Jedro

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo, št. 2142-69/2011/54 (1312-09) z dne 20. 8. 2014, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila z odločbo, št. 2142-69/2011/28 (1372-07) z dne 30. 5. 2012, priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove takratne mladoletnosti, pri čemer je odločba z dnevom odločitve začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da slovenski zakonodajalec ni implementiral pomembne materialnopravne določbe iz drugega odstavka 16. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II), po kateri mora biti sprememba okoliščin pri odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite „dovolj pomembna in nezačasna“ da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, „ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo“. Gre za materialni pogoj za odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite, ki je dovolj določen, da se lahko uporablja neposredno, če ga država članica ni vnesla v nacionalni pravni red. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu ni obravnavala pogojev, ali je sprememba, ki je nastopila s polnoletnostjo tožnika, dovolj pomembna glede na stanje splošnega nasilja v Afganistanu. Tožniku je bila odločba o podelitvi subsidiarne zaščite izdana slaba dva meseca, preden je postal polnoleten, vprašanje, ki ga tožena stranka ni razčistila, pa je, ali nastop polnoletnosti in dejstvo, da je tožnik sedaj starejši za dve leti in tri mesece, pomenita dovolj pomembno spremembo okoliščin Kvalifikacijske direktive II. Tožena stranka tudi ni sledila napotkom Upravnega in Vrhovnega sodišča v sodbah I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 in I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014, ki sta bili izdani v prvotnem upravnem sporu v zvezi s podaljšanjem subsidiarne zaščite tožniku. Tožena stranka je samo delno sledila napotkom obeh sodišč glede upoštevanja informacij o stanju v izvorni državi, čeprav je tožnik predložil vrsto informacij, ki „pokrivajo“ vse elemente, s katerimi se ugotavlja stopnja nasilja v zvezi s 3. alinejo 28. člena ZMZ. Tožena stranka povečanja stopnje nasilja v času izdaje izpodbijane odločbe v oceni o tem, ali je sprememba zaradi poteka starosti tožnika „dovolj pomembna“ glede na stopnjo nasilja v letu 2012, ko je bil tožniku priznan status subsidiarne zaščite, očitno ni upoštevala. Tožena stranka kljub napotilom obeh sodišč več poročil ni uporabila in tudi ni navedla razlogov, zakaj jih ni uporabila, s tem pa je kršila določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje. Napačno je tudi uporabila materialno pravo, in sicer določbo tretje alineje 28. člena ZMZ, kar prvostopenjsko sodišče obrazloži s sklicevanjem na sodbo sodišča EU v zadevi Elgafaji (3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v povezavi s c točko 15. člena Kvalifikacijske direktive II). Tožena stranka ni ugotavljala in obravnavala zmožnosti države oziroma mednarodnih organizacij, da zagotavljajo najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene moči, tudi dostave hrane in pitne vode. Zmotno oziroma napačno je uporabila tri dejavnike, s katerimi bi morala ugotavljati stopnjo nasilja v tožnikovi izvorni državi, in sicer število žrtev, vključno z ranjenimi, število civilnih žrtev skozi določeno obdobje in delež razseljenega prebivalstva. Kljub temu, da je tožena stranka ugotovila porast števila vseh žrtev, porast števila civilnih žrtev, povečanje varnostnih incidentov in porast notranje razseljenih oseb, pa nato v obrazložitvi izpodbijanega akta navede, da stopnja nasilja ni takšna, da bi bile ogrožene zavarovane dobrine iz tretje alineje 28. člena ZMZ. Zmotno je tudi štela, da ciljni napadi ne morejo pomeniti samovoljnega nasilja. Tožena stranka bi se morala osredotočiti izključno na razmere v Kabulu. Dejstvo je, da je tožnik odšel iz Afganistana, ko je bil star šest let, da tam nima nobenega izmed članov družine, nobene lastnine ali česarkoli, kamor bi se lahko vrnil, kar pomeni, da bi bila njegova edina realna lokacija za vrnitev Kabul. Pravno relevantna dejstva so torej vezana v Kabulu ali na razmere v morebitnem bližnjem zbirnem centru. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je v primeru druge alineje 28. člena ZMZ pravno zavarovana dobrina človekova pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja (mučenja), ki je absolutno zavarovana dobrina, po praksi ESČP pa varstvo te pravice pride v poštev v primeru splošnega nasilja v določeni državi samo izjemoma. V primeru zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ pa ne gre zgolj za varstvo absolutne pravice, kajti poleg življenja je zavarovana tudi „osebnost“ civilista. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu zmotno ocenjevala samo, ali bi bilo tožnikovo življenje ogroženo v primeru vrnitve v Afganistan. Ni upoštevala, da lahko (mora) zaščito v Kabulu ali v kakšnem zbirnem centru zagotavlja zgolj država (oziroma mednarodna organizacija), saj je ocenila, da bi se tožnik kot mlad, učljiv in zdrav moški lahko sam znašel. V izvorni državi morajo biti zagotovljene vsaj take humanitarne razmere, da je mogoče potrditi, da bi v primeru vrnitve tožnik imel v zbirnih centrih, če nima doma, zagotovljeno vsaj osnovno prehrano, higienske pogoje, bivališče, varnost in možnost za izboljšanje teh minimalnih pogojev za preživetje v razumno kratkem roku. S tem bi se zavarovalo njegovo človeško dostojanstvo in v tem smislu je razlagati tudi pravno zavarovano dobrino „osebnosti civilista“ iz tretje alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka stanja v zbirnem centru v Kabulu ali morebiti v kakšnem drugem zbirnem centru ni ugotavljala in je s tega vidika nepravilno uporabila določbo tretje alineje 28. člena ZMZ.

3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo, da je tožnik od izdaje odločbe, s katero mu je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, pa do izdaje izpodbijane odločbe postal polnoleten, pomeni prenehanje obstoja edine okoliščine, ki je vplivala na priznanje subsidiarne zaščite. Zato je ponovno presojala le stopnjo nasilja v izvorni državi, tokrat z vidika mladega samskega moškega. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi morala preverjati, ali je sprememba, ki je nastopila s polnoletnostjo tožnika, dovolj pomembna glede na stanje splošnega nasilja v Afganistanu, ki se je od leta 2012 zvišalo. Res ni primerjala ocene (nasilja) iz odločbe, s katero je bilo tožniku podeljena subsidiarna zaščita, z oceno v izpodbijani odločbi, vendar to ni pomembno, saj je pomembna trenutna splošna situacija glede nasilja v državi in stopnja samovoljnega nasilja, ki pa ni tako visoka, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni sledila stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča glede obravnave aktualnih informacij o situaciji v Afganistanu. V ponovljenem postopku je namreč zbrala ažurne informacije in jih obravnavala z vso skrbnostjo, natančnostjo, doslednostjo in objektivnostjo. Zato ji ni mogoče očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršenja določbe četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala pogoje za subsidiarno zaščito najprej presojati po tretji alineji 28. člena ZMZ, in šele če ti pogoji niso izpolnjeni, z vidika druge alineje. ZMZ takšnega vrstnega reda ne predvideva, enako tudi ne Kvalifikacijska direktiva II. Pomembno je, da se presoja vse, kar določena oseba uveljavlja in je to mogoče obravnavati v okviru subsidiarne oblike zaščite. Poudarja, da so bili vsi napadi v Kabulu ciljni napadi in niso bili usmerjeni neposredno na civilno prebivalstvo, kar je ključno pri presoji tretje alineje 28. člena ZMZ. V podkrepitev tega stališča citira sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C 285/12. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi se morala pri zbranih podatkih osredotočiti izključno na razmere v Kabulu. Po mnenju tožene stranke je pomembno, da v Kabulu obstaja realna možnost, da se bo tožnik tam nastanil in poskrbel zase. To bi tožnik glede na svoje osebne značilnosti lahko storil in izkoristil vse možnosti, ki mu jih nudi izvorna država. Glede zadeve Tarakhel proti Švici, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, poudarja, da ni primerljiva z obravnavano zadevo. Bistvena razlika je v tem, da gre v konkretni zadevi za vrnitev polnoletne osebe, v navedeni zadevi pa je šlo za družino z mladoletnimi otroki, ki jo je Švica na podlag Dublinske uredbe želela premestiti v Italijo. Dejstvo je, da imajo države članice dolžnost zagotavljati določene pogoje za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, vendar tega ni mogoče aplicirati na izvorne države in na pogoje, ki tam vladajo. Stališče prvostopenjskega sodišča bi pomenilo, da če izvorna država ne more zagotoviti enakih pogojev za sprejem svojih državljanov, kot jih morajo zagotavljati države članice EU prosilcem za mednarodno zaščito, potem takšnega prosilca ni mogoče vrniti v izvorno državo. Poudarja, da ni preverjala stanja v zbirnih centrih v Kabulu, ker je izhajala iz predpostavke, da bo tožnik sposoben sam poskrbeti za svoje preživetje. Ni jasno, zakaj je sodišče sprejelo stališče, da se bo tožnik lahko namestil zgolj v enega izmed zbirnih centrov, saj iz informacij izhaja, da so najemnine v Kabulu sicer res relativno visoke, vendar ponavadi več mladih fantov živi skupaj in si najemnino delijo. Da ima tožnik možnost za preživetje v Kabulu ni zgolj hipotetična domneva ampak realna ocena, ki jo je naredila na podlagi informacij v izvorni državi. Ne zna si predstavljati, kako daleč in podrobno naj bi ugotavljala možnosti življenja v Kabulu.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Islamske republike Afganistan, domnevno rojen 20. 7. 1994, hazarske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, prihaja pa iz območja province Sari Pul. Afganistan je zapustil pri šestih letih. V Afganistanu nima sorodnikov in nobene lastnine (vključno nepremičnin), kamor bi se lahko vrnil. 7. Tožniku je bil z odločbo, št. 2142-69/2011/28 (1372-07) z dne 30. 5. 2012; priznan status subsidiarne oblike zaščite za obdobje enega leta. Ta oblika zaščite mu je bila priznana, ker je bil v času izdaje odločbe mladoleten brez družine in ožjih sorodnikov v Afganistanu, kar je pristojni organ v dvomu sprejel za resnično. Tožnikova mladoletnost je bila edini razlog za podelitev statusa subsidiarne oblike zaščite.

8. Pogoji in postopek za podaljšanje oziroma zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite so določeni v XII. poglavju ZMZ z naslovom „Postopek za podaljšanje in zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite“, ki ima dva člena, in sicer 105 in 106. 9. V prvem odstavku 106. člena ZMZ je določeno, da v postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. O podaljšanju subsidiarne zaščite se torej odloča le na podlagi razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je bila že priznana ta oblika zaščite.

10. Ko je prosilcu pravica do subsidiarne zaščite prvič priznana, se v postopku presoja, ali so (tedaj) za to izpolnjeni v tretjem odstavku 2. člena ZMZ predpisani pogoji. Ta določa, da se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik svojo rodno provinco Sari Pul zapustil pri šestih letih in da tam nima sorodnikov niti bivališča, kjer bi se lahko nastanil. Ob takih okoliščinah se Vrhovno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da vrnitev tožnika v omenjeno provinco ni realna možnost, saj je verjetno domnevati, da so pogoji tam za zagotovitev vsaj minimalnih pogojev za preživetje (da bi bilo zavarovano vsaj osnovno človekovo dostojanstvo) slabši kot v Kabulu, kamor bi bil tožnik verjetno vrnjen.

12. Zato je pomembna presoja, ali je možna tožnikova razselitev (in s tem povezana notranja zaščita) v Kabul. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, ter osebne okoliščine prosilca.

13. Odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, je pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je razumno mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti).

14. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje; (2) ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet, in (3) ali se tam lahko nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil), oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: (1) varnost in zaščita; (2) spoštovanje osnovnih človekovih pravic in (3) možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V zadevi Salah Sheekh proti Nizozemski je ESČP standard razumnega pričakovanja v točki 141 sodbe izrazilo s pričakovano zmožnostjo prosilca, da se v delu države, kamor bo razseljen, nastani. Pojem nastanitve po tolmačenju ECRE (Evropskega sveta za begunce in izgnance) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. V primeru notranje razselitve je tako treba ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja.

15. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadošča hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob izkazani domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014).

16. Navedena stališča je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo oziroma potrdilo (npr. sklepa I Up 248/2014 in I Up 291/2014) in prvostopenjsko sodišče je tem stališčem v obravnavanem primeru pravilno sledilo.

17. V obravnavanem primeru je sicer res, da ni nujno, da bo tožnik pristal v begunskem taborišču, je pa to najbolj verjetna možnost. Res je, da si (kot izhaja iz poročil) mladi moški v Kabulu večkrat najdejo skupno stanovanje in si delijo stroške, vendar pa ni logično pričakovati, da bi tožnik, ki v Kabulu ne pozna nikogar, lahko takoj ob prihodu našel več takih oseb, se organiziral, poiskal stanovanje in na tak način zaživel, vsaj v začetnem obdobju ne. Torej je povsem realna verjetnost, da bo v začetnem obdobju pristal v begunskem taborišču. Če pa gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin, oziroma v obravnavanem primeru ugotoviti, ali je to tožniku možno zagotoviti.

18. Glede sklicevanja prvostopenjskega sodišča na zadevo Tarakhel proti Švici, v kateri je šlo za premestitev prosilcev za azil (družine z mladoletnimi otroki) iz Švice v Italijo na podlagi Dublinske uredbe (in ne za vprašanje dopustnosti vračanja polnoletnega prosilca za azil v njegovo izvorno državo), je treba poudariti, da so po presoji Vrhovnega sodišča bistveni elementi oziroma kriteriji, ki jih je v tej zadevi določilo ESČP (čeprav se nanašajo na premestitev prosilcev za azil znotraj EU), povsem sprejemljivi in uporabljivi tudi za primere vračanja prosilcev v izvorno državo. Trije bistveni elementi po navedeni sodbi ESČP so: - zmogljivost zbirnih centrov z vidika razmerja med številom oseb, ki potrebujejo minimalne pogoje za nastanitev, in razpoložljivimi nastanitvenimi zmogljivostmi teh centrov; - bivanjski pogoji za sprejem v teh centrih; - individualne značilnosti oziroma potrebe posameznika, ki je subjekt premestitve. Pri tem pa Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da ni mogoče enačiti pogojev in standardov (v begunskih taboriščih), ki veljajo znotraj EU, s pogoji, ki veljajo v nekaterih državah izven EU.

19. Ne strinja pa se Vrhovno sodišče s stališči prvostopenjskega sodišča glede potrebe po ugotavljanju, ali nastop polnoletnosti in dejstvo, da je tožnik sedaj starejši za dve leti in tri mesece, pomenita zadosti pomembno spremembo okoliščin v smislu drugega odstavka 16. člena Kvalifikacijske direktive II. Res je, da je bil tožnik ob izdaji odločbe, s katero mu je bila priznana subsidiarna oblika zaščite tik pred polnoletnostjo, vendar ga je tožena stranka obravnavala kot mladoletnika in je bil izključno na tej podlagi deležen priznanega statusa. Tožena stranka pri tem ni izrecno ugotavljala (in predvsem ne ocenjevala), ali so njegove osebne značilnosti in sposobnosti kljub mladoletnosti take, da bi bil, ne glede na takratne razmere v Afganistanu, tja lahko vrnjen. Subsidiarna zaščita mu je bila priznana kot posebej zaščiteni osebi (mladoletniku brez spremstva). Zato je po presoji Vrhovnega sodišča primerjava stopnje nasilja v času, ko je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita s stopnjo nasilja ob izdaji izpodbijane odločbe, nepotrebna oziroma nerelevantna. Dejstvo je, da je tožnik sedaj polnoleten in za njegovo vrnitev v Kabul je sedaj relevantna samo stopnja nasilja, ki v tem mestu vlada sedaj. Ne glede na to, da se je stopnja nasilja v relevantnem obdobju povečala, pa tožena stranka v pritožbi pravilno poudarja, da vsako povečanje stopnje splošnega nasilja ne more pomeniti tudi že resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost vsakega civilista, ki bi se na tem območju pojavil. 20. Tožena stranka je ob upoštevanju poročil ocenila, da stopnja nasilja v Kabulu ni tako visoka, da bi bilo tožnikovo življenje samo s tem, ko bo vrnjen v Kabul, ogroženo. To je dokazna ocena tožene stranke. Sodišče bi lahko s svojo analizo predloženih poročil in morebitno pridobitvijo dodatnih poročil, če bi opravilo glavno obravnavo, lahko sprejelo svojo dokazno oceno, ki bi bila drugačna od dokazne ocene tožene stranke, pa tega ni storilo.

21. Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da sodišče ne konkretizira, ali šteje, da je situacija v Afganistanu tako resna, da bi vrnitev tožnika že samo zaradi njegove prisotnosti pomenila soočenje z utemeljenim tveganjem za njegovo življenje in osebnost. Pravilno pa opozarja tudi, da se žal verjetnost, da bo nekdo žrtev oboroženega spopada, (med drugim) presoja tudi statističnim izračunom števila žrtev na število vseh prebivalcev.

22. Utemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede (ne)upoštevanja stališč upravnega in Vrhovnega sodišča v predhodnem postopku. Res je, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014 navedlo, katera poročila se lahko štejejo za aktualna, kar pomeni, da bi jih tožena stranka morala upoštevati v ponovnem postopku. Vendar pa, če je tožena stranka pridobila novejše informacije glede istih relevantnih dejstev in okoliščin, potem je seveda pravilno, da je upoštevala novejše informacije. Kršitev, ki jo sodišče prve stopnje očita toženi stranki, bi bila podana samo v primeru, če tožena stranka v novem postopku ne bi upoštevala informacij, ki so po oceni Vrhovnega sodišča relevantne, novejših pa ne bi bilo.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.