembne materialno-pravne določbe iz člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II, po kateri mora biti sprememba okoliščin pri odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite »dovolj pomembna in nezačasna«, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, »ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo.« Gre za materialno-pravni pogoj za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite, ki je dovolj določen, da se lahko uporablja neposredno, če ga država članica ni pravočasno vnesla v nacionalni pravni red. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni obravnavala pogojev, ali je sprememba, ki je nastopila s polnoletnostjo tožnika, dovolj pomembna glede na stanje splošnega (samovoljnega, nediskriminatornega) nasilja v Afganistanu. Tožnik je sicer nesporno postal polnoleten pred izdajo izpodbijanega akta, kar je stalna in pomembna sprememba, vprašanje pa je, ali je ta sprememba tudi dovolj pomembna v povezavi s stopnjo nasilja v Afganistanu in nespremenjeno okoliščino, da tožnik nima nikogar v Afganistanu, od koder je odšel, ko je bil star 6 let, in se nima kam vrniti, razen v nek zbirni center za zavrnjene prosilce za azil. S tega vidika pa so pomembni podatki, ki izhajajo iz upravnega spisa, in ki jih tožena stranka ni upoštevala, ti pa so naslednji:

48. Tožniku je bila izdana odločba o podelitvi subsidiarne zaščite dne 30. 5. 2012, torej slaba 2 meseca preden je postal polnoleten, potem ko je tožena stranka vodila prvostopenjski postopek 1 leto in 3 mesece. Tožnik je bil v času izdaje odločbe o mednarodni zaščiti star približno 17 let in 10 mesecev. Ob izdaji izpodbijane odločbe pa je bil star 20 let in en mesec in je bil tako 2 leti in tri mesece starejši, kot v času izdaje odločbe o subsidiarni zaščiti. Okoliščini poteka 2 let in treh mesecev ter nastop polnoletnosti sta vsekakor nezačasni spremembi, ki sta pomembni, vendar ju ni mogoče obravnavati ločeno, to pomeni neodvisno od stopnje nasilja v Afganistanu. Kajti z vidika resne škode za življenje ali osebnost civilista, kar je zavarovana dobrina po 3. alineji 28. člena ZMZ, je lahko od stopnje splošnega nasilja odvisno, ali nastop polnoletnosti in dejstvo, da je tožnik starejši za 2 leti in tri mesece, pomenita zadosti pomembno spremembo okoliščin v smislu člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II. V zvezi s tem tožena stranka ni ugotavljala nobenih dejstev, saj ni ocenila, ali se je stopnja nasilja v času izdaje odločbe o mednarodni zaščiti glede na stopnjo nasilja v času izpodbijane odločbe zmanjšala, ali je ostala na isti ravni, ali pa se je povečala. Iz nekaterih podatkov za leto 2013, ki jih je tožena stranka uporabila za ugotavljanje stopnje nasilja v letu 2013 in 2014 in jih je sodišče povzelo v sodbi ter se bo do njih opredelilo tudi v drugem delu te sodbe, izhaja, da se stopnja nasilja v letu 2013 in 2014 ni znižala glede na leto 2012, ampak se je zvišala.(6) Ob tem podatku, ki ga tožena stranka ni upoštevala v kontekstu določbe 16(2) Kvalifikacijske direktive II., bi bila preveč dvomljiva ocena, da potek 2 let in 3 mesecev ter nastop polnoletnosti tožnika „dovolj pomembni“ okoliščini za zavrnitev podaljšanja zaščite. Tožena stranka zaradi neuporabe materialno-pravnega določila 16(2) člena Kvalifikacijske direktive II torej ni ugotovila pravno-relevantnega dejanskega stanja, da bi ga aplicirala na pravno normo. Vendar pa neuporaba določila člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II. ni edini ali glavni razlog, da je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

49. Za razrešitev tega upravnega spora oziroma za presojo zakonitosti izpodbijanega akta sta ključnega pomena tudi ustavni načeli pravne države in delitve oblasti. Eden od bistvenih elementov ustavnih načel pravne države iz 2. člena Ustave in delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena Ustave je namreč ta, da upravni organi dosledno spoštujejo interpretacije pravnih pravil in zavzeta stališča sodišč v posamičnih pravnih sporih. Zakonski izraz teh ustavnih načel v upravnih sporih je določba 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V tem istem kontekstu ustavnih načel pravne države in delitve oblasti določilo 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pravi, da je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. 50. Tožena stranka sicer v zadnjem odstavku na strani 3 izpodbijane odločbe omenja sodbi Upravnega sodišča I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 in Vrhovnega sodišča I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014, ki sta bili izdani v prvotnem upravnem sporu in v prvem odstavku na naslednji strani izpodbijane odločbe tudi deloma povzema stališče Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi, s katero je bila potrjena prvostopenjska sodba. Vendar pa je ta povzetek bistva sodne odločbe Vrhovnega sodišča, kot ga je naredila tožena stranka, nepopoln in premalo natančen, razlogov za odpravo odločbe iz sodbe Upravnega sodišča pa tožena stranka v izpodbijanem aktu sploh ni povzela, čeprav se Vrhovno sodišče v ključnih odstavkih 10 in 12 (pri čemer se odstavek 11 veže na odstavek 10) obrazložitve sklicuje na prvostopenjsko sodbo. Ta neustrezni način povzemanja stališč sodišč je očitno imel za posledico, da tožena stranka ni v ustrezni meri sledila stališčem obeh sodišč (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaradi katerih je bila zadeva v prvotnem postopku vrnjena v ponovno odločanje.

51. Bistvo stališča Vrhovnega sodišča namreč ni v tem, kot to neustrezno povzema tožena stranka zgolj iz 12. odstavka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, da /…/ »tožena stranka ni ugotovila vseh dejstev in dejanskih okoliščin za takšno presojo in ni jasno in določno obrazložila, katere dejanske okoliščine je štela kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v vlagateljevi izvorni državi oziroma njenem delu ne dosega takšne stopnje » /…/. To je iztrgan citat, ki ne daje celovite usmeritve upravnemu organu, ki bi moral zaradi spoštovanja načel pravne države in delitve oblasti upoštevati interpretacijo in zavzeta (usklajena) stališča obeh sodišč. Bistvo odločitve Vrhovnega sodišča je namreč v delu obrazložitve (odst. 10), kjer Vrhovno sodišče pravi, da »iz izpodbijane sodbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki v predloženih spisih, da je tožnik predložil več aktualnih informacij (Amnesty International, HRW, BBC, ACCORD, FAO) o situaciji v Afganistanu, ki opozarjajo na poslabšanje stanja v Afganistanu, na povečano število žrtev civilnega prebivalstva, pogostost napadov na izbrane cilje v Kabulu, povečano število notranje razseljenih oseb in na slabe pogoje za preživetje v zbirnih centrih, kamor se lahko vračajo zavrnjeni prosilci za azil.« Iz tega stališča Vrhovnega sodišča sledi dvoje. Prvič: da je tožnik v upravnem postopku predložil informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je Vrhovno sodišče štelo za aktualne in je v oklepaju tudi navedlo, katera poročila šteje za aktualna, kar logično pomeni, da bi jih tožena stranka morala upoštevati v ponovnem postopku. In drugič: iz navedenega citata sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je Vrhovno sodišče štelo za pravno relevantne podatke, ki kažejo na gibanje števila žrtev civilnega prebivalstva, pogostost napadov na izbrane cilje v Kabulu, gibanje števila notranje razseljenih oseb in pogoje za preživetje v zbirnih centrih, kamor se lahko vračajo zavrnjeni prosilci za azil. Da je temu tako, nesporno kaže naslednji stavek v obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča, ki v odstavku 11 pravi: „Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, nanašajo na nasilje in so pravno relevantne za ugotovitev, ali je stopnja samovoljnega nasilja v tožnikovi izvorni državi tolikšna, da bi že sama navzočnost tožnika kot posledica njegove vrnitve v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ.“

52. Iz tega sledi, da bi tožena stranka morala stopnjo (splošnega, samovoljnega oziroma nediskriminatornega) nasilja ugotavljati preko naslednjih štirih dejavnikov oziroma elementov: število žrtev (vključno z ranjenimi) v vojnih spopadih in število civilnih žrtev (in ranjenih) skozi določeno časovno obdobje, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode.(7) Zato bo preizkus upoštevanja teh štirih dejavnikov za oceno stopnje nasilja kriterij, preko katerega bo sodišče v nadaljevanju presodilo zakonitost izpodbijanega akta.

53. Ker pa iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča, ki pritrjuje sodišču prve stopnje glede dejanske aktualnosti in pravne relevantnosti predloženih poročil s strani tožeče stranke in ugotovljenega neupravičenega ignoriranja teh poročil, izhaja, da bi tožena stranka morala upoštevati konkretne informacije o stanju v izvorni državi, predložene s strani tožeče stranke, bo upoštevanje tega stališča sodišča ravno tako kriterij za presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče je namreč v zvezi z neuporabo predloženih informacij o stanju v izvorni državi v prvotni sodbi v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 navedlo med drugim naslednje:

54. „Problem oziroma nezakonitosti izpodbijanega akta pa je drugje in sicer v kršitvi pravice tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah (člen 6(1) PEU; v nadaljevanju: Listina) v povezavi s sodbo Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11 z dne 22. 11. 2012). Gre za pravico stranke v upravnem postopku, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (člen 41(2)(a) Listine), in ki se na drugi strani kaže kot obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži (člen 41(2)(c)), tako da upravni organ ustrezno upošteva pripombe stranke, pri tem pa skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve, kar se mora odražati v dovolj specifični in natančni obrazložitvi upravnega akta (sodba SEU v zadevi M.M. odst. 88); s temi določbami prava EU in sodne prakse SEU se povezujejo določila 7. člena, 1. odstavka 21. člena, 1. odstavka 22. člena, 3. alineje 1. odstavka 23. člena ZMZ ter 1. odstavka 9. člena in 8. člen ZUP, ki so bila kršena v konkretnem primeru. Pravica do izjave pa pomeni, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (C-277/11, M.M. odst. 87). To pravico je po mnenju SEU treba spoštovati, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno (ibid. odst. 86). Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti /.../, pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, posledica načela spoštovanja pravice do obrambe (ibid. odst. 88). V obravnavanem primeru je tožnikov pooblaščenec že ob izvedbi osebnega razgovora, kot je razvidno iz zadnjega dela zapisnika z dne 17. 6. 2013, v spis priložil različne odlomke poročil in člankov na 12 straneh (v angleščini) in je v uvodu v slovenščini navedel, da naj organ pred odločitvijo preuči citirane dele navedenih virov. Pooblaščenec torej ni v spis predložil nepreglednih virov informacij, ampak izvlečke iz 24 virov. Teh 24 virov je pooblaščenec (v slovenščini) klasificiral na tiste, ki se nanašajo na varnostno situacijo v Afganistanu, v tožnikovi rodni provinci Sar-e-Pol ter v krajih, kjer se je tožnik nahajal na poti domov, kjer se je po deportaciji iz Irana zadrževal približno en mesec, in na vire o diskriminaciji Hazarov s strani Paštunov oziroma napadov Talibanov na Šiite, med katere se uvršča tožnik. V okviru prve skupine je pooblaščenec navedel 18 poročil, med njimi poročila, kot so Amnesty International, Human Rights Watch, BBC, ACCORD in v 12 primerih gre za poročila iz leta 2013. Ne gre torej za poročila neuveljavljenih oziroma manj verodostojnih organizacij in gre za aktualna poročila, saj izvirajo iz leta 2013. V drugi skupini priloženih virov pa je od šestih virov eden iz leta 2013. Oba sklopa poročil navajata med drugim števila civilnih žrtev (mrtvih in ranjenih), ocene, da gre v letu 2013 za drugo najbolj nasilno leto po letu 2011 in da se poslabšanje stanja pričakuje z letom 2014 zaradi umika mednarodnih sil. Temu je nato dne 3. 7. 2013 sledilo procesno dejanje, ko je tožena stranka tožniku poslala informacije o izvorni državi in sicer 20 poročil, pri čemer je bilo 8 poročil iz leta 2013 /.../. Tožnik je z vlogo z dne 10. 7. 2013 prek PIC podal na 13 straneh odgovor na informacije o izvorni državi. Predložil je izvlečke v slovenščini in angleščini iz 28 različnih poročil, ki vse datirajo v leto 2013. Že v uvodu te vloge je PIC poudaril, da je že v poročilih, ki jih je predložil na osebnem razgovoru, posredoval informacije, iz katerih izhaja, da je prvih šest mesecev v letu 2013 najbolj krvavih do zdaj v Afganistanu in da so poročila, ki jih je tožena stranka poslala pooblaščencu relativno zastarela. Bistvo predloženih poročil s strani PIC je naslednje: - da je bilo nasilja v Afganistanu v prvih mesecih leta 2013 bistveno več kot v preteklem letu;(8) - da se je v letu 2013 poslabšala situacija v Kabulu;(9) - da je v prvih petih mesecih leta 2013 bilo skoraj 3100 civilistov ubitih, kar je za 24% več kot v enakem obdobju pred enim letom, celotno število žrtev (ubitih in ranjenih) med civilisti pa naj bi se povečalo za 30%;(10) - v naslednjem sklopu poročil iz junija in julija 2013 tožeča stranka navaja, da so podatki tožene stranke zastareli tudi glede pogostosti in števila napadov na razne cilje v Kabulu, med drugim so se napadi zgodili na varni del Kabula, na Vrhovno sodišče, kjer je bilo ubitih 17 ljudi, na cilje, ki so povezani z oskrbovanje sil NATO; - tožnik navaja tudi poročilo mednarodne organizacije FAO iz leta 2013 o položaju povratnikov in zaskrbljujočih podatkih o možnostih za preživetje povratnikov; iz poročila „Issues of Returnees in Limbo“ (junij 2013) naj bi izhajalo, da za tiste, ki se vračajo ni nastanitve, oblačil niti hrane; da ni možno povratnikom ponuditi osnovne varnosti ali storitev v primeru vrnitve, so se izrekli tudi poslanci v Afganistanu;(11) na strani 12 odgovora pooblaščenec tožnika prilaga izvlečke poročila z dne 25. 3. 2013 glede nezmožnosti vračanja zaradi razmer, ki ne omogočajo minimalne varnosti, nastanitve, hrane, vode, pri čemer je notranje razseljenih oseb 493.000;(12) - na strani 9 in 10 odgovora pooblaščenec tožnika navaja še druge (4) vire, ki poročajo o povečanju deleža civilnih žrtev oziroma o civilnih žrtvah v Afganistanu.

Sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh dejstev, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika pred izdajo izpodbijanega akta, ni upoštevala na način, kot to zahtevajo določila 7. člena, 1. odst. 21. člena, 1. odst. 22. člena, 3. alineje 1. odst. 23. člena ZMZ, 8. člen in 1. odstavek 9. člena ZUP in 41. člen Listine, pa bi jih morala upoštevati.“

55. V 52. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 je Upravno sodišče še navedlo, da »tožnikove informacije oziroma predložena dejstva odgovarjajo kriteriju pravne relevantnosti in celovitosti, saj pokrivajo vse elemente, s katerimi se ugotavlja stopnja nasilja v zvezi z 3. alinejo 28. člena ZMZ. Informacije so tudi ažurne in sicer so bolj ažurne kot informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, ker pretežno izvirajo iz prve polovice leta 2013; njihova točnost ni vprašljiva, saj se različni viri, ki jih je tožnik predložil glede števila civilnih žrtev in stanja v zbirnih centrih vrnjenih prosilcev ali notranje razseljenih oseb, med seboj potrjujejo. Tudi transparentnost virov ni sporna, glede njihove uravnoteženosti pa tožena stranka tudi ni imela nobene pripombe. Zato tožena stranka ni imela nobenega razloga, da ne bi predloženih informacij obravnavala z vso skrbnostjo, natančnostjo, doslednostjo in objektivnostjo v skladu s standardi iz 41. člena Listine v povezavi s citiranim stališčem SEU v sodbi v zadevi M.M..«

56. V ponovnem postopku, v katerem je tožena stranka izdala izpodbijano določbo, je tožena stranka samo delno sledila zgoraj citiranim napotilom obeh sodišč glede upoštevanja informacij o stanju v izvorni državi.

57. Poročili Amnesty International (2013) in ACCORD (2013), ki sta ju obe sodišči šteli za relevantni, ker kažeta na bistveno povečanje nasilja v Afganistanu v prvih mesecih leta 2013 glede na leto 2012, tožena stranka ni upoštevala z utemeljitvijo, da se poročilo Amnesty International opira na poročilo UNAME, ki pa ga je organ „preučil v izvirniku“. Vendar pa tožena stranka povečanja stopnje nasilja v času izdaje izpodbijane odločbe (avgust 2014) očitno ni upoštevala v oceni o tem, ali je sprememba zaradi poteka starosti tožnika „dovolj pomembna“ glede na stopnjo nasilja v letu 2012, ko je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite. V nasprotju z ugotovitvijo Upravnega sodišča, da poročilo ACCORD izkazuje bistveno večjo stopnjo nasilja v Afganistanu v letu 2013 glede na leto 2012, je tožena stranka poročilo ACCORD uporabila za podatek, da se mesečno zgodi „le nekaj varnostnih incidentov, običajno manj kot pet“. Slednje pa ne pomeni, da se stopnja nasilja ne povečuje, kar je, kot je razvidno iz nadaljevanje obrazložitve sodbe, pomemben dejavnik za ugotavljanje stopnje splošnega nasilja; poleg tega je treba upoštevati, da poročila zajemajo le največje varnostne incidente, ne pa vseh. Tožena stranka je podatek iz poročila ACCORD uporabila tudi za oceno, da je tako majhno število incidentov v mestu, kjer živi 7 milijonov ljudi, pri čemer „napadi ne terjajo množičnih žrtev“ premalo za ugotovitev, da gre za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Takšna pavšalna matematična ocena pa ni v državah članicah EU uveljavljeni indikator za merjenje stopnje nasilja v zvezi z določilom člena 15c. Kvalifikacijske direktive II., o čemer se bo sodišče natančneje opredelilo v delu obrazložitve, ki se nanaša na obravnavo dejavnikov za oceno stopnje splošnega nasilja. Na strani 15 odločbe (opombi 30 in 31) tožena stranka obravnava tudi poročilo FAO iz leta 2013, na katero se sklicujeta obe sodišči, vendar pa tožena stranka argument tožeče stranke oziroma relevantnost podatkov o nezmožnosti vračanja povratnikov zaradi pomanjkanja osnovnih sredstev za preživetje, ki jih je povzelo Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014, zavrne z razlago, da poročila navajajo, da „imajo samski moški veliko več možnosti pri iskanju nastanitve in zaposlitve, kot tudi pri vključevanju v socialne mreže, zato ocena pristojnega organa ne izhaja iz predpostavke, da bo vlagatelju to nudila država.“ Stopnja nasilja, kar sodišče utemeljuje v nadaljevanju sodbe, je namreč odvisna tudi od tega, ali se vrnjeni prosilci za mednarodno zaščito lahko pred nasiljem umaknejo v varna zavetišča, če nimajo nastanitve pri sorodnikih; to zaščito pa jim po Kvalifikacijski direktivi II. in ZMZ mora zagotoviti država ali mednarodne organizacije, ki obvladujejo določeno področje, in se torej pristojni organ ne more sklicevati samo na osebne okoliščine tožnika, da je mlad, zdrav in samski moški. Preostalih poročil, ki jih je v sodbi kot relevantne navedlo Vrhovno sodišče (poročili Human Rights Watch in BBC), oziroma Upravno sodišče (pet poročil RFE/RL, januar – marec 2013; članek iz Guardian - februar 2013; Afghan Civilian Deaths Soar in 2013“; „Afghan Civilian Casualties Rise 30 Percents in Beginning of 2013“; Asylum seekers to be deported to Afghanistan and Pakistan“, 14. 3. 2013; Afghanistan: Comprehensive response urgently required as displacement crisis worsens“, 25. 3. 2013) pa tožena stranka kljub napotilom ni uporabila in ni navedla razlogov, zakaj njih ni uporabila. S tem je tožena stranka kršila določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 in je posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je ob obravnavi (ne)upoštevanja navodil sodišč glede uporabe relevantnih informacij o stanju v izvorni državi nakazalo tudi, da je tožena stranka pri uporabi informacij o stanju v izvorni državi tudi kršila materialno pravo glede ugotavljanja stopnje nasilja, kar sodišče podrobneje utemeljuje v naslednjih odstavkih obrazložitve sodbe.

58. Tudi v ponovljenem postopku med strankama ni sporno, da je v Afganistanu notranji oboroženi spopad in da je nediskriminatorno nasilje takšne narave, da ogroža tudi življenja in osebnosti civilnih oseb v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Med civiliste spada tudi tožnik. Vprašanje, ki pa je sporno med strankama v tej zadevi, pa je, ali je stopnja nasilja zadosti visoka tudi glede na osebne okoliščine tožnika, da bi vrnitev na določeno območje oziroma v določeno mesto v Afganistanu pomenila resno škodo za tožnika v smislu ZMZ. Kadar je v določeni državi notranji oboroženi spopad ali pa mednarodni oboroženi spopad z elementi nedismriminatornega nasilja in je prosilec civilist, potem mora pristojni organ najprej presojati pogoje za subsidiarno zaščito po 3. alineji 28. člena ZMZ in šele če ti pogoji niso izpolnjeni, pride lahko v poštev tudi presoja z vidika 2. alineje 28. člena ZMZ.

59. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji izhaja, da zaščiti iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) „v bistvu ustreza“ člen 15.b Kvalifikacijske direktive I (št. 2004/83) oziroma zdaj veljavne Kvalifikacijske direktive II (2011/95), ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ.13 Sodišče EU pa v argumentaciji v zadevi Elgafaji od tod naprej nadaljuje: „Nasprotno pa je člen 15c direktive [to je zdaj veljavne določbe 15c. člena Kvalifikacijske direktive II – opomba Upravnega sodišča] določba, katere vsebina je drugačna od člena 3 EKČP in ju je treba zato razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP“ (ibid. odst. 28 in 44). Iz te sodbe je torej mogoče napraviti sklep, da je vsebina 3. alineje 28. člena drugačna od vsebine 2. alineje 28. člena ZMZ, ne sme pa biti v nasprotju oziroma ne sme dajati nižje zaščite, kot jo daje 3. člen EKČP. Sodišče EU v zadevi Elgafaji ni dalo odgovora na vprašanje, katere dejavnike je treba upoštevati pri ocenjevanju stopnje nediskriminatornega nasilja v oboroženem spopadu, ampak je odločilo, „čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se prizna pravica do subsidiarne zaščite“ (ibid. odst. 39).(14)

60. Iz obrazložitve izpodbijanega akta sicer izhaja, da je tožena stranka v ponovnem postopku obravnavala tri od štirih dejavnikov, ki so jih vzpostavila Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v sodni praksi, vendar pa je tožena stranka tri dejavnike uporabila na nepravilen način, dejavnika zaščite v smislu zmožnosti države (oziroma mednarodnih organizacij) zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode pa tožena stranka sploh ni obravnavala.

61. Tožena stranka pravi, da je »našla le malo informacij« o nasilju v provinci Sari Pul, iz katere izvira tožnik, pri čemer tožena stranka sprejema, da tožnik v Afganistanu, ki ga je zapustil pri 6 letih, nima nobenega sorodnika in se nima kam vrniti domov v provinco Sari Pul. Zato je tožena stranka v oceno vključila »najnovejše splošne informacije o varnostni situaciji v izvorni državi vlagatelja.« Sodišče lahko sklepa oziroma predvideva, da je tožena stranka štela za pomemben dejavnik število žrtev med civilisti, saj to številko na več mestih v odločbi ugotavlja v časovnem razponu od leta 2011 do vključno leta 2014. To je pravno relevantni dejavnik. Vendar pa tožena stranka najprej pri vseh uporabljenih indikatorjih v zvezi s tem ugotavlja porast nasilja, na primer: da je vseh žrtev spopada v Afganistanu v letu 2013 več kot v letu 2012 in sicer za 14% in za 7% več je žrtev med civilisti; da se je uporaba improviziranih eksplozivnih teles v letu 2013 povečala za 14%, število varnostnih incidentov se je v prvih petih mesecih leta 2014 povečalo za 22% glede na isto obdobje leta 2013; število atentatov je naraslo za 32% v primerjavi z letom 2013; število samomorilskih napadov je glede na leto 2013 naraslo za 25%. Tožena stranka ugotavlja, da imajo spopadi naravo neposrednih napadov z lahkim orožjem, bombnih samomorov, bombe v vozilih in kompleksnih napadov v kombinaciji teh metod in čeprav so »napadi usmerjeni na posebne cilje, metode pogosto ne razlikujejo med njimi in posledica je tudi smrt nedolžnih mimoidočih civilistov« (prvi odstavek na strani 8 izpodbijane odločbe).

62. Sodišče meni, da je tožena stranka smiselno dopolnila indikatorje stopnje nasilja s tem, ko je ugotavljala tudi gibanje števila nasilnih incidentov skozi določeno časovno obdobje ter značilnosti oziroma pojavne oblike nasilnih incidentov. Tudi za nasilje v provinci Sari Pul pa je tožena stranka za prve tri mesece v letu 2013 ugotovila, da je sicer nasilje naraslo za 10%, vendar to pomeni zgolj en napad več kot v prvih treh mesecih v letu 2012. Med 12 najnevarnejšimi provincami ni province Sari Pul. Temu delu obrazložitve nato sledi ugotovitev, da je število notranje razseljenih oseb v letu 2013 bistveno naraščalo spričo »oboroženih sporov, prevlade nasilja in zlorab s strani nedržavnih oboroženih skupin« in da se je število prostovoljnih vrnitev v letu 2014 zmanjšalo za 65% glede na prejšnje leto.

63. Tožena stranka je torej od štirih dejavnikov za ugotavljanje stopnje splošnega nasilja obravnavala prve tri. Za vse te tri dejavnike je ugotovila porast števila vseh žrtev, civilnih žrtev (vključno z ranjenimi), povečalo se je tudi število varnostnih incidentov, pojavne značilnosti nasilnih dejanja pa so bile takšne, da so zadevale tudi civiliste, ugotovila pa je tudi porast notranje razseljenih oseb. Kljub tem ugotovitvam pa nato v obrazložitvi akta sledi ocena tožene stranke, da stopnja nasilja ni takšna, da bi bile ogrožene zavarovane dobrine iz 3. alineje 28. člena ZMZ v primeru tožnikove vrnitve (3. odstavek na strani 4 odločbe). Pomen teh treh dejavnikov za oceno stopnje nasilja je namreč tožena stranka izničila z argumentom v tretjem odstavku na strani 9 odločbe, da tudi v letu 2013 število mrtvih in ranjenih v spopadu ni tako veliko za državo v vojnem stanju, za katero se ocene o številu prebivalstva gibljejo okoli 30 milijonov. (Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v letu 2013 8615 civilnih žrtev, od tega 2959 mrtvih in 5656 ranjenih). V okoliščinah, ko gre za notranji oboroženi spopad, ta primerjava ne more izničiti podatka o povečevanju vseh indikatorjev, prek katerih je v državah članicah EU uveljavljeno obravnavanje omenjenih treh dejavnikov za ocenjevanje stopnje nasilja – še posebej ne ob dejstvu, ko tožena stranka ugotavlja, da je bilo leto 2013 drugo najbolj tragično glede na število civilnih žrtev, šteto od leta 2001 naprej (tretji odstavek na strani 9 odločbe). Sporna primerjava med številom celotnega prebivalstva in civilnimi žrtvami ni v mednarodni praksi uveljavljeni dejavnik za oceno stopnje splošnega nasilja, kajti ob uporabi tega kriterija bi se lahko število mrtvih in ranjenih civilistov ter notranje razseljenih oseb še vedno zelo povečevalo skozi določeno časovno obdobje, pa primerjava med številom žrtev in celotnega števila prebivalstva ne bi vodila do ugotovitve o zadostni stopnji splošnega nasilja, pri čemer niti ni jasno, katero matematično razmerje tožena stranka šteje za zadostno stopnjo splošnega nasilja za uporabo subsidiarne zaščite. Ta dejavnik je zato v nasprotju z uveljavljeno prakso, da je treba poleg kvantitativnih dejavnikov upoštevati tudi kvalitativne dejavnike, kot to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 498/2013-17, in je v nasprotju z navodili obeh sodišč v prvotnem upravnem sporu.

64. Nadalje je tožena stranka zmotno štela (tretji odstavek na strani 9 odločbe), da ciljni napadi na civiliste, ki so se v letu 2013, povečali, ne morejo predstavljati samovoljnega nasilja, ker po interpretaciji Sodišča EU v zadevi Elgafaji ne gre za napade, ki vplivajo na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. Tega Sodišče EU ni zapisalo v sodbi v zadevi Elgafaji in tega iz omenjene sodbe tudi ni mogoče izpeljati, ne da bi bila takšna izpeljava v nasprotju z določilom 3. alineje 28. člena ZMZ. Civilni status je ključna okoliščina z vidika vprašanja, komu pripada zaščita po 3. alineji 28. člena ZMZ. Vendar pa je z vidika ugotavljanja stopnje splošnega nasilja pomembno, ali se število žrtev v spopadih v Kabulu ne samo med civilisti, ampak med vsemi povečuje, ali je stabilno, ali upada. Tudi za ciljne napade je tožena stranka sama ugotovila v prvem odstavku na strani 8 odločbe, da čeprav so napadi usmerjeni na posebne cilje, so metode takšne, da povzročajo smrt nedolžnih mimoidočih civilistov. Zato tožena stranka tudi nima prav (na strani 12 in 13 odločbe), ko zavrača relevantnost tistih informacij o stanju v izvorni državi, ki opisujejo posamične napade. Te informacije so relevantne, ker kažejo na to, v kolikšni meri so napadi, ki so sicer usmerjeni na določene cilje, a zaradi oblike (načina) napadov povzročajo žrtve in ranjene mimo ciljnih skupin.

65. Poleg tega bi se morala tožena stranka po tem, ko bi zbrala zbirne podatke za Afganistan na splošno, osredotočiti izključno na razmere v Kabulu, saj je sprejela za neprerekano dejstvo, da je tožnik odšel iz Afganistana, ko je bil star 6 let, da tam nima nobenega izmed članov družine, nobene lastnine ali česar koli, kamor bi se lahko vrnil, kar pomeni, da bi bila njegova edina realna lokacija za vrnitev, da bi se izognil nevarnosti potovanja (glede na to, da je tožnik Hazar) v domačo provinco, kjer tako ali tako nima nobenega sorodnika, Kabul. Ključna pravno relevantna dejstva so torej vezana na razmere v Kabulu, ali na razmere v morebitnem zbirnem centru, kamor bi se tožnik morebiti lahko zatekel blizu Kabula.

66. Kar zadeva uporabo tretjega dejavnika za oceno stopnje nasilja – gibanje števila notranje razseljenih oseb v kontekstu razmer za varni sprejem – pa sodišče ugotavlja naslednje:

67. Iz obrazložitve izpodbijanega akta (drugi odstavek na strani 9 izpodbijane odločbe ter str. 15 in prvi odstavek na strani 16 odločbe) je mogoče sklepati, da je tožena stranka pri oceni stopnje splošnega nasilja upoštevala dejavnik, ki je pravno relevanten – čeprav v obrazložitvi odločbe nikjer izrecno ni navedla, katere konkretne dejavnike je upoštevala. Gre za dejavnik števila oseb, ki so se v Afganistan že vrnile. Ta element je povezan z dejavnikom števila notranje razseljenih oseb in na to vezano stanje v zbirnih centrih glede zagotavljanja minimalnih pogojev za človeka vredno življenje (slednje sicer zadeva že četrti dejavnik za ugotavljanje stopnje nasilja). Vendar pa je tudi ta element, za katerega je tožena stranka imela upravičeno podlago, da bi ga upoštevala v tem smislu, da bi ga konkretno vključila v dokazno oceno na način, da bi bilo iz te ocene razvidno, kaj je tožena stranka štela za bistveno, citirala oziroma povzela na nepopoln način oziroma na premalo verodostojen način. Tožena stranka je za ključen vir uporabila poročilo UNHCR, ki se v prevodu glasi (opomba 33 v izpodbijani odločbi): „UNHCR – Prostovoljno vračanje v Afganistan, mesečno nadzorno poročilo, april 2014“. Podatki, da se je od marca leta 2002 do aprila leta 2014 v Afganistan vrnilo že 5.8 milijona beguncev in od tega se jih je 4,7 milijona vrnilo ob pomoči Ministrstva za begunce in repatriacijo ter UNHCR in da je danes ¼ prebivalstva v Afganistanu povratnikov, so pomembni. Tožena stranka tudi pravi, da se je v prvih štirih mesecih leta 2014 vrnilo 3.859 Afganistancev domov prostovoljno in da je med drugim organizirano tudi zavetišče v Kabulu z vzpostavljeno ustrezno infrastrukturo; povratniki dobijo pomoč v višini 150 $ (pravilna številka v omenjenem viru je 200$ in ne 150$ kot navaja tožena stranka) ter informacije o nevarnostih min, o šolanju, na voljo so jim prehodni prostori za prenočevanje in osnovna zdravstvena oskrba. Vendar pa ob tem tožena stranka ni navedla in očitno tudi ni upoštevala, da iz tega poročila izhaja, da gre zgolj za prostovoljne vrnitve iz Pakistana (57,8%), Irana (41%) in v manjši meri iz Indije (1,25) in da so razlogi za prostovoljno vračanje socialno-ekonomske razmere v Afganistanu, Iranu in Pakistanu; tožena stranka tudi ni upoštevala podatka v tem poročilu, da utegnejo vplivati na manjšo pripravljenost za vrnitev v Afganistan omejene zmožnosti za sprejem povratnikov, omejen dostop do osnovnih storitev, pomanjkanje priložnosti za preživljanje, pomanjkanje nastanitvenih zmogljivosti. Ti podatki se torej ne nanašajo na vračanje beguncev v Afganistan iz držav EU, ki jih vežejo standardi iz člena 15c. Kvalifikacijske direktive II in 3. člena EKČP. Poleg tega iz poročila izhaja, da je za pridobitev pomoči za prostovoljne povratnike potrebna registracija (Voluntary Repatriation Form) v državi azila, česar tožena stranka za primer Slovenije nič ne omenja. Poleg tega, da tožena stranka teh dejstev ni celovito in objektivno upoštevala, pa navedeno poročilo UNHCR o prostovoljnem vračanju iz aprila 2014 ne daje podatkov o sprejemnih pogojih v zbirnem centru v Kabulu v smislu, ali so življenjske okoliščine v zbirnem centre sprejemljive vsaj z vidika 3. člena EKČP, kar je za obravnavani upravni spor bistveno, glede na to, da tožnik nima nikogar v Afganistanu.

68. S tem sodišče prehaja na del obrazložitve sodbe, v katerem bo sodišče utemeljilo, da je izpodbijani akt nezakonit tudi zaradi materialno-pravnega stališča tožene stranke glede uporabe četrtega dejavnika za ocenjevanje stopnje splošnega nasilja, ki se povezuje z zaščito pred nasiljem in zadeva pravilno uporabo določila 3. alineje 28. člena ZMZ. Gre za stališče o tem, da se bo tožnik v razmerah, ko tradicionalne razširjene in skupnostne strukture v Afganistanu predstavljajo glavni mehanizem zaščite, lahko znašel sam, ker je mlad, zdrav in samski moški, ki se uči angleščine in obvlada osnove računalništva ter aktivno uporablja družabna omrežja in ima zato „perspektivo za preživetje“. Poleg tega tožena stranka dodaja, da hazarska skupnost, ki živi v Kabulu, tožniku lahko pomaga pri vključitvi v novo okolje. Tožena stranka na strani 15 odločbe tudi dodaja, da ni izhajala iz predpostavke, da bo vlagatelju vključitev v okolje „nudila država“ in da ima tožnik glede na omenjene okoliščine boljše obete kot to, da „bo pristal v šotoru /.../ težave, kot so dostop do varne pitne vode, niso le problem notranje razseljenih oseb, ampak problem, ki zajema celotno državo, še posebej podeželje. Slabe humanitarne in ekonomsko-socialne razmere se po mnenju sodišča lahko upoštevajo kot kriterij za priznanje subsidiarne zaščite le v izjemnih primerih, ko bi lahko bilo zaradi takih razmer ogroženo človeško življenje.“

69. V sodbi v zadevi I U 424/2014-11 z dne 19. 11. 2014 je Upravno sodišče opozorilo na bistveno razliko med zaščito po 3. alineji ZMZ, ki je posebna oblika zaščite po pravu EU, in zaščito po 2. alineji 28. člena ZMZ, ki ustreza 3. členu EKČP. Ta razlika, ki jo tožena stranka ni upoštevala, pa jo bo morala v ponovnem postopku pri oceni možnosti nastanitve tožnika v Kabulu, je namreč v konceptu notranje zaščite - vključno s subjekti zaščite, in v vrsti pravno zavarovanih dobrin v omenjenih dveh določilih.

70. V primeru 2. alineje 28. člena ZMZ je pravno zavarovana dobrina človekova pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (in mučenja), ki je absolutno zavarovana dobrina in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) varstvo te pravica pride v upoštev v primeru splošnega nasilja v določeni državi samo izjemoma (H.L.R. proti Franciji, odst. 41; N.A. proti Združenemu kraljestvu, odst. 115; Saadi proti Italiji, odst. 132; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 226).

71. V primeru zaščite iz 3. alineje 28. člena ZMZ oziroma člena 15c. Kvalifikacijske direktive II pa ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice, kajti poleg „življenja“ je zavarovana tudi „osebnost“ civilista; zakonodajalec EU je samo dejanja preganjanja v zvezi z statusom begunca izrecno vezal na kršitve absolutnih pravic (26. člen ZMZ), ne pa tudi dejanja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ. Dejanja resne škode iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ so vezana na kršitve absolutnih pravic, ker se ta zaščita z vidika prava EU veže na zaščito po EKČP. Tožena stranka je torej v izpodbijanem aktu zmotno ocenjevala samo, ali bi bilo tožnikovo življenje ogroženo v primeru vrnitve v Afganistan.

72. Še bolj konkretno se ta razlika med 3. alinejo 28. člena ZMZ na eni strani in 2. alinejo 28. člena oziroma 3. členom EKČP na drugi strani kaže pri konceptu notranje zaščite (vključno z ureditvijo subjektov zaščite). Pravo EU namreč daje višjo raven zaščite prosilcem, kot jo daje sodna praksa ESČP. Z vidika sodne prakse ESČP namreč ni pomembno, kdo zagotavlja zaščito pred nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem v primeru splošnega nasilja in kritičnih življenjskih razmer izvorni državi. Odločilni dejavniki so lahko, sposobnost za delo, zdravstveno stanje, starost, spol, morebitno znanje tujih jezikov zaradi večje možnosti pridobitve službe oziroma dela, kraj prvotnega bivališča, pomoč družine družinskega klana (sodbe ESČP v zadevah: Salah Sheekh proti Nizozemski; K.A.B. proti Švedski; R.H.H. proti Švedski; A.A in ostali proti Švedski). Z vidika prava EU in ZMZ pa je drugače, kajti določilo 7. člena Kvalifikacijske direktive II določa, da „zaščito pred preganjanjem ali resno škodo lahko nudi le država ali stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z 2. odstavkom.“

73. Tožena stranka tega določila, ki mu ustreza 1. odstavek 25. člena ZMZ, ni upoštevala, saj ni izhajala iz ureditve, po kateri lahko zaščito v Kabulu ali v kakem zbirnem centru v bližini Kabula zagotavlja zgolj država ali stranke in organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni ugotavljala obstoječe situacije glede subjektov zaščite, ampak je upoštevala samo, da bi se tožnik kot mlad, učljiv in zdrav moški lahko sam znašel. 74. Tožena stranka pa tudi ni pravilno uporabila 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II.. Določilo 2. odstavka 7. člena Kvalifikacijske direktive II. določa: „Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo mora biti dejanska in nezačasna. Takšna zaščita se načeloma nudi, kadar subjekti iz točk (a) in (b) odstavka 1 sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in ko ima prosilec dostop do takšne zaščite.“ Z razliko od tega sodna praksa ESČP ne zahteva, da se notranja zaščita nanaša tudi na obstoj učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in do katere mora prosilec imeti dostop.

75. Upravno sodišče je v celoti citiralo določilo 7. člena iz Kvalifikacijske direktive II., kajti slovenski zakonodajalec je zamudil skrajni rok za njegovo implementacijo, ki je nastopil pred izdajo izpodbijane odločbe. Slovenski zakonodajalec je prenesel določbo 7. člena Kvalifikacijske direktive II. v nacionalni pravni red šele z uveljavitvijo ZMZ-D dne 11. 1. 2014, a kljub temu tožena stranka ni upoštevala zakonske zahteve, da mora biti zaščita „dejanska“ in ne zgolj „začasna“ (2. odstavek 25. člena ZMZ).(15) Tožena stranka se v ugotovitvenem postopku zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 7. člen Kvalifikacijske direktive II. ni ukvarjala z vprašanjem, ali je zaščita – ki jo lahko nudijo le državni organi ali stranke in mednarodne organizacijske, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države – dejanska in ne zgolj začasna in da se tožnik v delu države, ki je varen, tudi „nastani“ (68. člen ZMZ). Tudi iz določila člena 16(2) Kvalifikacijske direktive II., kot je že bilo omenjeno, izhaja, da pristojni organ lahko ugotovi, da begunec ni več upravičen do subsidiarne zaščite, če je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna.

76. Bistvena razlika med zaščito po 3. členu EKČP oziroma po 15b. členu Kvalifikacijske direktive II. oziroma po 2. alineji 28. člena ZMZ na eni strani in zaščito po členu 15c Kvalifikacijske direktive II. oziroma 3. alineji 28. člena ZMZ je torej v elementih vsebine zaščite, ki mora zajemati učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in prosilec mora imeti do tega sistema dostop in da mora biti zaščita dejanska in ne zgolj začasna. Ta razlika v vsebini zaščite po 3. členu EKČP (15.b členu Kvalifikacijske direktive II.) in 15c. členu Kvalifikacijske direktive II se odraža v dveh nadaljnjih stališčih Sodišča EU v zvezi z subsidiarno zaščito. Sodišče EU namreč v sodbi v zadevi Diakité (C-285/12 z dne 30. 1. 2014) pravi, da „je iz uvodnih izjav 5., 6. in 24 direktive razvidno, da morajo minimalni standardi priznanja subsidiarne zaščite omogočati dopolnitev zaščite beguncev, določene v Konvenciji o statusu beguncev, podpisane 28. julija 1951 v Ženevi, tako da se opredeli osebe, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, in se jim zagotovi ustrezen status“ (ibid. odst. 33). Tudi v sodbi v zadevi H.N. (C-604/12 z dne 8. 5. 2014) Sodišče EU pravi, da je subsidiarna zaščita „dopolnilna in dodatna oblika zaščite beguncev, ki jo vsebuje Ženevska konvencija“ za tiste prosilce, ki „bi brez pridobitve evropskega azila potrebovali mednarodno zaščito“ in se pri tem sklicuje tudi na člen 78(2)(a) in (b) Pogodbe o delovanju EU (ibid. odst. 32-33). Tudi zaradi teh stališč subsidiarna zaščita iz člena 15c Kvalifikacijske direktive II., ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ, mora pomeniti dodatno oziroma dopolnilno zaščito glede na zaščito iz člena 15b Kvalifikacijske direktive II.; slednja pa po vsebini ustreza določilu 3. člena EKČP. 77. Čeprav, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina po 3. alineji 28. člena ZMZ ni vezana na absolutno zavarovano pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja, saj je v tem določilu poleg življenja zavarovana tudi „osebnost civilista“, in ker v nasprotnem primeru določilo 3. alineje 28. člena ZMZ ne bi v ničemer dopolnjevalo oziroma dajalo dodatne zaščite beguncem glede na člen 3 EKČP, pa se Sodišče EU še ni izreklo o tem vprašanju, da bi bilo mogoče potrditi, da tudi v tem elementu pravo EU na podlagi sodne prakse Sodišča EU že daje višjo zaščito, kot določilo 3. člena EKČP. Zato se v zvezi s tem Upravno sodišče opira na sodno prakso ESČP, ki postavlja skrajni prag v zvezi z 3. členom EKČP. S tega vidika pa morajo biti v izvorni državi zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, odst. 254; Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 283). S temi kriteriji je ESČP v zadevi M.S.S. zavarovalo človekovo dostojanstvo in vsaj v tem smislu je treba razlagati tudi pravno zavarovano dobrino „osebnosti civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ki se povezuje z ustavno pravico iz 34. člena Ustave.(16) Tožena stranka stanja v zbirnem centru v Kabulu, ali morebiti v kakšnem drugem zbirnem centru, če je center v Kabulu prezaseden, ali so razmere v njem neustrezne za vrnitev, z vidika teh minimalnih humanitarnih pogojev za preživetje ni ugotavljala in je s tega vidika nepravilno uporabila določbo 3. alineje 28. člena ZMZ.

78. V tej presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ni spregledalo novega elementa v sodni praksi Vrhovnega sodišča v tovrstnih zadevah, ko je v sodbi v zadevi, kjer je tudi šlo za podaljšanje subsidiarne zaščite beguncu iz Afganistana, in kjer je Vrhovno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso ESČP, na stališče nevladne organizacije ECRE in na delo profesorja K. Hailbronnerja odločilo, da za odločitev o notranji razselitvi “ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014). Ta odločitev ne odstopa od novejše prakse Vrhovnega sodišča, ampak je Vrhovno sodišče enako odločilo tudi v zadevah I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014, I Up 248/2014 z dne 3. 11. 2014 in I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014. V sodbi v zadevi I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014 Vrhovno sodišče pravi, da mora prvostopenjsko sodišče t.i. merilo varnosti vrnitve in t.i. test razumnosti nastanitve v varnem predelu države opraviti „s potrebno skrbnostjo“, to pa zajema ugotovitev varne poti na alternativno območje, realno pričakovanje, da bo tožnik na tem območju sprejet in da se bo lahko nastanil (ustalil) oziroma da tega kraja ne bo prisiljen zapustiti zaradi nečloveških ali ponižujočih razmer; te pa zajemajo varnost in zaščito, spoštovanje osnovnih človekovih pravic ter možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju osebnih okoliščin. Vrhovno sodišče nadaljuje: „Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin“ (ibid. odst. 24).

79. Opisana novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča se ujema s postavitvijo bolj določnejših standardov varstva pravice do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP v zvezi s premestitvijo prosilcev za azil v drugo državo članico EU, ki jih je Veliki senat ESČP vpeljal s sodbo v zadevi Tarakhel v. Switzerland z dne 4. 11. 2014. V zadevi Tarakhel je sicer šlo za vprašanje premestitve prosilcev za azil (družine z mladoletnimi otroci) iz Švice v Italijo na podlagi Dublinske uredbe (št. 343/2003) in ne za vprašanje dopustnosti vračanja polnoletnega prosilca za azil v njegovo izvorno državo. Vendar je postavitev pomembnega dela standardov v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP, ki je absolutna pravica, v zadevi Tarakhel relevantna tudi za obravnavani upravni spor. Tako kot v zadevi Tarakhel, kjer je ESČP ugotovilo, da je zaradi možnosti diskrecijske uporabe t.i. suverenostne klavzule (člen 3(2) Dublinske uredbe), Švica v polni meri odgovorna za spoštovanje in varstvo pravice iz 3. člena EKČP (ibid. odst. 88-91), je tudi v obravnavanem sporu Slovenija v polni meri odgovorna za varstvo in spoštovanje pravice iz 3. člena EKČP. Veliki senat ESČP je v zadevi Tarakhel citiral in sledil standardu Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva, po katerem „izvor“ tveganja za morebitno kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ne vpliva na stopnjo zaščite in odgovornost države na podlagi 3. člena EKČP (ibid. odst. 104). S tem sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi R (on the application of EM (Eritrea)) (appellant) v Secretary of State for the Home Department (Respondent) [2014] UKSC 12), v kateri je Vrhovno sodišče Združenega kraljestva ni delalo razlik med polnoletnimi prosilci (to so bile osebe EH, EM, AE) in družino z dvema mladoletnima otrokoma (MA in M ter mladoletna D in Y) je Veliki Senat ESČP odločil, da morajo pristojni organi izpeljati „natančno in individualizirano“ oceno stanja glede morebitnega tveganja za kršitev pravice iz 3. člena EKČP (ibid. odst. 104). Za takšno natančno in indvidualizirano oceno stanja glede razmer, kamor naj bi bil vrnjen prosilec za azil, pa je potrebno upoštevati tri bistvene elemente in sicer: - zmogljivosti zbirnih centrov z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov; - bivanjske pogoje za sprejem v teh centrih; - individualne značilnosti oziroma potrebe posameznika, ki je subjekt premestitve.

80. Dejstvo, da je šlo v zadevi Tarakhel za ugotavljanje bivanjskih razmer v okoliščinah, ko bi prosilci še vedno imeli status prosilcev za azil, med tem ko tožnik v tem upravnem sporu v primeru vrnitve v Afganistan ne bi imel več statusa prosilca za azil nima nobenega vpliva na presojo, kajti kriterij, da ne sme biti „očitne razlike“ med številom tistih, ki bi potrebovali minimalno zaščito v centrih in nastanitvenih zmogljivostih v centrih, mora zaradi absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP veljati tako za prosilce za azil, ki se premeščajo na podlagi Dublinske uredbe kot tudi za zavrnjenega prosilca za azil iz Afganistana, ki v izvorni državi nima nikogar in se nima nikamor vrniti, razen v zbirni center. Tudi pri drugem elementu, to so pogoji za sprejem, zaradi absolutne narave 3. člena EKČP ne more biti razlike med standardi v zadevi Tarakhel in predmetnim upravnim sporom, kajti Veliki senat ESČP ni za merilo vzel pogojev za sprejem, ki jih določa sekundarno pravo EU (direktiva EU št. 2003/9), ampak je vzel za merilo standarde iz sodbe v že citirani zadevi M.S.S. in sicer zagotovitev osnovnih bivanjskih pogojev glede varnosti, bivališča, higiene in prehrane z možnostjo izboljšanja teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku (odsotnost skrajne revščine) (ibid. odst. 11-115). Pri tretjem elementu, to je upoštevanje individualnih značilnosti oziroma potreb posameznika, pa je treba upoštevati razliko med standardi iz zadeve Tarakhel in predmetnim upravnim sporom. V obeh primerih sicer gre za uporabo 3. člena EKČP na prosilcih za azil, ki so po stališču ESČP „posebej deprivilegirani in ranljivi“ (ibid. odst. 118; M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 251). Vendar pa je pomembna razlika med zadevo Tarakhel in predmetnim upravnim sporom v tem, da je šlo v zadevi Tarakhel za družino (z obema staršema) z mladoletnimi otroci, med tem ko je tožnik v predmetni zadevi polnoleten. Za družino z otroci pa je ESČP zavzelo stališče, da imajo otroci „posebne potrebe in so ekstremno ranljivi“, zato bi morali švicarski organi za ustrezno spoštovanje pravice iz 3. člena EKČP pred odločitvijo pridobiti specialno zagotovilo pristojnega organa iz Italije, da bo družina nastanjena tako, da bo upoštevana starost otrok in da bo družina ostala skupaj. To konkretno zagotovilo pa mora biti natančno in zanesljivo glede specifične nastanitve, pogojev za sprejem in ohranitve družine (ibid. odst. 119-122). Ker tožnik v obravnavanem upravnem sporu ni mladoleten, in ker med Slovenijo in izvorno državo tožnika ne obstaja takšna institucionalna povezava, kot velja med državami, ki jih veže Dublinska uredba, tožena stranka ni dolžna pred odločitvijo pridobiti konkretnega zagotovila pristojne službe v Afganistanu o tem kam in v kakšne razmere bi bil tožnik nastanjen kot zavrnjeni prosilec za mednarodno zaščito, ki nima nikogar v Afganistanu. Vendar pa bo tožena stranka v ponovnem postopku morala slediti materialno-pravnemu stališču iz omenjenih sodb Vrhovnega sodišča z meseca oktobra, novembra in decembra 2014, po katerem tožena stranka ne sme izhajati iz „hipotetične domneve, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda“ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014) se torej ujema (mutatis mutandis) tudi s standardi iz sodbe v zadevi Tarakhel. 81. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

82. Na koncu sodišče še pripominja, da prvostopenjska sodba Upravnega sodišča pravno še ne učinkuje, ker imata stranki možnost pritožbe na Vrhovno sodišče RS. To pomeni, da so pravno-formalno, ker ni bila vložena zahteva za izdajo začasne odredbe in učinkovanja izpodbijane odločbe sodišče ni zadržalo, status subsidiarne zaščite in temu statusu pripadajoče pravice tožniku po ZMZ prenehali z dnem izdaje izpodbijanega akta (20. 8. 2014) in bo tako ostalo, če bo v morebitnem pritožbenem postopku Vrhovno sodišče potrdilo izpodbijani akt. V odločbi št. 2142-69/2011/28 (1372-07) z dne 30. 5. 2012 namreč tožena stranka v prvi točki izreka ni odločila, da se tožniku prizna status subsidiarne zaščite za obdobje enega leta, ampak je v drugi točki izreka odločila, da odločba iz prve točke izreka z dnem vročitve velja kot dovoljenja za začasno prebivanje za dobo enega leta. Časovna veljavnost subsidiarne zaščite torej tožniku z odločbo z dne 30. 5. 2012 ni bila omejena na določeno dobo in je subsidiarna zaščita tožniku prenehala z dnem izdaje izpodbijane odločbe. Takšna bi bila direktivi skladna interpretacija odločbe z dne 30. 5. 2012, kajti niti v času izdaje odločbe z dne 30. 5. 2012 veljavna Kvalifikacijska direktiva I. niti Kvalifikacijska direktiva II. ne določata, da se subsidiarna zaščita (ali pa status begunca) priznava(ta) za določeno časovno obdobje.(17) Obe direktivi določata le, da mora pristojni organ čim prej po priznanju subsidiarne zaščite upravičencu izdati dovoljenje za prebivanje, ki se ga lahko podaljša, in ki mora veljati vsaj eno leto, oziroma v primeru podaljšanja, vsaj dve leti (člen 24(2) ter člen 2(f) Kvalifikacijske direktive I. in člen 24(2) in člen 2(g) Kvalifikacijske direktive II.). Za določeno obdobje se torej izdaja zgolj dovoljenje za prebivanje, ne pa tudi subsidiarna zaščita. Nobena direktiva tudi ni nikoli določala, da je treba na točno in vnaprej določena časovna obdobja preverjati izpolnjevanje pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite ne glede na to, ali so se pojavili novi pravno relevantni elementi ali ugotovitve, ali pa le-teh ni. Možna je namreč tudi situacija, ko se relevantne okoliščine zanesljivo spremenijo pred potekom enega leta od podelitve mednarodne zaščite in bi morala v takem primeru tožena stranka začeti postopek prenehanja mednarodne zaščite takoj, ko izve za takšne okoliščine. Če je torej tožena stranka v predmetni zadevi morebiti štela, da je tožniku status subsidiarne zaščite prenehal s potekom enega leta od pravnomočnosti odločbe z dne 30. 5. 2012 (to je dne 19. 6. 2013), potem sodišče pripominja, da omenjena neusklajenost s pravom EU ni takšna, da bi bilo treba ugotoviti, da je ZMZ v nasprotju s pravom EU v škodo tožnika, kajti iz četrtega odstavka 106. člena ZMZ izhaja, da tožniku v času vodenja postopka za podaljšanje subsidiarne zaščite pripadajo pravice iz 89. člena ZMZ.

opomba (1) : Gre za del materialno-pravne določbe veljavnega 1. odstavka 106. člena ZMZ, ki pravi. /…/ »in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je bila že priznana subsidiarna zaščita«.

opomba (2) : Določili člena 16(1) in (2) določata: Državljan tretje države /…/ ni več upravičen (-a) do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih mu/ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita ni več potrebna. Pri uporabi 1. odstavka države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo« (Kvalifikacijska direktiva 2011/95/EU, Uradni list EU, L 337, 20. 12. 2011).

opomba (3) : To določilo pravi: »Države članice zagotovijo, da se lahko postopek odvzema statusa begunca določeni osebi začne, kadar se pojavijo novi elementi ali ugotovitve, ki kažejo, da je treba veljavnost statusa begunca ponovno preučiti« (Procesna direktiva 2005/85/ES, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005).

opomba (4) : C-175/08, C-176/08, C-178/08 in C-179/08, Abdulla, 2. 3. 2010. opomba (5) : O tem vprašanju se je Upravno sodišče izreklo v sodbah v zadevah I U 498/2013 z dne 25. 9. 2013 in I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 (odst. 36-37), ki sta bili potrjeni s sodbama Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 417/2013 z dne 11. 12. 2013 in I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Pred tem je Vrhovno sodišče zavzelo interpretacijo, ki jo šla v enako smer tudi v zadevah I Up 12/2013 z dne 28. 3. 2013 (odst. 7 in 12) ter I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013 (odst. 7-8). Novo oziroma drugačno interpretacijo na podlagi spremembe v ZMZ-D pa je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi v zadevi I Up 291/2014 z dne 10. 12. 2014. opomba (6) : Na strani 7 izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je vseh žrtev spopada v Afganistanu v letu 2013 več kot v letu 2012 in sicer za 14% in za 7% več je žrtev med civilisti ter da je bilo za 45% več varnostnih incidentov kot v letu 2012. opomba (7) : V obrazložitvi in v opombi št. 33 sodbe v zadevi I U 1327/2013-10 so bili navedeni tudi viri, na katere se je oprlo Upravno sodišče pri uveljavitvi teh dejavnikov.

opomba (8) : Gre za poročili: Amnesty International (2013) in ACCORD (3. 5. 2013).

opomba (9) : Gre za pet poročil RFE/RL, januar – marec 2013 in članek iz Guardian - februar 2013. opomba (10) : Gre na primer za poročili iz leta 2013: „Afghan Civilian Deaths Soar in 2013“ in „Afghan Civilian Casualties Rise 30 Percents in Beginning of 2013“.

opomba (11) : Gre za poročilo „Asylum seekers to be deported to Afghanistan and Pakistan“ (14. 3. 2013).

opomba (12) : Gre za poročilo „Afghanistan: Comprehensive response urgently required as displacement crisis worsens“ (25. 3. 2013).

opomba (13) : To stališče je potrjeno v sodbi Sodišča EU v zadevi M'Bodj, C-542/13, z dne 18. 12. 2014, odst. 38. opomba (14) : Upravno sodišče uporablja pojem „samovoljno nasilje“ kot sinonim za „nediskriminatorno nasilje“ oziroma za „vsesplošno nasilje“ kajti to bolj ustreza pomenu tega pojma iz 3. alineje 28. člena ZMZ v povezavi z drugim jezikovnim različicami Kvalifikacijske direktive II: fr.: „violence aveugle“, it.: violenza indiscriminata“; ang.: „indiscriminate violence“; hr.: „opće nasilje“.

opomba (15) : Ob tem mora pristojni organ ugotoviti tudi, da lahko prosilec v določen del države varno in zakonito potuje (drugi pododstavek člena 8(1) Kvalifikacijske direktive II.). ESČP se sicer še ni natančneje izreklo o dejanskosti zaščite v tem smislu, da ne sme biti zgolj začasna, je pa odločilo, da mora biti pri uporabi notranje razselitve predhodno ugotovljeno, da je možno potovati na varno območje, da je mogoče dobiti dovoljenje za vstop na to varno območje in da je možno, da se zavrnjeni prosilec tam tudi naseli (Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu, odst. 266).

opomba (16) : V angleški različici Kvalifikacijske direktive II. je uporabljen pojem „civilian's person“, v francoski različici je uporabljen pojem „la person d'un civil“, v italijanski različici pa pojem „persona di un civile“. Zato pojem „osebnost civilista“ iz 3. alineje 28. člena ZMZ ustreza pravnemu konceptu zavarovanja minimalnih humanitarnih pogojev za ohranitev dostojanstva oziroma človeka vrednega življenja.

opomba (17) : Vendar je tožena stranka temu nasprotno v obrazložitvi odločbe z dne 30. 5. 2012 v zadnjem stavku navedla, da status subsidiarne zaščite velja za eno leto.